Jedro

Predloga za zaslišanje stranke ali priče ni mogoče šteti za izrecno zahtevo za narok.

Prvi pozivni sklep se v delu, ki se nanaša na obveznost tožeče stranke, da v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, v ničemer ne razlikuje od kasnejšega pozivnega sklepa sodišča, za katerega tožeča stranka v pritožbi trdi, da vsebuje vse potrebne napotke. V obeh sklepih je pojasnjeno, da se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v kasnejšem pozivu je le podrobneje pojasnjena smiselna uporaba določb 451. in 452. člena ZPP (pravilo dveh vlog) v teh procesnih situacijah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 184693/2012 z dne 3. 12. 2012 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 621,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka) in da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 184693/2012 z dne 3. 12. 2012 razveljavi v 3. odstavku izreka in v 1. odstavku izreka za znesek 1.471,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2012 do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 109,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper 2. in 3. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena izmed strank ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo, zmotna. S temi pritožbenimi navedbami smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki po prepričanju višjega sodišča ni podana.

V sporu majhne vrednosti pri razpisu naroka za glavno obravnavo veljajo določene posebnosti, na katere je sodišče prve stopnje pravdni stranki opozorilo. V drugem odstavku 454. člena ZPP je določeno, da lahko sodišče izda odločbo brez izvedbe naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala. Skladno z ustaljeno sodno prakso se zahteva, da stranka narok izrecno zahteva, pri čemer predloga za zaslišanje stranke ali priče ni mogoče šteti za takšno izrecno zahtevo. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sta obe pravdni stranki predlagali zaslišanje njunih zakonitih zastopnikov, tožeča stranka pa še zaslišanje dveh prič.

7. Posebnost postopka v sporu majhne vrednosti je tudi v tem, da mora tožeča stranka glede na določbo 451. člena ZPP vsa dejstva in vse dokaze predlagati v tožbi (tožena stranka pa v odgovoru na tožbo). Nato lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa lahko v osmih dneh po prejemu te pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (drugi, tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka ne navaja v teh vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da na ta procesna pravila ni bila pravilno opozorjena, s čemer naj bi ji sodišče prve stopnje kršilo pravico do kontradiktornega postopka, kot navaja v pritožbi. Po njenem prepričanju je pravni pouk sklepa opr. št. IX Pg 1993/2013 z dne 12. 6. 2013 splošen in ne vsebuje navedbe, da mora v dopolnitvi tožbe navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katere opira svoj tožbeni zahtevek.

Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Ker se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je tožena stranka vložila ugovor, je bila tožeča stranka s standardiziranim sklepom pozvana, da v roku 15 dneh dopolni tožbo tako, da navede dejstva, na katera opira zahtevek, in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljalo. V obrazložitvi tega sklepa je bila izrecno poučena, da mora v dopolnitvi tožbe navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, v roku 8 dni od prejema odgovora na tožbo pa bo lahko vložila še eno pripravljalno vlogo, v kateri bo lahko odgovorila na navedbe iz odgovora na tožbo. Niti izrek niti obrazložitev sklepa nista zavajajoča, kot navaja tožeča stranka v pritožbi.

9. Sklep z dne 12. 6. 2013 se v delu, ki se nanaša na obveznost tožeče stranke, da v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, v ničemer ne razlikuje od poziva sodišča z dne 5. 9. 2013 (list. št. 46), za katerega tožeča stranka v pritožbi trdi, da vsebuje vse potrebne napotke. V obeh sklepih je pojasnjeno, da se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v pozivu z dne 5. 9. 2013 je le podrobneje pojasnjena smiselna uporaba določb 451. in 452. člena ZPP (pravilo dveh vlog) v teh procesnih situacijah. Šteje se namreč, da predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj predstavljata prvo pripravljalno vlogo. Tudi sklicevanje na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1552/2013 z dne 9. 10. 2013 je neutemeljeno, saj se ta sodna odločba ne nanaša na postopke v sporu majhne vrednosti, ampak se nanaša na vprašanje o materialnem procesnem vodstvu sodišča v rednih postopkih.

10. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati cenik z dne 1. 8. 2011, ki ga je tožeča stranka sicer resda priložila šele k drugi pripravljalni vlogi, vendar pojasnjuje, da iz ugovora zoper sklep o izvršbi ni uspela razbrati, s čim vse se tožena stranka ne bo strinjala. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj - kot že pojasnjeno - bi morala tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi) navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila tožeča stranka šele po prejemu dopolnitve odgovora na tožbo (prve pripravljalne vloge) seznanjena s tem, da mora predložiti cenik z dne 1. 8. 2011, višje sodišče pripominja, da se tožena stranka v tej vlogi do tega cenika ni opredeljevala, ampak je navajala, da splošnih pogojev ni prejela in da ji je tožena stranka zaračunala storitve, ki niso navedene v ceniku splošnih pogojev. Za kaj več od tega tudi ni imela nobenega razloga, saj tudi tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, na katero je tožena odgovarjala, ni postavila konkretiziranih trditev v zvezi s cenikom z dne 1. 8. 2011 (1), niti ga ni predložila. To je storila šele v drugi pripravljalni vlogi, kar pa je glede na procesna pravila, ki veljajo v sporu majhne vrednosti, prepozno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da je cenik z dne 1. 8. 2011 del splošnih pogojev poslovanja, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožena stranka sprejela s podpisom naročilnice, četudi jih morebiti ni prejela. Po prepričanju tožeče stranke bi moralo enako veljati tudi za cenik z dne 1. 8. 2011, ki je del splošnih pogojev. Višje sodišče trditev tožeče stranke, da je cenik z dne 1. 8. 2011 del splošnih pogojev, ne more več upoštevati, saj jih tožeča stranka ni navedla v vlogah, navedenih v 452. členu ZPP (prim. 453. člen ZPP).

12. Četudi bi višje sodišče soglašalo s stališčem tožeče stranke, da je tožena stranka s podpisom naročilnice sprejela cenik z dne 1. 8. 2011, ker je sprejela splošne pogoje poslovanja, katerih del je le-ta (to stališče sicer ni prepričljivo), pa to ne spremeni dejstva, da tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala, da zahteva plačilo vtoževane terjatve na podlagi cenika z dne 1. 8. 2011 in dejstva, da tožeča stranka tega cenika ni pravočasno predložila. Šele če bi to storila, bi lahko sodišče prve stopnje presojalo, ali je ta cenik pravna podlaga za plačilo vtoževane terjatve.

13. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da sta se pravdni stranki po prekinitvi sodelovanja dogovorili za nadaljevanje sodelovanja, ter da se je tožena stranka v elektronski pošti z dne 3. 2. 2012 zavezala, da bo, v kolikor tožeča stranka v 90 dneh ne bi mogli začeti (ponovno) izvajati WEB terapije iz kateregakoli razloga, plačala do sedaj opravljeno delo po obračunu, poslanem v elektronski pošti z dne 16. 1. 2012 (priloga A 43 spisa). To naj bi tožeča stranka zatrjevala v prvi pripravljalni vlogi, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene, saj je tožeča stranka v tej vlogi navedla zgolj to, da je tožena stranka sprejela nove pogoje poslovanja, in sicer, da se enoletno obdobje trajanja prične šteti, ko se internetna stran prenese na nov strežnik in ko ima tožeča stranka vse tehnične možnosti, da z delom nadaljuje. Poleg tega višje sodišče pripominja, da tudi sicer tožeča stranka ne zatrjuje, da z delom ni mogla pričeti v 90 dneh, kar pomeni, da že iz njenih trditev ne izhaja, da bi se pogoj za plačilo izpolnil. 14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Navedla je zgolj to, da je treba glede na 10. člen splošnih pogojev v primeru predčasne prekinitve delo obračunati po dejansko opravljenem delu po takrat veljavnem ceniku 4 WEB, nato pa je navedla povzetek cenika iz splošnih pogojev. V nadaljevanju te vloge, je sicer zatrjevala, da ji tožena stranka dolguje določene zneske, vendar ni pojasnila, na kakšni podlagi, oziroma ni zatrjevala, da te zneske zahteva na podlagi cenika z dne 1. 8. 2011.