Jedro

V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) pri tožniku v točki I. izreka ugotovil, da je v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi – dobavitelju A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) – SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in v skladu s 31. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka II izreka); pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka III izreka). Pri tožniku je bil opravljen DIN pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV in o ugotovitvah 22. 7. 2013 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik 19. 8. 2013 podal pripombe, do katerih se je davčni organ opredelil v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Na podlagi četrtega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je za obračun DDV-O za marec 2013 tožnik davčnemu organu posredoval tri popravke obračuna in podal zahtevek za vračilo presežka DDV. Med drugim je od povezane osebe A. d.o.o. (katere edini lastnik in direktor je B.B., ista oseba kot pri tožniku in tako gre na podlagi četrtega odstavka 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2, za povezano osebo s tožnikom) prejel račun št. 09/2013, izdan 8. 3. 2013, za drobljenec, pri čemer pa zanj ni imel arhivirane nobene verodostojne knjigovodske listine. Ta račun in stornacijo je tožnik knjižil v knjigo prejetih računov za marec 2013. Družba A. d.o.o. je tožniku 5. 3. 2013 izdala tudi račun št. 08/2013, prav tako za drobljenec, ki ga je imel tožnik knjiženega in storniranega v knjigi prejetih računov za marec 2013. Ta račun je bil takoj po izdaji storniran. Iz dokumentacije tožnika za april 2013 izhaja, da je družba A. d.o.o. 4. 4. 2013 izdala račun št. 12/2013 za drobljenec, ki je bil prav tako takoj po izstavitvi takoj storniran. Tožnik računov št. 08/2013 z dne 5. 3. 2013 in 12/2013 z dne 4. 4. 2013 ni knjižil v knjigo prejetih računov za marec 2013, pač pa jih je knjižil in storniral v knjigo prejetih računov za april 2013. Za stornirane račune je družba A. d.o.o. tožniku 31. 3. in 4. 4. 2013 izdala dobropise, ki pa si v poslovnih knjigah ne sledijo v časovnem zaporedju.

2. Iz izjave direktorja izhaja, da naj bi bila računa št. 08/2013 in 09/2013 izdana za drobljenec, ki se je nahajal v kamnolomu Stranice in Liboje, izvirnih knjigovodskih listin o prekladanju in prevozih drobljenca pa nima. Tako izvirnih knjigovodskih listin o pridobitvi drobljenca, ki ga je družba A. d.o.o. zaračunala dalje tožniku, ni podanih, iz česar sledi, da prodajalec drobljenca ni bil lastnik drobljenca in je račune izdal vnaprej. Po stornaciji predmetnih računov so denarna sredstva ostala na računu družbe A. d.o.o. Po povedanem predmetni računi niso verodostojne knjigovodske listine, kot to določata SRS 21.1 in 21.12. Ker je tožnik prvotno knjižil v svojih poslovnih knjigah (knjiga prejetih računov za marec 2013 in april 2013) predmetne račune, ki jih je izdala s tožnikom povezana oseba in so neverodostojne knjigovodske listine, je s tem ravnal v nasprotju s členom 31 ZDavP-2. Predmetne račune je tožnik prvotno vključil v obračun DDV, nato pa jih tekom kontrolnega postopka, pred uvedbo DIN storniral, iz česar izhaja, da računi tudi po vedenju tožnika niso bili verodostojne knjigovodske listine. Plačila predmetnih računov s strani tožnika so bila izvedena preko odstopa terjatev, kar davčni organ podrobno opiše. Tudi račun št. 09/2013 z dne 8. 3. 2013 je bil poravnan z odstopom terjatev. Na podlagi pogodbe o odstopu terjatev je Občina Šenčur družbi A. d.o.o. nakazala 110.000,00 EUR. Ta sredstva pa so ostala na računu te družbe kljub temu, da so bili predmetni računi stornirani. Glede na stornirane račune povezane osebe, družbe A. d.o.o., plačila ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah v smislu SRS 21. Tudi poslovne knjige tožnika niso vodene v skladu s SRS 22.13 in 31. členom ZDavP-2. Tožnik je najprej v svoje poslovne knjige vpisal neobstoječe poslovne dogodke in na takšni podlagi uveljavljal neupravičeno visok znesek odbitka vstopnega DDV. Kasneje je ta znesek s popravkom ustrezno znižal. Iz vsebine predmetnih računov izhaja tudi datum odpreme blaga tako, da teh računov glede na vsebino in naziv ni mogoče šteti kot račune za predplačilo. Prav tako ni mogoče šteti, da gre za račune za blago, ki je bilo dobavljeno v juniju, juliju in nadaljnjih mesecih. Družba A. d.o.o. ni bila v mesecu marcu 2013, ko so bili izdani sporni računi, lastnica drobljenca in kamnolomov v Libojah in Stranicah. Tožnik pa tudi sicer ne zanika, da je družba A. d.o.o. na podlagi spornih računov od tožnika prejela finančna sredstva, ki jih kljub stornaciji računov ni vrnila.

3. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil in v skladu z drugim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravil točko III izreka izpodbijane odločbe, ker gre za ugotovitveno odločbo in je izrek, da pritožba ne zadrži izvršitve, brezpredmeten. Izpodbijana ugotovitvena odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 141. člena ZDavP-2. Tožnik je od povezane osebe, družbe A. d.o.o. prejel tri račune: 08/2013 z dne 5. 3. 2013, 09/2013 z dne 8. 3. 2013 in 12/03 z dne 4. 4. 2013 za nakup drobljenca, ki pa jih ni knjižil v knjigo prejetih računov za marec 2013, temveč jih je knjižil in storniral v knjigo prejetih računov za april 2014. Družba A. d.o.o. je za te stornirane račune tožniku 31. 3. in 4. 4. 2013 izdala dobropise. Predmetni računi so bili izdani na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju, sklenjene 6. 3. 2013 med prodajalcem, družbo A. d.o.o. in tožnikom, kot kupcem. Računa št. 8/2013 in 9/2013 za drobljenec sta bila tožniku izdana vnaprej, ob predpostavki, da bosta kamnoloma Stranice in Liboje postala last družbe A. d.o.o. (po prodajni pogodbi z dne 11. 3. 2013 sklenjeni med prodajalcem, družbo C. d.o.o. - v stečaju in kupcem, družbo A. d.o.o.) ter ob izpolnitvi drugih pogojev, dogovorjenih v pogodbi o medsebojnem sodelovanju, sklenjeni 6. 3. 2013 med tožnikom kot kupcem in družbo A., kot prodajalcem. Račun št. 08/2013 je bil poravnan z odstopom terjatev po pogodbi o odstopu terjatev št. 1311101. Tudi račun št. 9/2013 je bil poravnan z odstopom terjatev na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu terjatev. Na tej podlagi je družba A. d.o.o. prejela znesek 110.000,00 EUR, ki pa ga je obdržala, kljub temu, da je predmetne račune stornirala in tudi v času izdaje računov ni bila lastnica kamnolomov oz. drobljenca, ki ga naj bi prodala tožniku. Tako je šlo zgolj za prefakturiranje računov, ki pa so bili takoj (nekateri celo istega dne) stornirani. Do prodaje predmetnega blaga (drobljenca) tako sploh ni prišlo, marveč je na tak način tožnik svoji povezani osebi, družbi A. d.o.o., zagotavljal likvidna sredstva. Tudi po mnenju pritožbenega organa je tožnik ravnal v nasprotju s 31. členom ZDavP-2, saj je brez verodostojnih knjigovodskih listin, kot jih določajo SRS 22, v nasprotju s SRS 21 v svoje poslovne knjige knjižil račune za dobavo, do katere dejansko ni prišlo. Računi so bili stornirani, plačila po teh računih, ki jih je prejela družba A. d.o.o., pa kljub stornaciji niso bila vrnjena. Navedeno pomeni, da do prodaje sploh ni prišlo. Namen teh transakcij ni bil prodaja blaga, marveč pridobitev varščine zaradi uvedbe stečajnega postopka zoper prvotnega prodajalca predmetnega blaga, družbo C. d.o.o. - v stečaju. Tožnik je nepravilnosti odpravil tako, da je v poslovne knjige knjižil stornirane račune, vendar vpisov ni izvedel v skladu s SRS 22.13, kar davčni organ obrazloži. 4. Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega in pritožbenega organa zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopenjska ugotovitvena odločba nepravilna in nezakonita, saj v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti, ki bi morale biti odpravljene. Iz izreka prvostopenjske odločbe izhajajo ugotovitve o dejstvih, čeprav v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti. Postavlja se vprašanje smiselnosti, dopustnosti in pogojev za izdajo tovrstnih odločb, o čemer se sodišče še ni izreklo, čeprav gre za pomembno pravno vprašanje. Prav tako tudi še ni postavljen standard utemeljenih in legitimnih razlogov za izdajo ugotovitvene odločbe. Zaradi te izpodbijane odločbe bodo tožniku nastale hude posledice, saj bo stigmatiziran kot kršitelj davčnih predpisov in pravil iz SRS. Poseženo je bilo tudi v tožnikov ugled. Tožnik opravlja dejavnost vzdrževanja in obnove cest ter gradnje infrastrukturnih objektov. Izrek odločbe pritožbenega organa je nejasen, nedoločen, pomanjkljiv in nerazumljiv ter se ga ne da preizkusiti, kar obrazloži. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sta tako že zaradi tega izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti. V predmetni zadevi je prvostopenjski organ zgolj domneval o dejstvih in ni odločil o pravici, obveznosti ali pravnem razmerju na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, kar predstavlja kršitev po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 5. Oba davčna organa sta napačno uporabila materialno pravo, saj sta napačno razlagala 141. člen ZDavP-2, katerega vsebino navaja. Izdaja ugotovitvenih odločb je izjema in do tega pride, če ima upravni organ zato upravičen in legitimen interes (javni interes ali interes stranke). Tožnik pa je vse nepravilnosti že pred izdajo izpodbijane odločbe in brez poziva davčnega organa odpravil. Tako interes za izdajo ugotovitvene odločbe ni bil podan. Ugotovitvena odločba le ugotavlja pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja. Skladno s 214. členom ZUP bi morala davčna organa v obrazložitvi odločb navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izdajo konkretne odločbe. Iz obrazložitve bi moral biti tudi razviden interes za izdajo ugotovitvene odločbe, česar pa davčna organa nista obrazložila. S tem je bila tožniku onemogočena možnost, da se v zadevi izjavi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka in kršitev načela kontradiktornosti (9. člen ZUP v zvezi s točko 2 prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Izpodbijane odločbe tudi ni možno preizkusiti (kršitev točke 3 drugega odstavka 237. člena in 7. člena ZUP v zvezi s točko 2 prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Kršeni pa sta tudi ustavni pravici iz 22. člena in 25. člena Ustave RS.

6. Za pravilno razlago 141. člena ZDavP-2 je potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in ZUP, česar pa davčna organa nista storila. Po končanem DIN se lahko izda odločba o odmeri davka ali pa odločba o vračilu davka. Če pa je ugotovljena nepravilnost, ki pa ne vpliva na višino davčne obveznosti, se izda ureditvena odločba po ZIN, s katero se zavezancu odredi odprava nepravilnosti (1. alineja prvega odstavka 32. člena ZIN). Komentar ZDavP-2 ne predvideva izdaje „gole ugotovitvene upravne odločbe“ s katero bi se zgolj ugotovila določena domnevna dejstva. Ureditvena odločba je sestavljena iz ugotovitve nepravilnosti in odredbe o njeni odpravi. V obravnavanem primeru pa pogojev za izdajo takšne ureditvene odločbe po ZIN ni bilo. Davčni organ je pooblaščen odločati o davčnih zadevah, ne pa, da v izreku odloča o dejstvih. Ker je davčni organ v predmetni zadevi ugotovil, da ni bilo nepravilnosti in da je bil v roku in skladno z zakonskimi pogoji predložen popravek obračuna DDV za obdobje od 1. 3. do 31. 3. 2013, bi moral davčni postopek ustaviti. Obe davčni odločbi v predmetni zadevi sta tako nepravilni in nezakoniti iz razlogov, ki jih navaja. Domnevne nepravilnosti tožnika niso bile odpravljene na intervencijo davčnega organa. V času stornacije predmetnih računov zoper tožnika ni tekel noben postopek. Poziv davčnega organa družbi A. d.o.o. pa se ne more šteti kot poziv tožniku k odpravi domnevnih nepravilnosti. Po stornaciji predmetnih računov je tožnik v skladu z določbami ZDavP-2 popravil obračun DDV za obravnavano obdobje in stornacijo upošteval v poslovnih knjigah. Dobave pa se skladno z dogovorom še vedno nadaljujejo. Sporni računi so bili izdani za blago, ki je bilo kasneje tožniku dobavljeno v obliki ponavljajočih dobav, kar je tožnik navajal že v postopku. Računi pa bi se pravilno morali glasiti kot predračuni. Z očitkom, da kljub stornaciji predmetnih računov plačila po teh računih niso bila vrnjena, se je tožnik seznanil šele iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Temu je v pritožbi ugovarjal in predlagal zaslišanje B.B., vendar tega dokaznega predloga pritožbeni organ ni izvedel, čemur tožnik ugovarja. Očitek, da gre v danem primeru dejansko za zagotavljanje likvidnih sredstev in ne za dobavo blaga, pa se je pojavil šele v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa in se o tem tožnik tudi ni mogel izjasniti, kar predstavlja kršitev določb postopka in kršitev načela kontradiktornosti. Po povedanem je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Davčni organ je v predmetni zadevi prekoračil pooblastila. S tem v zvezi navaja 129. člen ZDavP-2. