Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 zavzelo jasno stališče, da določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ (kot dopolnilna norma k določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1) predstavlja pravno podlago za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v nenujnih sodnih zadevah, pa tudi, da kazenske zadeve, v katerih se obravnava kazniva dejanja zoper gospodarstvo (t. i. gospodarske kazenske zadeve), ne spadajo med nujne zadeve v smislu tretjega odstavka 83. člena ZS, v katerih so zastaralni roki tudi v času ukrepov po ZZUSUDJZ neprekinjeno tekli dalje.

Zastaranje kazenskega pregona bi v obravnavani gospodarski kazenski zadevi nastopilo dne 16. 12. 2020. Ker pa zastaralni rok na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 - skupaj 64 dni - ni tekel, je zastaranje nastopilo dne 18. 2. 2021.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da je za koga drugega pridobil posojilo, čeprav ni izpolnjeval zahtevanih pogojev za dodelitev ali odobritev take ugodnosti, s tem da je posojilodajalcu, ki je pristojen za dodelitev ali odobritev take ugodnosti, predložil neresnične podatke o premoženjskem stanju in druge podatke, pomembne za odobritev posojila, s tem, da je kot prokurist družbe X. d. d. (v nadaljevanju X./kreditojemalec) in za družbo X. kot kreditojemalko od Banke d. d. (v nadaljevanju: Banka/banka/kreditodajalka) kot kreditodajalke, v vlogi prokurista družbe X., med drugim zadolženega za finance in računovodstvo v družbi X., pridobil kredit v višini 11.921.537,00 EUR, za opravljanje dejavnosti družbe X. s tem, da je skrbnikom podjetja X. v Banki B. B., C. C., D. D. in E. E., ki so bili zadolženi za pripravo kreditnega predloga, ki je podlaga za odločanje kreditnega odbora Banke, v katerega pristojnosti je odobravanje kreditov, navedel, da je premoženje, ki ga zastavlja v zavarovanje posojila v lasti in posesti družbe X., kar je bil pogoj za odobritev kredita (pravno veljavna in izvršljiva ustanovitev zavarovanj je pogoj za odobritev in črpanje kredita po kreditni pogodbi), zaradi česar so predstavniki Banke družbi X. odobrili kredit in dne 16. 12. 2010 podpisal kreditno pogodbo št. 000/10 o najemu kredita v višini 11.921.537,00 EUR in s podpisom na pogodbi potrdil, da so navedbe v kreditni pogodbi resnične, med drugim tudi, da je premično premoženje, ki se zastavlja, v lasti in posesti družbe X. ter istega dne v prostorih notarja F. F. iz ... sklenil notarski zapis št. SV 01/10, s katerim je bila med drugim ustanovljena zastavna pravica na opremi (strojih) v korist Banke, ter z lastnoročnim podpisom notarskega zapisa št. SV 01/10 potrdil, da so zastavljene premičnine v lasti in posesti kreditojemalca, posredovani podatki pa so bili neresnični, saj je zastavljeno premoženje dejansko v lasti družbe Y. d. o. o. in

dogovoril spremembo pogojev financiranja na podlagi že sklenjene kreditne pogodbe št. 111/09 z dne 1. 12. 2009 v višini 40.502.666,00 EUR, s tem, da je skrbnikom podjetja X. v Banki B. B., C. C., D. D. in E. E. ki so bili zadolženi za pripravo kreditnega predloga, ki je podlaga za odločanje kreditnega odbora Banke, v katerega pristojnosti je odobravanje in sprememba kreditov, navedel neresnične podatke, da je premoženje, ki ga zastavlja, v lasti in posesti družbe X., zaradi česar so predstavniki Banke z njim dne 16. 12. 2010 podpisali dodatek št. 1 h kreditni pogodbi 111/09, v katerem je ponovno navedel, da je premoženje, ki se zastavlja, v lasti in posesti družbe X. (kreditojemalca) ter dne 16. 12. 2010 v prostorih notarja F. F. iz ... sklenil notarski zapis št. SV 02/10, s katerim je bila med drugim ustanovljena zastavna pravica na opremi v korist Banke, ter z lastnoročnim podpisom notarskega zapisa št. SV 02/10 potrdil, da so zastavljene premičnine v lasti in posesti kreditojemalca, dejansko pa je bilo zastavljeno premoženje v lasti družbe Y. d. o. o. in s temi dejanji oškodoval Banko za 6.794.000,00 EUR, kolikor znaša višina vrednosti zastavljene opreme, saj se Banka iz zastavljenega premoženja, ki dejansko ni last kreditojemalca, ni mogla poplačati, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1. II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanko kot tožilko Banko d. d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6.974.000,00 EUR napoti na pravdo.

