Jedro

Tožnik od toženca zahteva povrnitev škode, ki je nastala kot posledica neupravičenega izplačila invalidske pokojnine. Toženec je tožniku kljub temu, da je bil v Avstriji zaposlen in s tem vključen v obvezno zavarovanje, v obdobju od 1. 5. 1992 do 30. 4. 2006 izplačeval sorazmerni del invalidske pokojnine. Tožnik je za škodo in storilca izvedel, ko je dne 26. 6. 2006 prejel dopis avstrijskega nosilca zavarovanja o tem, da je toženec zaposlen. Tožba, ki je bila vložena dne 22. 6. 2010, je bila vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka, zato je ob utemeljenem ugovoru zastaranja, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da mu je toženec dolžan plačati 7.473,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 8. 2009 dalje in mu v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 803,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do končnega plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče določbo 352. člena Obligacijskega zakonika napačno uporabilo in sicer v tistem delu, ki se nanaša na tek zastaralnega roka. Obligacijski zakonik v 1. in 2. odstavku 352. člena določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, od kar je škoda nastala. Sodišče se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka izvedela za nastalo škodo (neupravičeno izplačevane zneske invalidske pokojnine tožencu) in storilca v smislu določila 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika dne 26. 6. 2006, ko je prejela dopis nosilca avstrijskega zavarovanja, kar pomeni več kot tri leta pred 22. 6. 2010, ko je bila vložena tožba. Pritožnica meni, da je bila šele s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 184/2009 z dne 26. 8. 2009), ko je to pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, seznanjena s škodo in s storilcem in je šele takrat lahko uveljavljala odškodninski zahtevek po 2. odstavku 273. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ob upoštevanju tega je bila tožba, vložena dne 22. 6. 2010 pravočasna, znotraj triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Pritožnica meni, da je sodišče v 2. točki izreka sodbe nepravilno formuliralo izrek, ko je določilo, da je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti stroške postopka v roku 15 dni od prejema sodbe. Meni, da je paricijski rok za izpolnitev 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je pravno stališče tožeče stranke glede poteka zastaralnega roka nepravilno in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je iz potrdila z dne 21. 6. 2006 izvedela, da se je toženec zaposlil v Avstriji. Toženec je tudi v svojem dopisu z dne 14. 12. 2006 sam navedel, da se je ponovno zaposlil. V kolikor je bila tožeča stranka prepričana, da je toženec neutemeljeno v spornem obdobju užival invalidsko pokojnino, je bila najkasneje v decembru 2006 seznanjena s tem dejstvom, z višino izplačane invalidske pokojnine in poznala je tudi osebo, ki ji je eventuelno povzročila škodo in bi lahko takrat vložila tožbo. Rok za vložitev odškodninske tožbe se je tako tožeči stranki iztekel s koncem leta 2009 in je tako rok za vložitev tožbe zamudila, saj jo je vložila šele 22. 6. 2010, terjatev je med tem zastarala. S sklicevanjem tožeče stranke, da je šele s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 26. 8. 2009 dokončno izvedela za škodo in storilca in mogla šele takrat uveljavljati odškodninski zahtevek po 2. odstavku 273. člena ZPIZ tako ne vzdrži pravne presoje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dne 22. 6. 2010 vložila tožbo, s katero je od toženca zahtevala povrnitev škode, ki je nastalo kot posledica neupravičenega izplačila invalidske pokojnine. Toženec je bil na podlagi odločbe z dne 6. 8. 1986 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 3. 1985 dalje. Toženec se je s 1. 5. 1992 zaposlil v Avstriji, stopil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. O tem tožeče stranke ni obvestil in mu je ta zaradi tega še naprej izplačevala invalidsko pokojnino. S tem je tožeči stranki nastala škoda, ki se kaže v izplačanih zneskih pokojnine od 1. 5. 1992 dalje vse do 30. 4. 2006. Tožeča stranka je za zaposlitev toženca in njegovo vključitev v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Avstriji izvedela na podlagi dopisa nosilca avstrijskega zavarovanja, ki ga je prejela dne 26. 6. 2006. Tožeča stranka je dne 24. 11. 2006 izdala odločbo, s katero je odločila, da toženec od 1. 3. 1992 do 30. 4. 2006 nima pravice do izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine, da se mu sorazmerni del invalidske pokojnine ponovno izplačuje od 1. 5. 2006 dalje ter se s to odločbo nadomesti odločba toženca z dne 6. 8. 1986 ter da se že izplačani zneski sorazmernega dela invalidske pokojnine poračunajo. Pritožba toženca je bila z dokončno odločbo tožeče stranke z dne 4. 9. 2007 zavrnjena.