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (6. člen ZUP, 4. člen ZDavP-2 v zvezi s točko 2 prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Pritožbeni organ se tudi ni opredelil do tožnikovih navedb, da davčni organ nima pravice ugotavljati, da je bil prvotni, nepopravljeni obračun pravilen, saj je tožnik v zakonskem roku vložil popravek in to v skladu z določili ZDavP-2 (kršitev 53. člena ZDavP-2). Ker iz izreka izpodbijane odločbe ni jasno, ali se je postopek za tožnika končal ugodno ali ne, je posledično nezakonita tudi odločitev o stroških postopka, pritožbeni organ pa se do tega ugovora ni opredelil. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa v celoti odpravi ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah in razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnik v pripravljali vlogi navaja, da je vložil tožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1, tako zoper prvostopenjsko odločbo, kot tudi zoper odločbo pritožbenega organa. Točka 1 izreka prvostopenjske odločbe je nejasna, nedoločna, pomanjkljiva ter nerazumljiva. Tožnik vztraja pri tožbenih navedbah in poudarja, da ne obstajajo legitimni razlogi za ugotovitev kršitev in tudi ni razviden javni interes za izdajo ugotovitvenega upravnega akta. Glede pridobitve denarnih sredstev s strani družbe A. d.o.o. pa navaja, da je bila v zvezi z računom št. 8/2013 sklenjena Pogodba o odstopu terjatev 1311104, s katero ji je tožnik odstopil del terjatve do svojega dolžnika, Direkcije RS za ceste, zaradi poplačila svojih obveznosti. V zvezi z računom družbe A. d.o.o. št. 9/2013 z dne 8. 3. 2013 pa je bi bila 13. 3. 2013 sklenjena Pogodba o odstopu terjatev, s katero je tožnik odstopil del terjatev do svojega dolžnika, Občine Šentjur, v znesku 110.000,00 EUR povezani družbi A. d.o.o. Občina Šentjur je navedeni znesek 13. 3. 2013 tej družbi tudi nakazala. Kolikor tožnik ne bi prejel predmetnih računov od družbe A. d.o.o., ne bi mogel skleniti Pogodbe o odstopu terjatev. Navedeno pa ne vpliva na ugotovitve v izreku izpodbijane odločbe. Tudi očitek pridobitve likvidnih sredstev s strani družbe A. d.o.o. se je prvič pojavil šele v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa in se do njega tožnik ni mogel opredeliti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in načela kontradiktornosti, ter tudi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS. Družba A. d.o.o. je nakazila obdržala v soglasju s tožnikom. Sporni računi (ki bi se morali pravilno glasiti kot predračuni) pa so bili izdani za dobavo blaga, ki je bilo dejansko tudi kasneje tožniku dobavljeno. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge iz obrazložitev obeh upravnih odločb (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

11. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno in zakonito izdal izpodbijano odločbo kot ugotovitveno odločbo. Tožnik prvenstveno ugovarja, da ker v predmetnem postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti, ki bi morale biti odpravljene, ni bilo podane podlage za izdajo ugotovitvene izpodbijane odločbe in je tako davčni organ napačno razlagal določbo 141. člena ZDavP-2. 12. Med strankama ni sporno, da je prvostopenjski davčni organ izdal predmetno ugotovitveno odločbo na podlagi prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, na podlagi katerega lahko davčni organ po končanem DIN izda odmerno odločbo oz. odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti. Tudi v danem primeru je šlo za takšno deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi – dobavitelju A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2. Res je, kot to navaja tožnik, da davčni organ običajno po končanem DIN izda odločbo o odmeri davčnih obveznosti, kot posledico ugotovljenih nepravilnosti v