Jedro

Ker je od vrste rabe zemljišča odvisen status zaščitene kmetije, od slednjega pa dedni delež dediča, lahko vsak dedič, ki meni, da vpisani podatek o vrsti rabe zemljišča ne izkazuje resničnega stanja, predlaga uvedbo postopka njegove spremembe v zemljiškem katastru, saj na ta način varuje svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi AA, BB, CC in DD (ki so v tem upravnem sporu stranke z interesom), odpravila sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave E, št. ... z dne 12.5.2003 in zadevo vrnila temu organu v ponovno odločanje. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da ni pravilno stališče prvostopenjskega organa, da lahko zahtevo za spremembo v vrsti rabe vloži solastnik parcele le v soglasju z drugimi solastniki, posledično pa tudi ni pravilna odločitev, da se zahteva za spremembo vrste rabe parcel št. 89, 90/04, 92/5, 183/3, 183/4 in 183/5 vse k.o. F (zahteva št. ... z dne 18.10.2002) zavrže. Prej veljavni Zakon o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86, dalje ZZkat) je v 1. odstavku 26. člena namreč določal, da se spremembe glede vrste rabe zemljišča izvedejo na prijavo lastnika, Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/00 in 87/02, dalje ZENDMPE) pa v 2. odstavku 94. člena določa, da se sprememba vpisa podatka o vrsti rabe izvede na zahtevo stranke. Ker pojma stranke ZENDMPE podrobneje ne določa, je potrebno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, dalje ZUP). Ta v 42. členu določa, da je stranka vsaka fizična ali pravna oseba, v 129. členu pa, da se upravni postopek uvede, če vložnik uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Ugotavljanje in evidentiranje vrste rabe zemljišča, kar je podlaga za ugotovitev statusa zaščitenega kmetijskega gospodarstva, je pravica vsakega solastnika nepremičnine, ki kot dedič lastninsko pravico pridobi s trenutkom zapustnikove smrti (41. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02, dalje SPZ). V postopku pred izdajo odločbe je treba po določilu 9.člena ZUP dati vsakemu solastniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ni pa potrebno iskati njihovega soglasja, saj se sprememba vrste rabe ugotovi in evidentira tudi v nasprotju z voljo lastnika nepremičnine. Dalje tožena stranka prvostopenjski organ opozarja, da v uvodu sklepa ni pravilno navedel strank, da je izrek nedoločen, saj zahteva za uvedbo postopka ni individualizirana, ter da obrazložitev nima vseh predpisanih vsebin, kar pomeni kršitev 212., 213. in 214. člena ZUP.

Zoper tako odločitev tožeča stranka vlaga tožbo. Meni, da ostali dediči (stranke z interesom) niso lastniki navedenih parcel, saj je v skladu s 5. členom Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99, dalje ZDKG) dedič lahko samo eden, ta pa še ni določen. Slednji bo tisti, ki bo postal (edini) lastnik zaščitene kmetije, ostali dediči pa bodo dobili nujni delež v denarju. Pojem stranke iz 42. člena ZUP je zato potrebno razlagati v skladu z navedenimi izhodišči, in ne tako, kot ga je razlagala tožena stranka. Takega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da 41. člen SPZ določa, da se z dedovanjem pridobi lastninska pravica s trenutkom zapustnikove smrti. V obravnavanem primeru gre za zaščiteno kmetijo, za katero velja poseben režim, ki izhaja iz ZDKG, in ki določa modalitete in spremembe glede na splošne določbe Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl., dalje ZD) in SPZ. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da zahteve za spremembo vpisa vrste rabe ni vložil lastnik nepremičnine, zaradi česar jo je bilo potrebno zavreči. Iz tega razloga sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise ter pri tem navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