Glede na ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje se moralo opredeliti do tega, kdaj je tožeča stranka kot oškodovanec izvedela za nastalo škodo (neupravičeno izplačevane zneske invalidske pokojnine tožencu) in storilca in sicer, ali na podlagi dopisa nosilca avstrijskega zavarovanja, ki ga je prejela dne 26. 6. 2006 ali šele z vročitvijo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 184/2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 2439/2007. Sodišče prve stopnje je v zvezi z uporabo materialnega prava pravilno izhajalo iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), ki ureja obveznost povračila škode v primeru nastanka škode zaradi opustitve posredovanja podatkov oziroma podaje neresničnih podatkov zavarovanca (2. odstavek 273. člena ZPIZ-1), pri tem pa pravilno izhajalo iz tega, da ZPIZ-1 nima posebnih določb glede zastaranja tovrstnih obveznosti in da je v zvezi s tem potrebno uporabiti 1. odstavek 274. člena ZPIZ-1, ki določa, da se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, če ni s tem zakonom drugače določeno. Sodišče je tako pravilno uporabilo splošna določila o zastaranju odškodninskih obveznosti, ki jih vsebuje Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami). V skladu z določilom 1. odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa odškodninska terjatev zastara v petih letih odkar je nastala škoda (objektivni zastaralni rok določen v 2. odstavku 352. člena OZ). V danem primeru je obveznost na povračilu škode zaradi neupravičeno izplačanih zneskov invalidske pokojnine v obdobju od 1. 5. 1992 do 30. 4. 2006 nastala v času veljave Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami), zato je na podlagi 1060. člena OZ potrebno za navedena obligacijska razmerja uporabiti določilo 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR. Ureditev zastaranja v navedenih določilih ZOR je povsem identična ureditvi v OZ in je tako sodišče prve stopnje pravilno presojalo zastaranje vtoževane odškodninske obveznosti po pravilih iz 1. in 2. odstavka 352. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožeča stranka za škodo in za storilca v smislu določila 1. odstavka 352. člena OZ izvedela dne 26. 6. 2006 in je bila tako tožba, vložena dne 22. 6. 2006, vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka in je bil ugovor zastaranja vtoževane odškodninske obveznosti s strani toženca utemeljen. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je potrebno šteti, da je bila tožeča stranka šele s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 26. 8. 2009 dokončno seznanjena s škodo in storilcem in je šele takrat lahko uveljavljala odškodninski zahtevek po 2. odstavku 273. člena ZPIZ-1 dodaja le to, da je že revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 3/2010 z dne 8. 6. 2011 (ko je odločalo o reviziji tožeče stranke zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 184/2009 z dne 26. 8. 2009, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 2439/2007 z dne 11. 12. 2008) v točki 11 navedlo, da je potrebno razlikovati med samo pravico do delne invalidske pokojnine in njenim izplačevanjem. Da pravice na podlagi invalidnosti gredo zavarovancu glede na določbo 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti, kar pa seveda še ne pomeni, da se bodo takrat tudi izplačevale posebej, če se pogoji za izplačevanje spremenijo. Eden od pogojev za izplačevanje pokojnine je tudi, da upravičenec zaradi ponovne sklenitve delovnega razmerja ne pridobi statusa zavarovanca (178. člen ZPIZ-1). Revizijsko sodišče je pri tem dodalo, da se ne spušča v presojo, ali je potrebno in smotrno, da toženka o ugotovitvi dejstva, ki izhaja že iz 178. člena ZPIZ-1, izdaja posebno odločbo, ki ima za posledico izvedbo tako upravnega postopka kot sodno varstvo, ob tem, da ZPIZ-1 v 275. členu določa obveznost vračila preplačila in le v tem primeru izrecno predvideva izdajo odločbe. Povedano drugače, za nastanek odškodninske odgovornosti v tem primeru je zadoščalo že dejstvo, da se je toženec ponovno zaposlil torej sklenil delovno razmerje in tako ni več obstajal eden od pogojev za izplačevanje pokojnine. O tem pa je bila tožeča stranka seznanjena dne 26. 6. 2006 s prejemom dopisa nosilca avstrijskega zavarovanja. Od takrat dalje je tožeča stranka vedela, da ji nastaja škoda in kdo ji škodo povzroča. Pritožbeno sodišče prav tako zavrača stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje glede stroškov postopka določiti paricijski rok 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti stroške postopka (npr. na dan izdaje odločbe, ob vročitvi odločbe, po preteku določenega roka ali kaj podobnega). Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Obveznost povrnitve stroškov postopka nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, hkrati sodišče odloči tudi o zahtevi za povrnitev zamudnih obresti od stroškov postopka. Navedeno stališče izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, ko je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ob tem je sklenilo, da toženec krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni doprinesel k rešitvi spornega primera.