Jedro

Absolutne zahteve, da sodišče v vsakem primeru ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa pravno pomembna vprašanja, ni mogoče postaviti.

Izrek

I. Pritožba tožnic zoper II. A. in III. A. točko izreka ter zoper II. C. in III. C. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2015 se zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2015 v tem delu potrdi.

II. Pritožba prve tožnice zoper sklep z dne 22. 9. 2015 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi ničnost prodajne pogodbe z dne 27. 5. 2002 (s katero je ta toženi prodala stanovanjsko hišo), prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice 28. 5. 2002 (s katero je tožena tožeči prodala nazaj stanovanjsko hišo), prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 (s katero je tožena tožeči prodala picerijo), prvo točko posojilne pogodbe 30. 5. 2002 v delu, ki presega višino posojila nad 6.227,10 EUR, in tretjo točko glede obveznosti plačila zamudnih obresti v višini 2,5 % mesečno od dolgovanega zneska in glede obveznosti posojilojemalca (tožeče stranke) plačati odškodnino v višini 28 % bruto vrednosti posojila. Zahtevala je tudi ugotovitev obstoja terjatev prve tožnice do stečajne mase tožene v višini 446,57 EUR, obstoj terjatev drugega tožnika (sedaj druge in tretje tožnice) do stečajne mase tožene v višini 6.024,86 EUR in obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na stanovanjski hiši in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Podredno je tožeča stranka zahtevala razveljavitev prodajnih pogodb in navedenih določb posojilne pogodbe.

2. Z odločitvijo pritožbenega sodišča II Cp 1074/2008, ki jo je po vloženi reviziji potrdilo tudi Vrhovno sodišče (II Ips 159/2009), je postala pravnomočna odločitev o ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 5. 2002, prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice 28. 5. 2002, tretje točke posojilne pogodbe 30. 5. 2002 in glede ugotovitve obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 753/8 in 753/20, k. o. X. Preostali zahtevki, s katerimi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002, prve točke posojilne pogodbe 30. 5. 2002 v delu, ki presega višino posojila nad 6.227,10 EUR in glede obstoja terjatev tožeče stranke do stečajne mase ter podrednih zahtevkov za razveljavitev prodajne pogodbe in navedenih določb posojilne pogodbe, so bili predmet tokratnega odločanja. Prav tako so bili predmet obravnavanja zahtevki po nasprotni tožbi, s katerimi je tožena stranka vtoževala denarno terjatev iz „kombinacije pogodb“ in osebnega posojila.

3. Sodišče prve stopnje je pod točko A. izreka odločilo o primarnih zahtevkih po tožbi in zavrglo tožbo druge in tretje tožnice zoper toženo stranko v delu, kjer sta zahtevali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 5. 2002 in ničnost točke „prvič“ posojilne pogodbe z dne 30. 5. 2002 v delu, ki presega višino posojila nad 6.227,10 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je delno ničnost prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 5. 2002(1) (II. točka izreka). Prav tako je ugotovilo ničnost točke „prvič“ posojilne pogodbe z dne 30. 5. 2002, ki presega višino posojila nad 6.227,10 EUR in 12 % pogodbene obresti letno (III. točka izreka), v preostalem delu pa je zavrnilo zahtevek prve tožnice na ničnosti pogodbe s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 in točke „prvič“ posojilne pogodbe (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek prve tožnice za ugotovitev obstoja terjatve do stečajne mase tožene stranke v višini 446,57 EUR (V. točka izreka) in zahtevke druge in tretje tožnice za ugotovitev obstoja terjatve do stečajne mase tožene stranke v višini 6.024,86 EUR (VI. točka izreka). O podrednih zahtevkih po tožbi je sodišče odločilo v točki B. izreka in zavrglo tožbo druge in tretje tožnice za razveljavitev prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 5. 2002 in delno razveljavitev točke „prvič“ posojilne pogodbe z dne 30. 5. 2002 (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo prve tožnice za razveljavitev prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 5. 2002 v delu, v katerem ni bila izrečena za nično, in zahtevek za delno razveljavitev točke prvič posojilne pogodbe z dne 30. 5. 2002 v delu, v katerem pogodba ni bila izrečena za nično (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek prve tožnice za ugotovitev obstoja njene terjatve do stečajne mase tožene stranke v višini 446,57 EUR (IV. točka izreka) in zahtevke druge in tretje tožnice za ugotovitev obstoja terjatve do stečajne mase tožene stranke v višini 6.024,86 EUR (V. točka izreka). O zahtevkih po nasprotni tožbi je odločilo v točki C. izreka, in sicer je prvi tožnici naložilo plačilo zneska 61.248,97 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka), v preostalem delu pa je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem bi bili prva in tretja tožnica dolžni nerazdelno plačati zneska 112.384,87 EUR in 14.549,96 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pod točko D. izreka je sodišče odločalo o stroških postopka in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnic v višini 3.740,97 EUR (I. točka izreka), v presežku pa je stroškovne zahtevke pravdnih strank zavrnilo (II. točka izreka).

