Jedro

Pravdni stranki sta se predhodno pogodbeno zedinili o tem, da je tožena stranka (zadruga) upravičena odtegniti zneske izplačil katerega koli zadružnika (tožeča stranka), dokler ni poravnana celotna obveznost zadružnika do zadruge, ki izvira iz uporabe zaviralnih (nedovoljenih) snovi v oddanem mleku. Tožena stranka se je s konkretnim materialnim ugovorom zato lahko upravičeno upirala postavljenemu zahtevku tožeče stranke, ki je temeljil na računih zadružnika za oddano mleko za čas od septembra 2002 do januarja 2003. Z drugimi besedami to pomeni, da je treba iskati materialnopravno podlago za upravičeno postavitev ugovora ugasle pravice v obligacijskem sporazumu pravdnih strank kot izrazu avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke: 1. za plačilo glavnice 609.199,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in sicer od zneska 113.908,70 SIT od 15.09.2002 dalje, od zneska 126.550,50 SIT od 15.10.2002 dalje, od zneska 100.378,44 SIT od 15.11.2002, od zneska 87.186,50 SIT od 15.12.2002 dalje in od zneska 132.175,50 SIT od 15.01.2003 dalje; ter 2. za plačilo glavnice 456.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.01.2003 naprej. Poleg tega je sodišče prve stopnje prisodilo toženi stranki še pravdne stroške v višini 263.034,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2006 naprej, ki jih mora v roku 8 dni povrniti tožeča stranka. Ker je tožeča stranka delno umaknila tožbo za del zakonskih zamudnih obresti od glavnice, je v tem delu (tč. I. izreka) sodišče prve stopnje postopek ustavilo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. V pritožbi opozarja, da se tožba glasi na plačilo računov za dobavljeno mleko za čas od septembra 2002 do januarja 2003, pri čemer pa je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker v konkretnem primeru sploh ni presojalo tega dejanskega stanja. Sodišče se je namreč ukvarjalo z vprašanjem škode, ki naj bi jo tožeča stranka storila 29.08.2002 z oddajo mleka, ki je vsebovalo zaviralne substance. To pa je druga dejanska in materialna podlaga in ni predmet tožbe. S tem je sodišče prve stopnje prekršilo svoja zakonska pooblastila. Zaključki sodišča nadalje temeljijo na listinah tožene stranke, ob tem pa se sodišče sploh ne izjasni, ali te listine izpolnjujejo kriterije avtonomnih pravnih aktov. Problematiko prometa in vzorčenja mleka urejajo kogentni predpisi, ki bi jih moralo sodišče upoštevati. Iz spisovnih podatkov je mogoče trditi, da tožena stranka ni imela s prisilnimi predpisi skladne ureditve, in sicer glede celotnega postopka nabave mleka, vključno z vzorčenjem. Zgolj podpis tožnika na izjavi, da bo materialno odgovarjal za oporečno mleko, po mnenju pritožbe še ne pomeni, da se je to dejansko stanje uresničilo. Šele, ko so pravila jasna in ustrezno objavljena, skupaj s pravili za ugotavljanje krivde, je naslovniku mogoče izrekati ustrezne materialne sankcije. Važna okoliščina je obramba naslovnika, ki mora biti v postopku zagotovljena. Tega pa tožena stranka normativno avtonomno ni uredila.

