Jedro

Dolžnost sodišča je, da obrazloži le tiste okoliščine, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, torej da obrazloži obtožbeni očitek, kar je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe tudi storilo.

Opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, ima vse zakonite znake kaznivega dejanja krive ovadbe iz člena 283/I KZ-1. Okoliščina, da tožilstvo v obtožni akt ni povzelo vseh navedb obdolžene iz ovadbe, na opis kaznivega dejanja nima nobenega vpliva glede na to, da opis ima vse zakonite znake.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene N.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo N.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji je po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen dva meseca in petnajst dni zapora, s preizkusno dobo enega leta, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženi naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer sodno takso v višini 56,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pred drugo krajevno pristojno sodišče in pred drugega sodnika oziroma pritožbi ugodi in obdolženo oprosti obtožbe.

3. Zagovornik obdolžene je v pritožbi tudi zahteval, da pritožbeno sodišče obdolženo in njega obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče zahtevi zagovornika obdolžene ni sledilo, saj je ugotovilo, da navzočnost strank za razjasnitev obravnavane zadeve ni potrebna. Razen tega pa zagovornik v pritožbi niti ne obrazloži, niti ne konkretizira zakaj želi biti navzoč na seji. Zato je pritožbeno sodišče o zahtevi zagovornika obdolžene odločilo skladno s členom 445 ZKP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik obdolžene v pritožbi navaja, da okoliščina, da je potekalo sojenje na sedežu sodišča, kjer je zaposlena oškodovana sodnica, ne zagotavlja videza nepristranskosti sodišča in sodnika, ki v takem okolju sodi. Ker razpravljajoči sodnik po oceni zagovornika ni zagotovil poteka sojenja tako, da bi razčistil nejasnosti in izvedel nujno potrebne dokaze, s tem ni na objektiven, sprejemljiv in razumen način razčistil dejanskega stanja ter ni zagotovil videza nepristranskosti ter poštenega in pravičnega sojenja.

6. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa je o predlogu za prenos krajevne pristojnosti obdolženkinega zagovornika dne 15. 12. 2016 že odločalo Vrhovno sodišče RS, ko je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Obravnavana kazenska zadeva je namreč zaradi tega, ker so se vsi kazenski sodniki Okrajnega sodišča v Lendavi izločili v konkretni zadevi iz sojenja, dodeljena na Okrajno sodišče v Murski Soboti, ki jo je po letnem razporedu dobil v obravnavanje sodnik S.Ž.. Vrhovno sodišče je tudi ocenilo, da so razlogi, ki jih v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja zagovornik obdolžene, pavšalne vsebine in ne dajejo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi po členu 35/I ZKP, ki bi utemeljevali prenos krajevnih pristojnosti na območje pristojnosti Višjega sodišča v Celju. Ker zagovornik tudi v pritožbi ponavlja razloge iz predloga za prenos krajevne pristojnosti, ne more biti uspešen, še posebej ne zato, ker se ne strinja z odločitvami razpravljajočega sodnika, ko je zavrnil dokazne predloge, saj to niso okoliščine, ki bi potrjevale v pritožbi uveljavljane nepristranskosti ter poštenega in pravičnega sojenja. Sicer pa nepristranskost razpravljajočega sodnika, ki bi kazala na nepošteno in nepravično sojenje, ne izhaja niti iz podatkov kazenskega postopka, niti iz zapisnika o glavni obravnavi. Okoliščine, da razpravljajoči sodnik v napadeni sodbi ni navedel ustreznih razlogov o odločitvi, pa prav tako ne potrjujejo njegove pristranskosti, ampak kažejo nestrinjanje zagovornika z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Zagovornik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje s tem, ko v obravnavani zadevi ni raziskovalo ali je sodnica od kogarkoli prejela nagrado, obljubo nagrade, ampak sledi navedbam iz obtožnega predloga, ne zagotavlja videza nepristranskosti in poštenega ter pravičnega sojenja. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo po uradni dolžnosti izvesti dokaze, da bi ugotovilo resničnost obdolženkinih navedb, saj je obdolžena v podrejeni vlogi in ni dolžna predlagati izvedbe teh dokazov. Takšne pritožbene navedbe zagovornika, ki jih ta ne konkretizira, saj ne navaja, katere kršitve uveljavlja, ne morejo biti uspešne, zato ker niso podane. Pritožbeno sodišče namreč zaključuje, da zagovornik v bistvu meri na kršitev obdolženkine pravice do obrambe, do poštenega in nepristranskega sojenja iz člena 371/II ZKP, vendar je takšna kršitev podana le, če pritožnik v pritožbi izrecno obrazloži, kako je uveljavljana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Tega pa zagovornik v pritožbi ne stori. Sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, saj je v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj je vrnilo dokazne predloge, le v primeru, da tega ne bi storilo, bi lahko govorili o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Sicer pa zagovornik v pritožbi, ko sodišču prve stopnje očita, da bi moralo samo po uradni dolžnosti izvajati dokaze ter s tem sodišču pripisuje pristranskost in nepošteno sojenje, prav tako ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi izvedlo vse tiste dokaze, ki so bili potrebni za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve ter je utemeljeno zavrnilo dokaze obdolžene oziroma njegovega zagovornika, kot že navedeno.