4. S sklepom P 2243/2003 z dne 22. 9. 2015 je sodišče prve stopnje predlogu za taksno oprostitev prve tožnice delno ugodilo in jo oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 2.644,00 EUR (I. točka izreka), glede preostanka (500,00 EUR) pa ji je naložilo plačilo v desetih mesečnih obrokih po 50,00 EUR (II. točka izreka), v presežku pa je njen predlog zavrnilo (III. točka izreka). Predlogu druge in tretje tožnice je ugodilo in ju oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek (IV. in V. točka izreka).

5. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 8. 5. 2015 kot bistveno navaja, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, v katerem delu je sodišče izdalo sodbo (razsodilo) in v katerem sklep (sklenilo). Sodišču očita, da ni odločilo o vseh postavljenih zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi in da je tožbene zahtevke prekoračilo. Poudarja, da prva tožnica ni navedena v točki C. III. izreka, kar pomeni, da je sodišče nepravilno oblikovalo izrek. Enako velja za točki D. I. in D. II. izreka izpodbijane odločbe, saj sodišče prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov ni odločilo ločeno za vsako izmed tožnic. Zato je nejasno, v kakšnem obsegu je sodišče zavrnilo stroškovne zahtevke pravdnih strank. Opozarja, da je tožnica po nasprotni tožbi z vlogo 21. 10. 2013 spremenila tožbo (brez določne opredelitve dejanske in pravne podlage tožbenega zahtevka), zato je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožena stranka delno umaknila na naroku 14. 11. 2013, namesto da bi postopek ustavilo. V nadaljevanju sodišču očita, da je v izpodbijani odločbi protispisno ugotovilo obstoj „kombinacije pogodb“ (točka 13), s takšno razlago pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je sodišče odločbo izdalo preuranjeno, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca T. H., ki bi moral obrazložiti, kaj po vsebini predstavlja kombinacija pogodb. Pojasnjuje, da ni mogoče določiti obstoja obveznosti na podlagi več poslov, zato bi moralo sodišče obravnavati vsak pravni posel ločeno in ugotoviti, ali obstaja pogodbena obveznost med strankama oziroma obveznost zaradi premika premoženja. Nasprotuje presoji, da obstaja posojilo po kombinaciji prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 (v notarskem zapisu SV 961/02) in 28. 5. 2002 (v notarskem zapisu SV 982/02), saj posla po vsebini ne predstavljata posojilne pogodbe, temveč gre za ločena, samostojna notarska zapisa. Sodišču v zvezi s tem očita, da je protispisno obšlo vsebino pogodb, saj prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 prestavlja prodajno (in ne leasing ali posojilno) pogodbo, kar potrjuje plačilo davka na promet nepremičnin. Opozarja, da prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002, z dne 28. 5. 2002 in prodajna pogodbe 27. 5. 2002, predstavljajo le pravno zlorabo, s pomočjo katere je dobila tožena stranka v last nepremično premoženje parc. št. 753/8 in 753/20. Na podlagi prodajne pogodbe 27. 5. 2002 tožena stranka kot kupec ni plačala kupnine prvi tožnici. Na podlagi prodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 in z dne 28. 5. 2002 pa je tožena stranka do prve tožnice pridobila le denarno terjatev na plačilo kupnine, vendar tožena ne more izpolniti svojih obveznosti na podlagi prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002, saj je picerijo 25. 8. 2008 prodala tretji osebi, zaradi česar ima prva tožnica do nje zahtevek za vračilo plačanih obrokov kupnine. Opozarja na zapis tožene stranke v pripravljalni vlogi 21. 10. 2013, da je prejela 75.000,00 EUR kot kupnino za picerijo in da ne terja vrednosti denarne terjatve nad tem zneskom. Nasprotuje zaključku sodišča, da je obstajal dogovor o pogodbenih obrestih in sodišču očita nepravilno razlago vsebine pravnega posla. Meni, da bi se ob sklepanju posojilne pogodbe moralo upoštevati status potrošnika prve tožnice. Ker v pogodbi obresti niso bile določene, je treba šteti, da je bilo posojilo brezobrestno. Poudarja, da je prva tožnica celotno posojilo odplačala tako, da se je trgalo od njene pokojnine do trenutka, ko je toženka obvestila ZPIZ o poplačilu terjatve. Predlaga razveljavitev celotne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Zoper II. in III. točko izreka sklepa z dne 22. 9. 2015 se pritožuje prva tožnica in kot bistveno navaja, da nima premoženja niti dohodkov, poudarja, da ima zdravstvene težave in predlaga ustrezno spremembo sklepa.