V pritožbi tožeča stranka nadalje opozarja, da v dokaznem postopku ni bilo razčiščeno vprašanje v zvezi s tožnikovo neobveščenostjo in nesodelovanjem pri jemanju vzorcev 29.08.2002 ob 5:00 uri zjutraj. Tožnik ni bil obveščen, da se bodo tega dne jemali vzorci. Sodelovalna dolžnost je bila torej prekršena, pri čemer niti ni važno, kaj so testi potrdili. Glede podanih izpovedb prič J.S., J.Ž. in A.P. pa se pritožba sklicuje na označbo, ki mora biti na vsaki steklenički za vzorčenje zaradi tega, da ne pride do pomešanja stekleničk. Izpovedbe omenjenih prič si nasprotujejo. Tako je priča J.S. (ki je spornega dne vzel vzorec mleka pri tožniku) izpovedal, da je imel hišno št. in ime proizvajalca mleka označeno in napisano na steklenički in njenemu čepu, dočim je priča J.Ž. (vodja kontrolnega laboratorija v A.) povedala, da na čepu ne sme biti nič napisano, ker se čepi lahko pomešajo. Če je bilo na steklenički napisano ime proizvajalca, je tudi ona na ampulo napisala ime proizvajalca, če pa je bilo napisano ime zbiralnice, je zapisala ime zbiralnice. Izrecno je izpovedala, da je bila označba le na steklenički in ne na čepu. Priča A.P. pa je glede tega vprašanja izpovedala, da so bile označbe odkupnega mesta mleka tudi na pokrovčku. Protispisna in nekorektna je navedba v izpodbijani sodbi, da je bil tožnik prekludiran glede navedbe, da je bil postopek 29.08.2002, ki ga je naredil uradni veterinar VURS-a, izveden nekorektno in nestrokovno. Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi sklicevalo na novoto, čeprav je predhodno novoto dovolilo. Pritožba na koncu še opozori, da sta v zbiralnici C. mleko oddajala le Č. in tožnik, v cisterni pa je bilo tistega dne 6333 litrov mleka, medtem ko ga je tožnik oddal le 80 litrov. Samo kmet Č. ga je na primer oddal kar 1029 litrov. Tožnik je v tej zvezi resda umaknil dokazni predlog z izvedencem, vendar je dokazno breme na toženi stranki. Poleg tega je tožnik ves čas zanikal, da bi oddajal mleko zdravljene krave, pa tudi priča A.P. je izpovedala, da ne ve, ali je bilo kritičnega dne oddano tudi mleko te krave. Odškodninski spor tudi ni disciplinski spor, zato direktor tožene stranke ni pristojen izrekati odškodninskih sankcij. O tem odloča lahko le sodišče. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je že v izhodišču postavilo na povsem pravilno pravno stališče, ko je v okviru konkretnega sodnega primera utemeljeno upoštevalo, da sta se pravdni stranki predhodno pogodbeno (dokazila v prilogi B5, B6) zedinili o tem, da je tožena stranka (zadruga) upravičena odtegniti zneske izplačil katerega koli zadružnika (tožeča stranka), dokler ni poravnana celotna obveznost zadružnika do zadruge, ki izvira iz uporabe zaviralnih (nedovoljenih) snovi v oddanem mleku. Tožena stranka se je s konkretnim materialnim ugovorom zato lahko upravičeno upirala postavljenemu zahtevku tožeče stranke, ki je temeljil na računih zadružnika za oddano mleko za čas od septembra 2002 do januarja 2003. Z drugimi besedami to pomeni, da je treba iskati materialnopravno podlago za upravičeno postavitev ugovora ugasle pravice v obligacijskem sporazumu pravdnih strank kot izrazu avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij. Tožena stranka se je ves čas postopka sklicevala na omenjeni materialni ugovor ugasle pravice, pri čemer je sodišče prve stopnje v bistvu (v okviru obravnavanja tako imenovanega predhodnega vprašanja) presojalo utemeljenost tega ugovora. Iz tega razloga nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svoja zakonska pooblastila (ker je obravnavalo dejansko in pravno podlago, ki ni bila predmet tožbe tožeče stranke), ker se je ukvarjalo z vprašanjem škode, ki naj bi jo tožeča stranka 29.08.2002 storila zadrugi z oddajo oporečnega mleka. O tem, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, je torej odločalo sodišče in ne organ zadruge, kot skuša to vnovič v pritožbi prikazati tožeča stranka (v posledici česar naj bi bila kršena tožnikova pravica do obrambe, posebej še zato, ker zadružna pravila niso izpolnjevala kriterijev avtonomnih pravnih aktov), pri čemer pa je bilo treba v sodnem postopku vsekakor upoštevati, da se je v zvezi s konkretno zadevo predhodno izvedel tako imenovani zadružni postopek, ki je kot tak predstavljal pogoj za sodno ugotavljanje tožnikove odškodninske odgovornosti (predvsem glede višine škode).