8. Iz pritožbe zagovornika je razbrati, da z navedbo, da napadena sodba nima razlogov o dopolnitvi ovadbe in o tem, da je obdolžena vložila dopolnitev ovadbe z namenom diskreditiranja sodnice, ter da sodba nima razlogov o zagovoru obdolžene, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o navedbah, ki jih je obdolžena zapisala v dopolnitvi ovadbe z dne 20. 9. 2016, kakor tudi, da je obdolžena podala ovadbo kljub temu, da je vedela, da to ni res in si je očitno vse skupaj izmislila z namenom diskreditacije dela sodnice, prav tako pa ima napadena sodba razloge o zagovoru obdolžene, kateremu sodišče prve stopnje ni sledilo, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jih je potrebno gledati kot celoto in ki jih zagovornik prezre. Sicer pa je potrebno povedati, da je dolžnost sodišča, da obrazloži le tiste okoliščine, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, torej da obrazloži obtožbeni očitek, kar je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe tudi storilo. Zato pritožba zagovornika v tej smeri ne more biti uspešna, saj v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

9. S trditvijo, da napadena sodba ni dopustna in ni zakonita, ker v krivdoreku sodbe in obtožbe ni celotnega zapisa iz dopolnitve ovadbe, iz katere izhaja, da obdolžena ničesar ni trdila o oškodovanki, ampak zgolj navedla, da v to verjame in nič več. V dopolnitvi ovadbe je obdolžena le zapisala, da je sodnica V.P. za storitev očitanega ji kaznivega dejanja prejela tudi nagrado, obljubo nagrade ali osebno korist zase, s čimer pa je obdolžena zgolj razlagala utemeljevanje suma, da je sodnica storila kaznivo dejanje iz člena 288 KZ-1, in ni trdila, da je storila kaznivo dejanje iz člena 261 KZ-1. 10. Takšne navedbe pritožbe so po oceni pritožbenega sodišča nejasne, saj je tako tožilstvo v izrek obtožnega akta, kot sodišče prve stopnje v izrek napadene sodbe povzelo vse tiste navedbe iz ovadbe oziroma dopolnitve ovadbe, ki jo je obdolžena podala zoper sodnico Okrajnega sodišča v Lendavi, V.P.. Iz teh navedb pa brez vsakega dvoma izhaja, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje pravilno okvalificirano kot kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vse zakonite znake kaznivega dejanja krive ovadbe iz člena 283/I KZ-1. Okoliščina, da tožilstvo v obtožni akt ni povzelo vseh navedb obdolžene iz ovadbe, na opis kaznivega dejanja nima nobenega vpliva glede na to, da opis ima vse zakonite znake, kot že navedeno. Zato pomisleki zagovornika v tej smeri niso utemeljeni in se v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, ni podana.

11. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik skuša uveljavljati kršitev kazenskega zakona, kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ko navaja, da iz vsebine ovadbe ne izhaja trditev obdolžene, ampak zgolj naznanilo, da je obdolžena storila očitano kaznivo dejanje. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno oziroma ga ni uporabilo, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Po podanih kazenskih ovadbah, je namreč tožilec v opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja povzel le tiste navedbe iz ovadbe, iz katerih izhaja storitev kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Stvar dejanske presoje pa je, ali je obdolžena storila očitano kaznivo dejanje ali ne, ali je vedela, da to, kar je zapisala v ovadbi, ni res.