7. Toženka na pritožbo pritožbo zoper odločbo z dne 8. 5. 2015 ni odgovorila.

8. Pritožba zoper odločbo delno ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 22. 9. 2015

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da dohodki prve tožnice presegajo dohodek, ki ga ZBPP in z njim v zvezi Zakon o socialno varstvenih prejemkih določata za upravičenost do brezplačne prave pomoči. Ta merila, ki jih sodna praksa sprejema tudi kot podlago za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks, izkazujejo, da prva tožnica do oprostitve plačila celotne takse ni upravičena(2). Prvostopenjsko sodišče je presojalo premoženjsko stanje prve tožnice in višino njenih dohodkov na podlagi podane izjave o premoženjskem stanju in priloženega obvestila ZPIZ. Tako je ugotovilo, da mesečna pokojnina prve tožnice znaša 817,04 EUR, vendar se ji zaradi sodne prepovedi v višini 323,08 EUR izplačuje pokojnina 466,34 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ugotovljeni dohodki prvi tožnici omogočajo plačilo sodne takse v višini 500,00 EUR v desetih mesečnih obrokih po 50,00 EUR, saj mesečni povprečni dohodek prve tožnice (817,04 EUR pokojnine) presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, tudi po plačilu dolgovane sodne takse. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo ogroženost stranke brez upoštevanja prepovedi(3), saj obremenitve dohodka s sodno prepovedjo prva tožnica ni konkretizirala in ni izkazala, na kaj se ta sodna prepoved nanaša. Navedb, ki jih pritožnica podaja prvič v pritožbi (da ima zdravstvene težave, s čimer so povezani še dodatni izdatki) pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj pritožnica ne pojasni, zakaj teh trditev ni podala že prej(4).

10. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

O pritožbi zoper odločbo z dne 8. 5. 2015

11. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka ni vložila pritožbe zoper izpodbijano odločbo v delu, v katerem je uspela tožeča stranka. Zato je odločitev v II. in III. A. točki izreka glede ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice v petem, šestem in devetem odstavku 9. člena pogodbe in tretjem odstavku 10. člena pogodbe postala pravnomočna, kakor tudi ugotovitev ničnosti točke „prvič“ posojilne pogodbe, v delu, kjer presega višino posojila nad 6.227,10 EUR (glavnica) in 12 % pogodbene obresti letno od višine glavnice. Prav tako je postala pravnomočna odločitev o zavrnitvi zahtevkov po nasprotni tožbi (II. in III. C. točka izreka).

12. Sodišče mora ves čas postopka paziti na pravni interes stranke v pritožbenem postopku, ki je predpostavka za dovoljenost pritožbe (343. člen ZPP). Ker je tožeča stranka uspela z zgoraj navedenimi zahtevki (oziroma z zavrnitvijo zahtevkov po nasprotni tožbi), pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper II. in III. A. ter II. in III. C. točke izreka izpodbijane odločbe oziroma s pritožbo zoper zavrnilni del zahtevkov po nasprotni tožbi ne more doseči boljšega pravnega položaja. Ker je pritožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa v navedenem obsegu nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP), kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka te odločbe.

