Jedro

Okoliščina, da je tožnica vezana na uporabo bergel, terja ustrezno odmero odškodnine. Na drugi stopnji določena odškodnina iz tega naslova je po oceni revizijskega sodišča temu primerna, višja bi bila nezdružljiva z namenom odškodnine in bi neutemeljeno odstopala od odškodnin, ki jih sodna praksa pozna v podobnih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in dosodilo prvotožnici: za prestane telesne bolečine 1,370.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 800.000,00 SIT. Delno je ugodilo še njenemu zahtevku za povrnitev materialne škode in odločilo tudi o zahtevku drugotožnika ter zaradi umika tožbe glede tretjetožnika postopek ustavilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvotožnice in zvišalo odškodnino iz naslova telesnih bolečin na 2,500.000,00 SIT in za strah na 1,300.000,00 SIT, v ostalem delu (glede odškodnine za prvotožnico) pa pritožbo zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je prvotožnica (naprej tožnica) vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji povzema izvedensko mnenje, opozarja na tožničino zelo dolgo bolečinsko obdobje, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, posebej operacije in bivanje v bolnišnici. Poškodba je tožnici povsem spremenila življenje, zato zahteva iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem še 1,800.000,00 SIT. Prestani strah je bil zelo dolgotrajen, potrebno je bilo sodelovanje psihiatra in jemanje pomirjeval, zato je tožnica upravičena še do 1,500.000,00 SIT odškodnine iz tega naslova. Tožnica hudo trpi zaradi sprememb v življenju, ki so posledica poškodbe. Iz živahne in zabavne osebe je postala vedno utrujena, zaskrbljena, ni več sposobna za družabne aktivnosti in delo v gospodinjstvu. Zato zahteva še 4,500.000,00 SIT odškodnine. Le ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti bi po tožničinem mnenju predstavljala ustrezno satisfakcijo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Tožnica je bila poškodovana v prometni nesreči, utrpela je zlom leve stegnenice pod grčama, zvin levega kolena in rano na glavi.

Zdravljenje je potekalo najprej bolnišnično - z operacijami, namestitvijo kovinskega vijaka, v intenzivni negi in bolniški oskrbi, skupaj kar 65 dni. Sledilo je zdravljenje doma in v zdravilišču. Med zdravljenjem je bila tožnica ves čas vezana na uporabo bergel in jemanje pomirjeval. Bolečinsko obdobje - 168 dni - je bilo dolgo, intenzivnost bolečin pa je vendarle izzvenela do občasnih lahkih. Ves čas zdravljenja je bila tožnica zaskrbljena, kako bo z njenim zdravjem, kar je trajalo kar 1 leto in 10 mesecev. Posledice poškodbe so: zmanjšana gibljivost levega kolka in manjša groba moč mišic levega stegna. Tožnica je manj sposobna za hojo - hitrost in domet -, ovirana je pri vseh aktivnostih z elementom teka, skoka, počepa, manj zmožna je za prenašanje bremen in delo v gospodinjstvu. Vezana je na uporabo bergle, hodi šepajoče, leva noga je krajša in tanjša. Na stegnu ima 28 centimetrov dolgo brazgotino, na čelu 6 centimetrov in na kolenu dve brazgotini po 1 centimeter.

Opisane dejanske ugotovitve predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago, na katero je revizijsko sodišče vezano pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Vseh tistih revizijskih navedb, ki presegajo dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Sodišče druge stopnje je dosledno spoštovalo opisane kriterije za odmero pravične denarne odškodnine in revizijsko sodišče tudi samo ocenjuje, da je odmerjena odškodnina pravična. Potek zdravljenja, predvsem pa res zelo dolgo bolečinsko obdobje, sta nedvomno predstavljala za tožnico hudo preizkušnjo, ki pa jo je prestala. Res bo določene občasne lahke bolečine trpela ob morebitnih preobremenitvah leve noge, vendar je tudi ta okoliščina pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevana. Sodišče druge stopnje je to pravilno upoštevalo, ko je zvišalo odškodnino, odmerjeno pred sodiščem prve stopnje.

Podobno je mogoče trditi za odškodnino za strah: individualizacija odškodnine v tožničinem primeru je zelo izrazita, kar pomeni, da odstopa od odškodnin, odmerjenih siceršnjim oškodovancem v prometnih nesrečah, ko je bilo njihovo zdravljenje prav tako precej zahtevno in dolgotrajno. Vendar po oceni revizijskega sodišča to odstopanje ni tako, da bi bilo zunaj materialnopravnih okvirov za odmero pravične odškodnine (predvsem ne v tožničino škodo). Ravno ta element je tisti kriterij, ki naj zagotovi upoštevanje psihičnega doživljanja zaskrbljenosti glede na osebnostne lastnosti oškodovanca, vendar ne na škodo namena odškodnine. To pa je bilo ustrezno upoštevano.

Okoliščina, da je tožnica vezana na uporabo bergel, terja ustrezno odmero odškodnine. Na drugi stopnji določena odškodnina iz tega naslova je po oceni revizijskega sodišča temu primerna, višja bi bila nezdružljiva z namenom odškodnine in bi neutemeljeno odstopala od odškodnin, ki jih sodna praksa pozna v podobnih primerih. Tudi odškodnini zaradi duševnih bolečin, tako zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot tudi zaradi skaženosti, sta odmerjeni v skladu s tožničinim trpljenjem in v okvirih primerljivih odškodnin iz sodne prakse. Višji tožničin zahtevek je pretiran in neutemeljen.

Revizijsko sodišče je presodilo, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP 1977).