Jedro

Sodišče druge stopnje glede vprašanja, kakšen je bil pogodbeni dogovor strank spora, ni sprejelo dokazne ocene sodišča prve stopnje in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ne gre za ugotavljanje novih dejstev, temveč za drugačen dokazni zaključek, ki ga je sodišče druge stopnje napravilo iz ugotovljenih dejstev (»Tako dejansko stanje in zlasti vsebina pogodbenega odnosa, izhaja ne-le iz izpovedb prič, temveč tudi letne pogodbe in mesečnih embalažnih dnevnikov.«) V fazi odločanja o dopustitvi revizije sodišče ne razpolaga s celotnim spisom, temveč je vezano na navedbe predlagatelja in listine, ki jih je priložil. Zato se lahko po vložitvi revizije izkaže, da zatrjevana kršitev postopka niti ni narekovala odločitve o pomembnem pravnem vprašanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.047,48 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, »da obstaja terjatev pravdne stranke P. d. d., do pravdne stranke Z. d. o. o. – v stečaju za znesek 75.820,06 EUR (prej 18,169.518,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 1. 2006 do dne 9. 8. 2006 in naprej z obrestmi po temeljni obrestni meri do plačila« (I.2. točka izreka odločbe); tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.892,63 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.2. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, »da je samo v letu 2005, ko sta pravdni stranki poslovno sodelovali, torej do vključno junija, tožena stranka tožeči stranki vrednostno vrnila več embalaže, kot je je dejansko prejela. Glede na tožbeni zahtevek, ki je predmet tega postopka, je ob tem povsem nepomembno, kakšno je bilo stanje nevrnjene embalaže med pravdnima strankama na dan 31. 12. 2004, kakor tudi, kakšno je bilo le[-]to ob koncu njunega sodelovanja, upoštevajoč njuno sodelovanje (s pravnim prednikom tožene stranke) pred letom 2005. Prav tako ni pomembno, kakšno terjatev kot saldo nevrnjene embalaže izkazuje tožeča stranka do tožene stranke v računu št. 16000435-1 z dne 18. 1. 2006, saj ta zajema njuno celotno poslovno sodelovanje« (četrti odstavek obrazložitve na 10. strani sodbe in sklepa).

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke, spremenilo izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje in ugotovilo obstoj zgornje terjatve (1. točka izreka ); toženi stranki pa naložilo povrnitev 8.305,41 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da »je prvostopno sodišče napačno sklepalo, da tožnica zahteva le tisto embalažo, v kateri je toženi stranki dobavila pijače v letu 2005« (prvi stavek zadnjega odstavka obrazložitve na 2. strani sodbe), ter da »navedba tožeče stranke, da je bila tožena stranka dolžna vrniti oziroma plačati embalažo po stanju ob zaključku poslovanja sredi leta 2005, ne pomeni, da je dolžna plačati le dobave v letu 2005, temveč saldo vseh dobav in vrnjene embalaže iz časa do prekinitve [poslovanja] v letu 2005« (zadnji stavek prvega odstavka obrazložitve na 3. strani sodbe).

5. Tožena stranka je predlagala dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče jo je s sklepom III DoR 32/2010-8 z dne 2. 6. 2010 dopustilo glede vprašanja, »ali gre za kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi višje sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala in posledično v tem primeru prekoračilo tožbeni zahteve[k]«.

6. Zato je tožena stranka vložila revizijo »zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odst. 370. člena ZPP) v zvezi z 2. odst. 370. člena ZPP«. Predlagala je spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in potrditvijo odločbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pri tem je zahtevala povrnitev revizijskih stroškov.

7. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije (kot neutemeljene). Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Uporabljeni predpisi.

8. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana 11. 9. 2009, kar je po uveljavitvi sprememb in dopolnitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) 1. 10. 2008. Zato je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 130. člena ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) v revizijskem postopku ravnalo po spremenjenih in dopolnjenih določbah ZPP.

Revizija ni utemeljena.

9. Tožena stranka (v nadaljevanju tudi revidentka) je v reviziji navedla, da »je Višje sodišče v Mariboru prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je v svoji sodbi upoštevalo tudi tiste izvedene dokaze glede katerih tožeča stranka ni postavil[a] ustreznih trditev«. Vendar pri tem vsebinsko ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka iz drugega odstavka 370. člena ZPP, temveč (glede na revizijske navedbe) za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, dejansko (glede na vsebino spora) pa za vprašanje vsebine Prodajne pogodbe za leto 2005 (konkretno njenega 6. člena)(1). Prekoračitev tožbenega zahtevka je namreč podana, če sodišče ne odloči v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), če prisodi stranki več ali pa kaj drugega, kot je zahtevala (ultra et extra petitum).

10. Revizije sicer ni mogoče vložiti zaradi zmotne [ali nepopolne] ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar pa jo je mogoče vložiti zaradi kršitve prvega (in drugega) odstavka 7. člena ZPP, prvega odstavka 180. člena ZPP in 212. člena ZPP, na katere se navezuje uveljavljana bistvena postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

11. Sodišče sicer sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, [in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale,] vendar v obravnavanem sporu ne gre za problem nedovoljenega razpolaganja z zahtevki (drugi odstavek 7. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče moralo preizkusiti, katera dejstva je navedla tožeča stranka v oporo (utemeljitev) svojega zahtevka.

12. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da »Iz tožbe tožeče stranke z dne 30. 11. 2006 izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi letnih pogodb. Predmetna terjatev je nastala iz poslovanja pravdnih strank v letu 2005 in 2006. Temelj terjatve je prodajna pogodba za leto 2005 s prilogo št. 1 z dne 11. 3. 2005.« ter da je »Tekoči saldo njene terjatve do tožene stranke [na dan 18. 1. 2006] znašal 75.820,06 EUR (tedaj 18,169.518,00 SIT).« (peti odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe in sklepa(2), tudi peti odstavek obrazložitve na 6. strani sodbe in sklepa)

13. Iz poprej navedenega izhaja, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek temeljila na Prodajni pogodbi za leto 2005, v skladu s katero (s četrtim odstavkom njenega 6. člena) je toženi stranki zaračunala vso embalažo, za katero je bila evidenčno obremenjena. Ali je pri tem šlo le za embalažo, dobavljeno v koledarskem letu 2005, kar je zatrjevala tožena stranka, ali pa morda za vso embalažo, dobavljeno do prekinitve poslovanja sredi leta 2005, kar je vtoževala tožeča stranka (glej v nadaljevanju) ter kar sta izpovedali priči J. S. (saldakontistka pri tožeči stranki) in A. R. (referentka prodaje pri tožeči stranki), pa je odvisno od ugotovljene vsebine pogodbe (kar predstavlja vprašanje dejanskega stanja).

14. Iz tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke za znesek 75.820,06 EUR (prej 18,169.518,00 SIT) izhaja, da je tožeča stranka vtoževala »tekoči saldo terjatve na dan 18. 1. 2006« (glej tretji odstavek II. točke tožbe), kar kaže, da je poleg zneska navedla tudi dejansko podlago tožbenega zahtevka (glej tudi IV. in V. točko tožbe). Sicer pa sodišče druge stopnje glede vprašanja, ali je bil takšen pogodbeni dogovor strank spora, ni sprejelo dokazne ocene sodišča prve stopnje in je na podlagi 3. točke 358. člena ZPP(3) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. »Prvostopno sodišče je iz izvedenih dokazov povzelo napačen dokazni zaključek, da tožeča stranka zahteva le plačilo nevrnjene embalaže iz dobav v letu 2005« (četrti odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Pri tem ne gre za ugotavljanje novih dejstev, temveč za drugačen dokazni zaključek, ki ga je sodišče druge stopnje napravilo iz ugotovljenih dejstev (in na katerega je oprlo svojo sodbo). »Tako dejansko stanje in zlasti vsebina pogodbenega odnosa, ki je urejal vračanje embalaže[,] izhaja ne-le iz izpovedb prič, temveč tudi letne pogodbe in mesečnih embalažnih dnevnikov« (tretji odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje).

15. Iz navedenega izhaja, da izpodbijana sodba (kar se tiče ugotovitve dejanskega stanja) ni obremenjena z zatrjevano postopkovno kršitvijo (ki bi lahko vplivala na njeno zakonitost in pravilnost). Glede na to se revizijsko sodišče ni spustilo v presojo pravilnosti drugačne dokazne ocene sodišča druge stopnje oziroma ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Opredelitev dopuščenega vprašanja.

16. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vendar pa v fazi odločanja o dopustitvi revizije ne razpolaga s celotnim spisom, temveč je vezano na navedbe predlagatelja in listine, ki jih je priložil (tretji odstavek 367.b člena ZPP). Zato se lahko po vložitvi revizije izkaže (tako kot v obravnavanem sporu), da zatrjevana kršitev postopka niti ni narekovala odločitve o pomembnem pravnem vprašanju (iz 367.a člena ZPP).

Odločitev o reviziji.

17. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

18. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka).

19. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni tožeči stranki povrniti 1.047,48 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka).

20. Revizijsko sodišče je tožeči stranki priznalo 826,20 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora, 22,95 EUR stroškov sestave končnega poročila stranki, 169,83 EUR 20% davka na dodano vrednost od odvetniške storitve in 28,50 EUR stroškov za stranko; medtem ko ji ni priznalo stroškov posveta s stranko, ki so vsebovani v stroških sestave revizijskega odgovora. Navedene stroške je revizijsko sodišče glede na prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT).

21. Od priznanih stroškov revizijskega odgovora gredo tožeči stranki za primer zamude zahtevane zamudne obresti (III. točka izreka). (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006) .

Op. št. (1): Prvi odstavek določa: »Prodajalec in kupec soglašata, da se promet z blagom, ki je v poslovanju vezano na vračilo embalaže, vodi evidenčno. Vračljiva embalaža je last prodajalca.« Četrti odstavek pa določa: »V primeru prekinitve poslovnega sodelovanja med kupcem in prodajalcem mora kupec v roku 30 dni od datuma prekinitve poslovanja vrniti prodajalcu vso embalažo, za katero je evidenčno obremenjen[,] na lastne stroške. Po preteku 30 dnevnega roka mu prodajalec vso dolgujočo embalažo zaračuna po veljavni nabavni ceni, povečani za DDV.« Op. št. (2): Tudi prvi do tretji odstavek navedb v II. točki tožbe.

Op. št. (3): Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje oprlo na določbo ZPP pred novelo ZPP-D, čeprav bi jo glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje pravilno moralo opreti na četrto alinejo 358. člena ZPP po noveli ZPP-D, ki pa je vsebinsko enaka.