13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv, kakor tudi navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o vseh postavljenih zahtevkih oziroma da jih je prekoračilo. Sodišče prve stopnje je natančno povzelo navedbe in dosedanji potek postopka, vključno s pravnomočno in revizijsko potrjenim obsegom zahtevka. V izpodbijani odločbi so jasno povzeti zahtevki za ugotovitev ničnosti in izpodbojni zahtevki, pri čemer je v 10. točki obrazložitve natančno navedeno, kaj je predmet tokratnega odločanja. Prav tako je obrazložen umik tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in ustavitev postopka. Nenazadnje je popoln tudi dokazni sklep (8. točka obrazložitve).

14. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je sodišče prve stopnje nepravilno oblikovalo izrek pod točko C. III., ker v njem prva tožnica ni navedena. O zahtevku, ki se nanaša na slednjo, je sodišče namreč odločilo v točki C. I in ji naložilo plačilo terjatve v višini 61.248,97 EUR. Nepravilno je tudi stališče, da bi moralo sodišče v točki D. I. in II. izreka izpodbijane odločbe za posamezno tožnico ločeno odločiti o povrnitvi pravdnih stroškov. V obravnavanem primeru so tožnice vložile enotno tožbo po skupnem pooblaščencu (odvetniku), ki je pravdna dejanja opravljal v imenu vseh tožnic. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo o pravdnih stroških za vse stranke enotno. Ker gre v obravnavanem primeru za enoten postopek, v katerih je tožeča stranka identična, ni razloga za ločeno odmero pravdnih stroškov tožnic. Iz 9. člena tedaj veljavne Odvetniške tarife namreč izhaja, da prejme odvetnik, ki opravlja v isti zadevi storitve za več strank, nagrade in povrnitev izdatkov le enkrat, pri čemer se le skupna vrednost storitve zviša za vsako nadaljnjo stranko.

15. Stališče pritožnice, da je tožena stranka spremenila tožbo, ne zdrži resne presoje, saj je tožbeni zahtevek slednja zgolj zmanjšala za znesek 75.000,00 EUR, ki predstavlja prejeto kupnino za prodano picerijo in obrestni del zahtevka(5). Tožena stranka torej ni spremenila dejanske (niti pravne) podlage tožbenega zahtevka, temveč ga je le zmanjšala oziroma ga v določenem delu umaknila in posledično ne gre za spremembo tožbe (tretji odstavek 184. člen ZPP). Zato je bil zastaralni rok pretrgan že z dnem vložitve nasprotne tožbe 18. 9. 2007 (in ne šele 21. 10. 2013), kar pomeni, da ugovor zastaranja ni utemeljen(6). Tudi navedbe pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče kljub delnem umiku tožbenega zahtevka toženke (tožnice po nasprotni tožbi) o njem vsebinsko odločalo, ne držijo. Prvostopenjsko sodišče je namreč zaradi delnega umika nasprotne tožbe toženke na naroku 14. 11. 2013 izdalo sklep, da je nasprotna tožba umaknjena v podrednem zahtevku v 1., 2. in 3. točki in v tem delu postopek ustavilo (list. št. 346). Prav tako je sodišče ugotovilo, da je nasprotna tožba umaknjena v primarnem zahtevku v točki 1 za 125.571,78 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 112.384,87 EUR od 17. 11. 2003 do 17. 9. 2007 in v tem delu postopek ustavilo (list. št. 347).

16. Nerazumljivi so pritožbeni očitki o protispisnosti, ker naj bi prvostopenjsko sodišče v 13. točki obrazložitve govorilo o „kombinaciji pogodb“. Sodišče prve stopnje je namreč v 13. in 24. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da o kombinaciji pogodb ni mogoče govoriti, saj sta bili dve izmed pogodb (prodajna pogodba za stanovanjsko hišo 27. 5. 2002 tožnice in njen povraten odkup 28. 5. 2002) že pravnomočno (in revizijsko potrjeno) izrečeni za nični.

