Jedro

Nevarnost za javni red po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS je podana že, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora ali pa dvakrat ali večkrat pogojno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu v zvezi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen v Republiki Sloveniji in sicer: - 7.6.1984 s sodbo Temeljnega sodišča K., Enota I., št. K ..., po členu 249/II, na 8 mesecev zapora pogojno na dve leti; - 28.10.1991 s sodbo Temeljnega sodišča K., Enota I., št. K ..., ki jo je potrdilo Višje sodišče K., št. Kp ..., za kaznivo dejanje po členu 54/I KZ RS, na 2 meseca zapora, pogojno za eno leto; - 11.2.1992 s sodbo Temeljnega sodišča K., Enota I., št. K ... po členu 244/I, 177/I in 53/I na 7 mesecev zapora, pogojno za dobo dveh let. Pridobljen je bil tudi podatek, da je bila tožniku dne 09.12.1991 s sodbo sodišča v Trstu izrečena zaporna kazen 5 let zapora zaradi kaznivih dejanj nezakonite nošnje orožja, groženj ter povzročitve telesne poškodbe. Italijanski pravosodni organi so že zahtevali izročitev tožnika. Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je bil v Sloveniji večkrat pravnomočno obsojen. Njegov sprejem bi glede na naravo do sedaj izvršenih kaznivih dejanj pomenil nevarnost za javni red, ker vsa našteta kazniva dejanja, za katera je bil prosilec pravnomočno obsojen, vsebujejo elemente nasilja.

Tožnik v tožbi trdi, da niti zadržek iz 6. točke niti iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ni podan. V Sloveniji ni bil nikoli obsojen na zaporno kazen v trajanju enega leta ali več, sodba sodišča v Trstu z dne 9.12.1991 pa je bila razveljavljena na njegovo pritožbo z dne 26.2.1992 in o zadevi ni bilo ponovno odločeno. Dejanska ugotovitev tožene stranke, da je bil v Italiji obsojen na 5 let zapora, je zmotna, italijanski pravosodni organi pa niso zahtevali njegove izročitve zaradi nastopa prestajanja zaporne kazni, ampak za potrebe izvedbe postopka. Tudi zadržek iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona ni podan. Pred Temeljnim sodiščem v K., Enota v K. in Enota v I. je sicer res bil obsojen, vendar gre za dejanja, storjena pred več leti, zadnjih nekaj let pa so se razmere na strani tožnika uredile. Tožnik ni zagrešil nobenega kaznivega dejanja, ki bi predstavljal kršitev javnega reda, kar je zadostna garancija za trditev, da njegova nadaljnja navzočnost v M. oz. v Republiki Sloveniji ne predstavlja nikakršne nevarnosti za javni red. Tožnik izhaja iz neurejene družine in je imel težko otroštvo in mladost. Sedaj je poročen in ima tri majhne otroke. Žena je Slovenka, ona in vsi trije otroci so državljani Republike Slovenije. Žena je zaposlena in je lastnica kmetije in hiše v M.. Kmetijo obdeluje in z njo uspešno gospodari tožnik ter s tem bistveno prispeva k preživljanju družine kot tudi ohranjevanju in večanju proizvodnih zmogljivosti kmetije. Na družino je navezan, zanjo skrbi in sodeluje pri varstvu in vzgoji otrok. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji ugodi in ga sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, podrejeno pa predlaga odpravo odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l.RS,št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - ZDRS) pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati v navedeni določbi določene pogoje in med njimi v 6. točki določeni pogoj, da ni bila v državi, katere državljan je, ali v Sloveniji obsojena na zaporno kazen, daljšo od enega leta, za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to dejanje kaznivo, tako po predpisih njene države, kot tudi po predpisih Republike Slovenije; ter v 8. točki določeni pogoj, da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Tudi po 1. odstavku 12. člena ZDRS, ki sicer predpisuje nekatere milejše pogoje za sprejem v državljanstvo, mora oseba izpolnjevati navedena pogoja 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v enakem obsegu.

Tožena stranka je na navedeni pravni podlagi zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 6. in iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, saj je bil v Sloveniji trikrat pravnomočno obsojen.

Utemeljen je sicer tožbeni ugovor, da za ugotovitev tožene stranke o neizpolnjevanju pogoja iz 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ni podlage, saj iz navedenih kazenskih sodb ne izhaja, da bi bil tožnik v Sloveniji obsojen na zaporno kazen enega leta ali več.

Toda ne glede na navedeno, je dejanska podlaga za sporno odločitev tožene stranke podana, če oseba ne izpolnjuje že enega izmed določenih pogojev v zakonu. Ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, je po presoji sodišča pravilna. Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve, da je bil v Sloveniji trikrat pravnomočno obsojen. Po 1. alinei 6. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS (Ur.l.RS, št. 47/94), je nevarnost za javni red po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS podana že, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora ali pa dvakrat ali večkrat pogojno. Zato tudi tožnikov ugovor, da ni bil obsojen za taka kazniva dejanja, ki bi predstavljala kršitev javnega reda, ne morejo vplivati na odločitev, ker ta okoliščina glede na navedeno prvo alineo 6. člena uredbe, ni pomembna.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).