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so pritožbene navedbe v smeri, da tožena stranka ni imela ureditve v skladu s prisilnimi predpisi, povsem prazne in pavšalne narave, zato jih že iz tega razloga ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi glede (v pritožbi) zatrjevane nemožnosti udeležbe tožnika v postopku ugotavljanja oporečnosti dne 29.08.2002 oddanega mleka. Na tem mestu (zlasti glede seznanjenosti oziroma možnosti sodelovanja tožnika pri jemanju vzorcev oddanega mleka) je sodišče prve stopnje na podlagi zbranih dokazov naredilo nadvse prepričljivo in argumentirano dokazno oceno, ki se ji pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile prav v mleku, ki ga je 29.08.2002 zgodaj zjutraj oddal tožnik, najdene nedovoljene substance, je dokazno vsestransko podprta, upoštevaje ob tem, da pri drugih zadružnikih, ki so na progi D. takrat tudi oddajali mleko, teh substanc v oddanem mleku ni bilo (izpoved priče J.Ž., dokazila v prilogi B12 in B13). V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da sta bila kritičnega dne na vseh vzorcih odvzetega mleka s sporne proge narejena (tako v mlekarni kot v laboratoriju veterinarskega inštituta) dva testa: t.im. DELVO test in SNAP test, pri čemer je bil rezultat na prisotnost prepovedane snovi pozitiven le pri vzorcu, vzetem v zbiralnici B.C. Tamkaj pa sta mleko oddajala le tožnik in Čehovin, ob tem pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo logično prepričljive in nadvse dokazno podprte argumente, zakaj je presodilo, da je bilo takrat oporečno zgolj s strani tožnika oddano mleko (sodelovanje Č. in nesodelovanje tožnika z uslužbenko tožene stranke A.P. pri naknadnem kontrolnem odvzemu vzorcev mleka kritičnega dne, tožnikovo zdravljenje bolne krave z antibiotiki v spornem obdobju, opustitev jemanja vzorca soprinašatelja Č.). Te dokazne ocene po mnenju pritožbenega sodišča ne more omajati niti pritožbena kritika, ki se nanaša na problematizirano analizo izpovedb treh zaslišanih prič, in sicer glede pravilne označbe oziroma identifikacije stekleničk za vzorčenje. To, ali bi morala biti identifikacija proizvajalca mleka označena le na steklenički ali pa tudi na njenem pokrovčku, po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi niti ni pravno pomembno. Važno je, da pri laboratorijski analizi spornih vzorcev ni prišlo do pomešanja stekleničk, česar pa tožeča stranka v pritožbi pravzaprav niti ni izrecno zatrjevala. Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča ne drži pritožbeni očitek, da je bil kritičnega dne postopek kontrole oziroma analize vzorcev na VURS-u izveden nestrokovno. Sodišče prve stopnje je to trditev (zlasti v povezavi z okuženostjo vsega mleka v cisterni, to je 6333 litrov glede na tožnikovih oddanih 80 litrov) prepričljivo ovrglo s tem, da tožnik v tej zvezi ni ponudil nobenega dokaza, kar po drugi strani tudi pomeni, da pritožbeno sklicevanje (četudi drži), da ni šlo za nedovoljeno novoto, na pravilnost in zakonitost sodne odločitve ni imelo nobenega vpliva. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je povsem na mestu dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da se je vse mleko v sporni cisterni okužilo ravno zaradi tega, ker se je pomešalo z oporečnim mlekom, ki ga je 29.08.2002 zgodaj zjutraj v zbiralnici B.C. oddal tožnik. Dokazno breme glede izpodbijanja tega pravno pomembnega dejstva je zato prešlo na tožečo stranko, ki pa je dokazni predlog za postavitev ustreznega izvedenca umaknila.

Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov po mnenju pritožbenega sodišča sprejelo pravilno in zakonito odločitev, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tako glede plačila računa v višini 609.199,64 SIT s pp, kot glede stroškov zastopanja v postopku pred zadrugo v višini 456.000,00 SIT s pp), in sicer iz razloga, ker je ugotovilo, da je postavljeni ugovor tožene stranke utemeljen. Tožnik je bil namreč, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, odškodninsko odgovoren za obravnavano oporečnost spornega mleka, ki je bilo zaradi tega tudi v celoti uničeno. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobene take kršitve postopka, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).