17. Pritožnica neutemeljeno opozarja na neizvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca glede vprašanja, kaj po vsebini predstavlja kombinacija pogodb. Absolutne zahteve, da sodišče v vsakem primeru ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa pravno pomembna vprašanja, ni mogoče postaviti. Od primera do primera je treba presojati, ali so izvedenčevi pisni odgovori dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi, jasni in strokovni, da njegovo zaslišanje ni potrebno(7). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu tožeče stranke za zaslišanje izvedenca, saj bi bilo glede na pomanjkanje ustreznih pripomb njegovo zaslišanje nesmiselno. Pritožnica je namreč predlagala zaslišanje izvedenca (glej list. št. 420 – 423) le v zvezi s pravnimi vprašanji(8), ki so v pristojnosti sodišča(9). Predlog tožeče stranke za zaslišanje izvedenca tako nasprotuje 243. členu ZPP, saj ni naloga izvedenca, da opredeli pravice in obveznosti pogodbenih strank (pravno kvalificira pogodbo oziroma ugotavlja obstoj dogovora o pogodbenih obrestih), temveč je njegova naloga le ugotovitev dejstev - v konkretnim primeru izračun dolga tožnice ob upoštevanju navodil, postavljenih s sklepom sodišča (list. št. 387 a - 387 b). Dodati velja, da uveljavljena procesna kršitev, četudi bi bila podana, v pritožbenem postopku ni upoštevna, saj jo toženka prvič uveljavlja v pritožbi. Tožeča stranka bi morala glede na določbo 286. b člena ZPP na kršitev 253. člena ZPP opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bila že na zadnji glavni obravnavi 23. 4. 2015 seznanjena z odločitvijo, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca ne bo izvedlo (list. št. 431)(10), v pritožbi pa ne trdi, zakaj te kršitve ni mogla uveljavljati pravočasno.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 (SV 961/02) po vsebini in namenu predstavlja pogodbo o leasingu nepremičnine. Že iz trditvene podlage tožnic je namreč razvidno, da je bil namen sklenjenih pogodb kreditiranje tožnice in zavarovanje tožene stranke za vrnitev danega posojila, ob istočasnem oplemenitenju finančnih sredstev tožene(11). Glede na takšno trditveno podlago, na katero je sodišče vezano (7. in 212. člen ZPP), je prvostopenjsko sodišče prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 (glede picerije) utemeljeno pravno kvalificiralo kot pogodbo o leasingu nepremičnine, skladno z napotki višjega sodišča II Cp 2074/2008 (na list. št. 245)(12). Drugačne odločitve pritožnica ne more doseči s poudarjanjem, da je bil plačan davek na promet nepremičnin, niti z očitki, da prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002, skupaj s prodajno pogodbo 28. 5. 2002 in 27. 5. 2002, predstavljajo pravno zlorabo, s pomočjo katere je tožena stranka postala lastnica nepremičnin tožnic 753/8 in 753/20. Prodajni pogodbi 28. 5. 2002 in 27. 5. 2002, s katerimi je tožena dobila v last nepremično premoženje tožeče stranke, sta bili že pravnomočno izrečeni za nični, zato je opozarjanje nanju za odločitev v sporu nerelevantno. Pripomniti velja, da je že višje sodišče v odločbi II Cp 1074/2008 ugotovilo, da iz vsebine pogodb ne izhaja, da je veljavnost prodajne pogodbe za picerijo odvisna od veljavnosti pogodb o prodaji hiše. Pri tem je pojasnilo, da čeprav želijo stranke doseči določene cilje s sklepanjem več pogodb naenkrat, zgolj to ne zadošča za oceno, da so pogodbe tako povezane, da veljavnost ene pogodbe predstavlja pogoj za veljavnost druge.

19. Sporna pogodba torej ne predstavlja prodajne pogodbe, zato pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka svojih obveznosti po pogodbi ni mogla izpolniti zaradi prodaje nepremičnine (picerije) tretji osebi 25. 8. 2008 za kupnino 75.000,00 EUR. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča je jasno razvidno, da je sodišče pri izračunu obveznosti tožeče upoštevalo s strani tožene stranke prejeti znesek 75.000,00 EUR in v tej višini zmanjšalo njeno vtoževano terjatev. Zmotno je nadalje pritožbeno naziranje, da ima tožeča stranka zahtevek za vračilo plačanih obrokov po navedeni pogodbi, saj ta ni nična v celoti, temveč le delno (v petem, šestem in devetem odstavku 9. člena in tretjem odstavku 10. člena)(13). Ker pravna podlaga opravljenih plačil toženi stranki na podlagi sporne pogodbe ni odpadla, tožeča stranka tudi nima vrnitvenega zahtevka zaradi ničnosti pogodbe.

20. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zaključilo, da je obstajal dogovor o pogodbenih obrestih, tako pri posojilni pogodbi 30. 5. 2002 (A 12) kot pri prodajni pogodbi za picerijo 30. 5. 2002 (A 10). Glede posojilne pogodbe je, upoštevaje navedbo „bruto zneska“ posojila v točki prvič pogodbe in izpovedbo tožnice na naroku 26. 1. 2005 (list. št. 107, 108) in 20. 3. 2014 (list. št. 372), utemeljeno zaključilo, da so bile pogodbene obresti za posojilno pogodbo dogovorjene tako, da so bile vsebovane v bruto znesku posojila(14). Tudi glede pogodbe za picerijo je tožnica ob zaslišanju potrdila obstoj pogodbenih obresti, in sicer je pojasnila, da je notar prebral pogodbo, da se je z vsebino strinjala, tudi glede višine obrokov, saj višina obroka ni bil „ne vem kako velik denar“, če bi picerija dobro poslovala (list. št. 110). Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno presodilo, da so bile obresti pisno opredeljene tako, da so bile vsebovane v obrokih v anuitetnem načrtu, ki sta ga prvotna tožnika podpisala (A 15 nasprotne tožbe in trditve tožene stranke na list. št. 380) in s tem sprejela dogovor o pogodbenih obrestih (drugi odstavek 10. člena). Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da posojilo ni bilo dano brezobrestno zgolj zato, ker pogodbene obresti niso bile izrecno predvidene v spornih pogodbah in je zmotno pritožbeno stališče, da izvedenec pri izračunu dolgovanega zneska tožnice ne bi smel upoštevati pogodbenih obresti. Res je sicer 7. člen ZPotK določal, da mora pisna pogodba vsebovati navedbo obrestne mere. Posledice te kršitve je predvideval 10. člen zakona, po katerem je imel potrošnik v takšnem primeru pravico pogodbo razdreti. Ker tega tožnica ni storila, se šteje, da pri pogodbi vztraja oziroma je pogodbo sprejela. Zato so bila pravilna navodila prvostopenjskega sodišča izvedencu, naj upošteva znesek pogodbeno dogovorjenih obresti in opravljena plačila tožeče stranke pri izračunu dolga prve tožnice na dan vložitve nasprotne tožbe 18. 9. 2007. 21. Glede na navedeno je pritožba (v delu, v katerem je dovoljena) neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v delu, v katerem jo je bilo dovoljeno izpodbijati s pritožbo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): V petem odstavku 9. člena pogodbe, ki določa, da je kupec dolžan od razveze pogodbe do izpraznitve nepremičnine plačati prodajalcu nadomestilo koristi za uporabo nepremičnine v višini najmanj 3.000,00 EUR mesečno in v šestem ter devetem odstavku 9. člena glede zamudne obrestne mere 2,5 mesečno, kolikor obrestna mera presega 12 % letno obrestno mero. Sodišče je ugotovilo tudi ničnost tretjega odstavka 10. člena pogodbe, po katerem v primeru zamude z izpolnitvijo te obveznosti kupec dolguje prodajalcu pogodbeno kazen v višini 28 % cenitvene vrednosti nepremičnine.

Op. št. (2): Ob upoštevanju Zakona o uravnoteženju javnih financ in Sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka, osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 8. 2015 dalje znaša 270,82 EUR. Tako je oseba upravičena do brezplačne pravne pomoči, če mesečni dohodek na družinskega člana ne presega dvakratnika minimalnega dohodka (drugi odstavek 13. člena ZBPP), ki je ob izdaji izpodbijanega sklepa znašal 541,64 EUR.

Op. št. (3): Primerjaj VSL sklep I Cp 2004/2015 z dne 31. 8. 2015. Op. št. (4): Dodati velja, da so navedbe o zdravstvenih težavah povsem pavšalne in nekonkretizirane, saj tožnica ne pojasni katere težave naj bi imela in kakšni izdatki so ji zaradi tega nastali, niti v zvezi s temi trditvami ne predloži nikakršnih dokazil. Op. št. (5): Glej vlogo 21. 10. 2013, list. št. 335 in in list. št. 356 ter list. št. 49 nasprotne tožbe.

Op. št. (6): Nesporno je tožnica sprva plačevala obroke. Zaradi neplačevanja od septembra 2003 dalje, je tožena stranka 17. 11. 2003 odstopila od pogodbe in so tedaj zapadli vsi nezapadli obroki. Zato je treba zastaralni rok (za zahtevek za vračilo zneskov po prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice) šteti od odstopa 17. 11. 2003 oziroma z dodatkom 15 dnevnega roka po drugem odstavku 13. člena ZPotK (v katerem lahko posojilojemalec dolg odplača). Ker je bila nasprotna tožba vložena 18. 9. 2007, torej v petletnem roku od datuma odstopa 17. 11. 2003 (oziroma z dodatkom 15 dnevnega roka), do zastaranja ni prišlo.