12. Uspešna pa tudi ne more biti pritožba zagovornika, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženo utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolžene dodaja:

13. Bistvo pritožbe je v trditvi, da sodišče prve stopnje ni raziskalo ali so navedbe obdolženke resnične ali ne, saj obdolžena v dopolnitvi ovadbe ni postavila nobene konkretizacije izvršitve kaznivega dejanja sodnice, ampak je navedla zgolj abstraktne določbe kaznivega dejanja jemanja podkupnine, kar ni mogoče šteti kot naznanitev storitve kaznivega dejanja, pri čemer se sklicuje tudi na zavrnjene dokaze in meni, da obdolženki naklep ni dokazan.

14. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano. Obdolžena je dne 8. 6. 2016 podala ovadbo, ki jo je poslala na Specializirano državno tožilstvo RS in v kateri je navajala, da je sodnica pri delu v pravdni zadevi P 16/2014-26 z dne 18. 9. 2015 storila kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po členu 288 KZ-1, nato pa dne 20. 9. 2016 na Okrožno državno tožilstvo v Mursko Soboto poslala še dopolnitev ovadbe, s katero je sodnico ovadila za kaznivo dejanje jemanja podkupnine, v kateri je navedla, da je upravičeno verjeti, da je sodnica V.P. storila kaznivo dejanje iz člena 261 KZ-1, tako da je od OŠ T. in Z.T. prejela nagrado, obljubo nagrade in osebno korist, kar je prejela v času in za čas odločanja v prej navedeni pravdni zadevi. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je obdolženka zoper navedeno sodnico podala kazensko ovadbo zaradi obravnavanega kaznivega dejanja. Zato pritožba, ki trdi, da te naznanitve obdolženke organom pregona ni šteti kot ovadbe, ampak zgolj kot glas organom pregona, ker v ovadbi ni nobenega predloga za pregon, ne more biti uspešna, in je takšne navedbe utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izvira obdolženkino ravnanje iz dejstva, da obdolženka ni uspela v pravdni zadevi, o kateri je odločala navedena sodnica, ki je tožbeni zahtevek obdolženke zavrnila, takšno odločitev pa je potrdilo tudi višje sodišče. Prav iz navedenega razloga je obdolžena podala krivo ovadbo s tem, ko je navedeno sodnico naznanila, da je storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedela, da ga ni storila. Obdolžena je namreč sodnico V.P. ovadila zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine iz člena 261 KZ-1, čeprav je vedela, da to ni res in si je očitno vse skupaj izmislila z namenom diskreditacije dela sodnice, ki v pravdni zadevi ni odločila v njeno korist, s čimer je obdolženka izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, ki ga je storila s krivdno obliko direktnega naklepa, kot to vse pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje, kar v napadeni sodbi tudi tehtno obrazloži. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na tehtne razloge sodišča prve stopnje v celoti sklicuje. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, nima prav nobenega vpliva na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo na podlagi že izvedenih dokazov. Za razjasnitev obravnavane zadeve dopolnitev kazenskega postopka ni bila potrebna, zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna. Sicer pa je potrebno povedati, da bi morala obdolžena, glede na to, da je podala zoper sodnico V.P. kazensko ovadbo, za svoje trditve iz ovadbe, predložiti tudi dokaze, ki pa jih ni predložila. Ker je na podlagi izvedenih dokazov, kot že navedeno, bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, navajanje pritožbe o pridobitvi dokazov po uradni dolžnosti s strani sodišča, ni utemeljeno, še posebej zato, ker pritožba v tem delu ostaja neobrazložena.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Zagovornik se sicer ne pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo v tem delu preizkusilo skladno z določilom člena 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije ter obdolženki utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo. V okviru pogojne obsodbe je sodišče prve stopnje obdolženki določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče pa ni našlo prav nobenih razlogov, da bi obdolženki z napadeno sodbo izrečeno pogojno obsodbo spremenilo njej v korist. Prepričano je namreč, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženo, da v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

17. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu prvostopne sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolžene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi z 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.