III. Po drugem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, potrebni izdatki oškodovanke kot tožilke in potrebni izdatki in nagrada njenih pooblaščencev obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Oškodovanko kot tožilko Banko d. d. je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6.974.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanka kot tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 96. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženega ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, kar bo določeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožujejo pooblaščenci oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega A. A. spozna za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in mu v skladu z določbami KZ-1 izreče kazensko sankcijo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženi po svojem zagovorniku, odvetniku G. G. v Ljubljani. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da zaradi nastopa zastaranja kazenskega pregona izda zavrnilno sodbo.

4. Ob odločanju o pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

5. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam pritožnikov, da prvostopno sodišče v ponovljenem sojenju ni ustrezno izvedlo napotkov pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa VII Kp 40393/2016 z dne 16. 4. 2020, saj ni pretreslo vseh spornih vprašanj, na katera je naslovno sodišče izrecno opozorilo v svoji odločbi. Zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po tretjem odstavku 397. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, bi sicer terjala njeno razveljavitev in (ponovno) vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vendar pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zoper obdolženca zastaral (3. točka 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP), na kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja tudi zagovornik1. 6. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Navedena zakonska določba (med drugim) inkriminira pridobitev posojila, čeprav upravičenec ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem, da posojilodajalcu predloži neresnične podatke o premoženjskem stanju in druge podatke, pomembne za odobritev posojila. Varstveni namen določbe prvega odstavka je v tem, da se prepreči pridobivanje posojila ali druge ugodnosti na podlagi neresničnih podatkov.

7. Iz prvega dela opisa dejanja, navedenega v izreku obtožnega predloga oškodovanke kot tožilke in povzetega v izrek izpodbijane sodbe, je razviden očitek obdolžencu, da naj bi kot prokurist družbe X. d. d. za to družbo kot kreditojemalko na podlagi neresničnih podatkov pridobil kredit dne 16. 12. 2010, ko je s predstavniki Banke d. d. kot kreditodajalke podpisal kreditno pogodbo 000/10 in istega dne sklenil notarski zapis št. SV 01/10, s katerim je bila med drugim ustanovljena zastavna pravica na premičninah – opremi oz. strojih v korist Banke, pri čemer je z lastnoročnim podpisom kreditne pogodbe ter notarskega zapisa potrdil neresnične oz. lažne podatke, da je (premično) premoženje, ki se zastavlja, v lasti in posesti družbe X. kot kreditojemalke, čeprav je bilo dejansko v lasti družbe Y. d. o. o., pravno veljavna in izvršljiva ustanovitev zavarovanj pa je bila pogoj za odobritev in črpanje kredita. Glede na navedeno je jasno, da je kot čas storitve kaznivega dejanja treba šteti datum 16. 12. 2010, ko naj bi obdolženi s podpisom notarskega zapisa v korist kreditodajalke ustanovil (lažno) zavarovanje kredita in tako kreditodajalko preslepil glede izpolnitve (odložnega) pogoja za pridobitev kredita po kreditni pogodbi, ne pa zgodnejša datuma 20. 9. 2010, ko je bil kredit odobren na kreditnem odboru, oz. 10. 11. 2010, ko je nadzorni svet kreditodajalke dal soglasje h kreditu, kot v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik.