poslovanju oz. delovanju zavezanca za davek. V določenih primerih pa pooblaščena oseba ugotovi nepravilnosti, ki pa ne vplivajo na višino davčne obveznosti davčnega zavezanca. Tudi v teh primerih davčni organ izda odločbo, s katero pooblaščena oseba lahko odredi druge ukrepe, ki so davčnemu organu na voljo, da zagotovi odpravo nepravilnosti (obrazložitev 141. člena iz Predloga Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), EPA 1045, Poročevalec Državnega zbora RS 99/2006). Prav tako ima prav tožnik, ko navaja, da je izdaja ugotovitvenih odločb v davčnem postopku izjema oz. redkost. Vendar pa se je Upravno sodišče RS do tovrstnih ugotovitvenih odločb, izdanih na podlagi 141. člena ZDavP-2, že opredelilo v svoji sodni praksi (glej sodbe I U 1918/2011, I U 1016/2012, I U 671/2014 in druge). Po presoji sodišča sta glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje davčna organa pravilno uporabila določbo 141. člena ZDavP-2 in je neutemeljen ugovor tožnika, da je bilo materialno pravo v zadevi napačno uporabljeno.

13. Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor tožnika, da je prvostopenjski organ zgolj domneval o dejstvih in ni izdal odločbe na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji sodišča iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik računov št. 08/2013 z dne 5. 3. 2013 in 12/2013 z dne 4. 4. 2013, ki jih je izdala s tožnikom povezana oseba A. d.o.o. za drobljenec ni knjižil v knjigo prejetih računov za marec 2013, pač pa jih je knjižil in storniral v knjigo prejetih računov za april 2013. Za stornirane račune je družba A. d.o.o. tožniku 31. 3. in 4. 4. 2013 izdala dobropise, ki pa si v poslovnih knjigah ne sledijo v časovnem zaporedju. Računa št. 8/2013 in 9/2013 za drobljenec sta bila tožniku izdana vnaprej, ob predpostavki, da bosta kamnoloma Stranice in Liboje postala last družbe A. d.o.o. (po prodajni pogodbi z dne 11. 3. 2013, sklenjeni med prodajalcem, družbo C. d.o.o. - v stečaju in kupcem, družbo A. d.o.o.) ter ob izpolnitvi drugih pogojev, dogovorjenih v pogodbi o medsebojnem sodelovanju, sklenjeni 6. 3. 2013 med tožnikom kot kupcem in družbo A., kot prodajalcem. Tako družba A. d.o.o. v času izdaje predmetnih računov tožniku tudi po mnenju sodišča ni bila lastnica drobljenca in ga tudi ni mogla tožniku prodati. Glede na poimenovanje in vsebino predmetnih računov (poimenovanje listine kot račun, datum izdaje računa, datum dobave) gre v danem primeru tudi po mnenju sodišča za račune in ne predračune, kot to ugovarja tožnik. Prav tako je direktor tožnika sam v postopku DIN navedel, da so po stornaciji predmetnih računov denarna sredstva ostala na računu družbe A. d.o.o., ker se je navedena družba na tak način zavarovala, ker je veliko vložila v družbo tožnika. Glede na stornirane račune povezane osebe, družbe A. d.o.o. plačila ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah v smislu SRS 21. Računi so bili stornirani, plačila po teh računih, ki jih je prejela družba A. d.o.o., pa kljub stornaciji niso bila vrnjena. Navedeno pomeni, da do prodaje sploh ni prišlo. Poslovne knjige tožnika tudi po mnenju sodišča niso bile vodene v skladu s SRS 22.13 in 31. členom ZDavP-2. Po mnenju sodišča je tudi izrek izpodbijane odločbe v delu, v katerem ugotavlja kršitev določbe 31. člena ZDavP-2 (obveznosti dokumentiranja) ter kršitev SRS 21 in SRS 22 pravilen, ker navedeno izhaja tudi iz podatkov in listin upravnega spisa. Po povedanem je neutemeljen ugovor tožnika, da v predmetnem davčnem postopku pri tožniku niso bile ugotovljene nepravilnosti, ker ni prišlo do dodatne odmere davčnih obveznosti. Z izpodbijano ugotovitveno odločbo je prvostopenjski organ zaradi predhodno navedenih razlogov le ugotovil kršitve predpisov, ki jih je navedel v izreku izpodbijane odločbe (prvi odstavek 141. člen ZDavP-2), kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi podrobno in argumentirano utemeljil. Tako je neutemeljen tožnikov ugovor, da v predmetni zadevi niso bili podani zakonski pogoji za izdajo ugotovitvene odločbe.

