Jedro

Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 8.344,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.810,38 EUR s pp.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je odločitev oprlo zgolj na listinske dokaze. Predloga tožene stranke za zaslišanje zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank pa je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo. Tožena stranka je izrecno trdila, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožena stranka poravna predmetno terjatev po svojih zmožnostih, ko prične z zimskim obratovanjem, vendar najkasneje do 1.3.2020. Tožeča stranka je hkrati tudi priznala, da sta bili pravdni stranki v pogovorih. Tožena stranka se je utemeljeno protivila tudi plačilu stroškov zavarovanja, upoštevaje ob tem določilo osmega odstavka 3. člena Najemne pogodbe. Uporabiti bi bilo treba jezikovno razlago. Izpodbijana sodba vsebuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je v postopku predlagala zaslišanje direktorice tožene stranke M. B. B., ki bi lahko izpovedala o vseh njej poznanih okoliščinah, še posebej glede dogovora o zapadlosti terjatve. Sodišče bi moralo v skladu z 213. členom ZPP ta dokaz izvesti. Dokazno breme v predmetni pravdni je bilo na tožeči stranki. V tej zvezi se pritožba sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča II Ips 684/2006. Toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

3. Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere izrecno opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v predmetni pravdni tožeča s tožbo uveljavljala plačilo pogodbeno dogovorjenih najemnin za čas od oktobra 2019 do januarja 2020 v skupnem znesku 4.837,30 EUR s pp ter stroške zavarovanja (2017 – 2019) v znesku 3.507,33 EUR s pp (najemna pogodba v prilogi B1). Prav tako je tožeča stranka odločno zanikala obrambne trditve tožene stranke, da iztoževana terjatev še ni zapadla, ker naj bi se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka predmetno terjatev poravnala po svojih zmožnostih, ko prične z zimskim obratovanjem, vendar najkasneje do 1.3.2020. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je ocenilo, da je takšna navedba tožene stranke docela posplošene narave, upoštevaje ob tem, da je bilo v tej zvezi na toženi stranki trditveno in dokazno breme. Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank. Pomanjkljivih trditev namreč ni mogoče sanirati z izvajanjem personalnih dokazov. Poleg tega iz spisovnega pisnega gradiva jasno izhaja, da tožeča stranka ni soglašala s predlaganim odpisom zapadlih najemnin (priloga A10).

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo protispisno glede tega, kdo krije stroške zavarovanja predmeta najema, saj je po pritožbenih navedbah v osmem odstavku 3. člena Najemne pogodbe jasno zapisano, da je najemodajalec tisti, ki je dolžan zavarovati predmet najema. Sodišče prve stopnje je pri razlagi omenjenega pogodbenega določila (najemodajalec je dolžan zavarovati predmet najema za vse običajne rizike in zavarovalno polico vinkulirati v korist najemodajalca) pravilno izhajalo iz logičnega in objektivnega kriterija, pri čemer pri interpretaciji ni slepo sledilo jezikovni razlagi, ampak je pravilno pravno besedilo razlagalo tudi s pomočjo namenske, logične in sistemske razlagalne metode. Tej celoviti in vsebinsko ter logično prepričljivi razlagi v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje ob tem tudi sam namen vinkulacije zavarovalne police. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba sporno pogodbeno določilo razlagati tako, da je najemnik dolžan zavarovati predmet najema za vse običajne rizike in zavarovalno pravico vinkulirati v korist najemodajalca. V omenjenem besedilo je torej podana očitna pisna pomota. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo vse ostale pogodbene določbe (10., 11. člen), iz katerih jasno izhaja, da je bil najemnik tisti, ki je bil dolžan predmet najema upravljati in vzdrževati kot dober gospodar ter nositi v tej zvezi vse stroške, pri čemer je bil dolžan najemodajalcu kriti tudi vso škodo, ki jo povzroči sam, njegove stranke ali druge osebe. Da je bila tožena stranka tista, ki je bila po pogodbi dolžna skleniti zavarovanje oz. nositi te stroške, pa jasno izhaja tudi iz elektronske korespondence med 1.2.2021 in 7.2.2021, v kateri je tožena stranka priznala ustreznost računov, s katerimi so ji bili zaračunani stroški zavarovanja. Glede na to, da je tožeča stranka zavarovalnici plačala iz tega naslova 3.507,33 EUR, ji mora ta znesek tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka vrniti.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v skupnem znesku 373,32 EUR (zahtevanih 500 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniško nagrado).