Op. št. (7): Sodba II Ips 1132/2008 z dne 23. 8. 2012 in II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013. Op. št. (8): Tako je glede posojilne pogodbe tožeča stranka opozarjala, da izvedenec ne bi smel računati višine obresti po posojilni pogodbi, češ da pogodbene obresti niso bile dogovorjene. Poudarjala je, da je posojilo brezobrestno glede na status potrošnika prve tožnice. Zato je zahtevala, da izvedenec izračuna le znesek, ki ga je prva tožnica prejela od toženka iz naslova posojila in znesek, ki ga je toženki vrnila. Glede pogodbe za picerijo je trdila, da je izvedenec uporabil nepravilno metodo delo, ker ni obrazložil kaj predstavlja vsebina kombinacije pogodb, ker ni upošteval, da je bil lastnik picerije toženec, ki je picerijo prodal brez soglasja tožnic. Opozarjala je tudi, da izvedenec ni pojasnil, zakaj gre za posojilno pogodbo in zakaj je štel, da so dogovorjene obresti, čeprav to iz vsebine pravnih poslov ni izhajalo. Tako je pritožnica nasprotovala izračunu obresti izvedenca, češ da pogodba ni posojilna (niti ne gre za finančni leasing ali dogovor o financiranju) in trdila, da posledično za izračun obresti ni podlage.

Op. št. (9): Tako tudi VSL I Cpg 1059/2011 z dne 27. 2. 2013, VSL I Cpg 953/2011 z dne 23. 4. 2013 in VSL sodba II Cp 570/2009. Od ugotavljanja konkretne vsebine pogodbe je treba ločiti vsebino medsebojnih pravic in obveznosti, ki izvira iz na določen način izražene volje, ki pa ni dejstvo, ampak kreacija prava, ki je ni mogoče ugotoviti brez pravnega sklepanja (sodba in sklep III Ips 69/2007).

Op. št. (10): Tako tudi VSL sodba I Cp 4348/2010 z dne 30. 5. 2011. Op. št. (11): To izhaja iz trditev tožnice, da je v kontakt s toženko stopila zaradi najetja posojila (v višini 1.700.000,00 SIT, osebno posojilo) za financiranje asfaltiranja dovozne poti in sanacijo strešne kritine stanovanjske hiše. Tožnica je dala pobudo tudi za najetje posojila za nakup picerije in v zvezi z zavarovanjem posojila predlagala, da za zavarovanje služi picerija. Vendar je direktor toženke zahteval dodatno zavarovanje pri stanovanjski hiši tožnice (glej list. št. 1, 4, 5 in 481). Tem trditvam tožena stranka ni nasprotovala, temveč je potrdila, da je šlo za kredit (list. št. 25).

Op. št. (12): Prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice 30. 5. 2002 po vsebini predstavlja pogodbo o leasingu nepremičnine (ne prodajne pogodbe), saj gre hkrati za posojilno in prodajno pogodbo na način, da posojilojemalec prejme v posest, odplačuje obroke in po plačilu teh postane lastnik predmeta leasinga, medtem ko predmet leasinga ostane v lasti prodajalca (leasingodajalca), če obrokov ne poplača. Tako je toženka za prvo tožnico kupila picerijo od tretje osebe (J. M.), jo izročila v last in posest prvi tožnici (2. člen pogodbe), ki se je zavezala za nepremičnino plačevati mesečne obroke. Po poplačilu celotne kupnine pa bi nanjo prešla lastninska pravica (6. člen pogodbe).

Op. št. (13): Glej 24. - 26. točko obrazložitve in 29. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (14): Prva tožnica je namreč potrdila, da so bile pogodbene obresti dogovorjene, in sicer da je računala na 9 % letno obrestno mero. Vprašana, ali se je strinjala z višino obrestno mere, je potrdila, da se je, saj je denar nujno potrebovala. To je tožnica potrdila tudi v ponovljenem postopku in povedala, da je bilo jasno, da denarja pri toženki ni dobila brezplačno.