14. Iz obrazložitev obeh upravnih odločb izhajajo stališča obeh davčnih organov in razlogi, zaradi katerih sta pripombe in pritožbo tožnika zavrnila. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da izpodbijana odločba ni v zadostni meri obrazložena. Iz izreka izpodbijane odločbe jasno izhaja, da gre za ugotovitveno odločbo. Iz obrazložitev izpodbijane odločbe pa tudi izhajajo razlogi, zaradi katerih je bila takšna ugotovitvena odločba izdana. Neutemeljen je ugovor tožnika, da izrek in obrazložitve izpodbijane odločbe nista jasna. Izrek izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča jasen, pravilen in v zadostni meri obrazložen, ter izpodbijana odločba tudi izpolnjuje vse pogoje iz 214. člena ZUP in jo je tudi možno preizkusiti. Tožnikovi ugovori s tem v zvezi pa niso utemeljeni.

15. Tožnik je imel po presoji sodišča v predmetnem postopku tudi vse možnosti, pa tudi dolžnost, da sodeluje v DIN, ter da predloži poslovno dokumentacijo, ki je pomembna za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja v zadevi. Na podlagi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec sodelovati pri ugotavljanju stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Dolžan je dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente ter dajati tudi potrebna pojasnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je B.B., tožnikov direktor v postopku DIN med drugim sam navedel, da tožnik ne razpolaga z izvirnimi knjigovodskimi listinami o nakladanju drobljenca, po predmetnih računih in o prevozu tega drobljenca. Pojasnil je tudi, da so bili sporni računi izdani vnaprej, pod predpostavko, da bosta kamnoloma in drobljenec postala last družbe A. d.o.o. Prav tako je direktor tožnika sam v postopku DIN navedel, da so po stornaciji predmetnih računov denarna sredstva ostala na računu družbe A. d.o.o., ker se je navedena družba na tak način zavarovala, ker je veliko vložila v družbo tožnika. Po povedanem je po presoji sodišča neutemeljen ugovor tožnika, da je predlagal zaslišanje B.B., vendar tega dokaznega predloga davčni organ neutemeljeno ni izvedel. Po presoji sodišča ni utemeljen tožnikov ugovor, da se ni mogel izjasniti do očitkov davčnega organa, da so kljub razvezi predmetnih računov finančna sredstva ostala pri družbi A. d.o.o. Tožnik je tudi imel vse možnosti sodelovanja v postopku, saj je tudi podal pisne pripombe na zapisnik DIN. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo tožnikovi ugovori in pripombe na zapisnik DIN ter odgovori davčnega organa nanje (od strani 9 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe). Do pritožbenih ugovorov tožnika se je pritožbeni organ prav tako opredelil, kar izhaja iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa od strani 10 do 12. Tako je neutemeljen ugovor tožnika, da tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi in da se davčna organa nista izjasnila do njegovih ugovorov ter da se pritožbeni organ ni izjasnil glede pritožbenih navedb.

16. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi ugovor tožnika da je nepravilna in nezakonita izpodbijana odločba tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Prvostopenjski organ je v točki II izreka izpodbijane odločbe zgolj ugotovil, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Tako je povsem nerelevanten tožnikov ugovor, da ker iz izreka izpodbijane odločbe ni jasno, ali se je postopek za tožnika končal ugodno ali ne, je posledično nezakonita tudi odločitev o stroških postopka.

17. Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da so bile vse relevantne okoliščine v danem primeru pravilno ugotovljene, pravilno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ni bilo storjenih očitanih kršitev določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1. 19. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.