8. Pritožbeno sodišče še pripominja, da so bili zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1 izpolnjeni že s predstavljenimi očitki v prvem delu opisa kaznivega dejanja, medtem ko drugi del očitkov, ki se nanaša na dodatek št. 1 h kreditni pogodbi 111/09 ter notarski zapis SV 02/10, predstavlja le nepotrebno obremenjevanje opisa tega kaznivega dejanja, saj je bilo posojilo po tej kreditni pogodbi pridobljeno že leta 2009, torej pred obdolženčevim podpisom dodatka h kreditni pogodbi in pripadajočega notarskega zapisa, saj naknadno dodatno zavarovanje, ki je predmet očitka, ni bilo pogoj za pridobitev kredita. V tem delu bi sicer morda lahko šlo za kvalificirano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena KZ-1, vendar pa pritožba oškodovanca kot tožilca tega ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti pazi zgolj na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca.

9. Prvi odstavek 91. člena KZ-1 določa, da se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. V predmetni zadevi torej zastaranje teče od dne 16. 12. 2010 dalje. Za storitev kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 je zagrožena denarna kazen ali zapor do treh let. Po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo ter dejstvo, da po podatkih spisa (kazenski list na list. št. 798) obdolženi v času teka zastaralnega roka ni storil enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, bi kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje zastaral dne 16. 12. 2020. 10. Zaradi epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) je bil dne 20. 3. 2020 sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19)2 (v nadaljevanju: ZZUSUDJZ). Zakon je v veljavo stopil dne 29. 3. 2020. Veljavnost zakona je bila po njegovem drugem členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Zakon je na podlagi navedenega člena v zvezi s Sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 20203 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. Začasni ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi, drugimi javnopravnimi zadevami in zadevami na področju izvrševanja kazenskih sankcij, ki jih je določil ZZUSUDJZ, so tako veljali v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020. 11. Drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pred tem je Predsednik Vrhovnega sodišča RS z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) z dne 12. 3. 2020 določil, da od 16. 3. 2020 vsa sodišča odločajo samo v nujnih zadevah, v nenujnih zadevah pa procesni roki ne tečejo in se tudi ne vročajo sodna pisanja. Vrhovno sodišče RS je v najnovejši sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 (tč. 13) zavzelo jasno stališče, da določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ (kot dopolnilna norma k določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-14) predstavlja pravno podlago za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v nenujnih sodnih zadevah. V tč. 21 navedene sodne odločbe je najvišje sodišče pojasnilo tudi, da kazenske zadeve, v katerih se obravnava kazniva dejanja zoper gospodarstvo (t. i. gospodarske kazenske zadeve), med katere spada tudi predmetna zadeva zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, ne spadajo med nujne zadeve v smislu tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS), v katerih so zastaralni roki tudi v času ukrepov po ZZUSUDJZ neprekinjeno tekli dalje.

12. Glede na navedeno rok za zastaranje kazenskega pregona na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 – skupaj 64 dni – v predmetni nenujni kazenski zadevi ni tekel in je potekel z iztekom dne 18. 2. 20215. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izreklo dne 14. 12. 2020, torej še pred potekom zastaralnega roka, zastaranje pa je nastopilo, še preden je bila zadeva dne 15. 3. 2021 predložena v odločanje pritožbenemu sodišču. 13. Ker kazenski pregon v tej zadevi zaradi nastopa zastaranja ni več dopusten, je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. 14. V posledici izrečene zavrnilne sodbe je pritožbeno sodišče odločilo še o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka.

15. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko kot tožilko Banko d. d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6.974.000,00 EUR napotilo na pravdo.

16. Ker do zastaranja kazenskega pregona ni prišlo zaradi zavlačevanja postopka, ki bi ga bilo mogoče pripisati v krivdo oškodovanki kot tožilki, je pritožbeno sodišče odločilo, da po drugem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, potrebni izdatki oškodovanke kot tožilke in potrebni izdatki in nagrada njenih pooblaščencev obremenjujejo proračun.

1 Zagovornik sicer zavzema napačno stališče tako glede časa storitve kaznivega dejanja in s tem začetka teka zastaralnega roka, kot tudi glede (ne)vpliva epidemije na tek zastaralnih rokov, posledično pa napačno izračuna datum zastaranja kazenskega pregona v tej zadevi. 2 Uradni list RS, št. 36/20 in 61/20. 3 Uradni list RS, št. 74/20. 4 Tretji odstavek 91. člena KZ-1 določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. 5 Datumu 16. 12. 2010, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, prištejemo desetletni zastaralni rok plus 64 dni.