AA, BB, CC in DD, ki jih zastopa GG, odvetnik iz H, so kot stranke z interesom v tem upravnem sporu odgovorile na tožbo. Menijo, da so lastninsko pravico pridobili vsi dediči s trenutkom zapustničine smrti. Ne strinjajo se z tožbenimi trditvami, da v primeru zaščitene kmetije ostali dediči dobijo le nujni delež v denarju. Nujni delež lahko predstavlja tudi nepremičnine in premičnine, če te stvari niso pomembne za gospodarsko sposobnost zaščitene kmetije. Dalje navajajo, da so kot dediči nedvomno upravičeni predlagati spremembo vpisa vrste rabe, v kolikor pa eden izmed dedičev temu nasprotuje, to ne more vplivati na ugotavljanje dejanske rabe zemljišč. Zato se je tožnik v postopku lahko zgolj izjavil o dejstvih in okoliščinah. Predlagajo zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi so zahtevo za spremembo vpisa vrste rabe zemljišč parc. št. 89, 90/04, 92/5, 183/3, 183/4 in 183/5 k.o. F vložili nekateri od dedičev pokojne JJ, ki so vključeni v postopek dedovanja zaščitene kmetije. Temu pravno relevantnemu dejstvu (ki ga je v svojem sklepu navajal organ prve stopnje), stranke v pritožbenem postopku niso oporekale, prav tako pa mu ne oporekajo v tožbi in odgovoru na tožbo. Sodišče zato šteje, da med strankami ni sporno, da so navedena zemljišča del zaščitene kmetije pok. JJ, kakor tudi ne, da so vložniki zahteve dediči po pokojni.

Za zaščiteno kmetijo po določbah 2. člena ZDKG šteje tista kmetija, ki obsega najmanj 5 ha primerljive kmetijske površine, pri čemer se primerljiva površina določi glede na vrsto rabe zemljišč (2. odstavek 2. člena ZDKG). Vrsta rabe zemljišča je torej podlaga za ugotovitev statusa zaščitene kmetije, to pa vpliva na način dedovanja. Kadar je namreč predmet zapuščine zaščitena kmetija, se zapuščinski postopek opravi po ZDKG s ciljem, da kmetijo kot gospodarsko celoto deduje le en dedič, v nasprotnem primeru (če kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščito) pa po določbah ZD, kjer tovrstnih omejitev ni. Ker je od vrste rabe zemljišča odvisen status kmetije, od slednjega pa dedni delež dediča, lahko vsak dedič, ki meni, da vpisani podatek o vrsti rabe zemljišča ne izkazuje resničnega stanja, predlaga uvedbo postopka njegove spremembe v zemljiškem katastru, saj na ta način varuje svoje pravice in pravne koristi. Posledično je tožena stranka, opirajoč se na določbe 42. in 129. člena ZUP, pravilno ugotovila, da so zahtevo pred organom prve stopnje vložile aktivno legitimirane stranke in da razlogi za njeno zavrženje niso bili podani. Sklep prvostopenjskega organa je zato utemeljeno odpravila ter mu zadevo z ustreznimi navodili vrnila v ponovni postopek (251. člen ZUP).

Glede na navedeno sodišče ni moglo slediti tožbenim ugovorom, da zahtevo za spremembo vrste rabe lahko vloži le lastnik. Čeprav dediči po pok. JJ še niso postali solastniki predmetnih zemljišč (zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi so v tem delu nepravilni, saj je s smrtjo zapustnice nastala skupna lastnina dedičev na zapuščini-132. in 145. člen ZD), je kljub temu vsakega od njih mogoče šteti kot stranko, ki izkazuje aktivno legitimacijo za uvedbo predmetnega upravnega postopka. Ob tem se sodišče sklicuje na določbe 5. člena ZENDMPE, po katerih lahko vsaka oseba, ki izkaže pravni interes vloži zahtevo za spremembo vpisa. Pravni interes je po določbi 2. odstavka tega člena izkazan v primeru, če ima podatek, ki je vpisan zemljiški kataster vpliv na pravice ali obveznosti osebe, ki zahteva spremembo vpisa.

Iz povedanega izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).