Jedro

Dolžnikov družbenik je v pritožbi zgolj pavšalno navedel, da izpodbija domnevo insolventnosti, pri čemer ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi utemeljeval, da dolžnik ni insolventen. Nasprotno: v pritožbi priloženi izjavi z dne 24. 6. 2022 je izrecno navedel, da podjetje ni imelo prihodkov, s katerimi bi lahko poravnalo svoje obveznosti ter da lahko dolžnik s prisilno poravnavo odpravi nelikvidnost. Ne le, da s temi navedbami zakonske domneve ni mogoče izpodbiti, nasprotno, družbenik obstoju dolga pritrjuje, z ničimer pa ni izkazal niti tega, da bi bil dolžnik v daljšem času sposoben poravnati obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (2.) imenovalo upravitelja ter (3.) ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, prek katere upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil družbenik dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da dolžniku upnikov predlog za začetek stečajnega postopka ni bil vročen, ker dolžnik na naslovu vročitve nima poslovnega naslova. S prisilno poravnavo lahko dolžnik odpravi nelikvidnost, poleg tega pa dolžnik tudi sicer razpolaga s premoženjem. Družbenik lahko s prodajo svojega premoženja poveča osnovni kapital dolžnika ter poravna zapadle obveznosti do upnika. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Predlagateljica – upnica je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za začetek stečajnega postopka, za katerega je ugotovilo, da je njegova vsebina v skladu s prvim odstavkom 232. člena ZFPPIPP, vročilo dolžniku in ga opozorilo na pravne posledice iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP. Ker dolžnik v 15 dneh po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ni ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, niti ni vložil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 236. členu ZFPPIPP, se po tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP domneva, da je dolžnik insolventen. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP začelo stečajni postopek nad dolžnikom.

6. Družbenik lahko s pritožbo izpodbija le domnevo insolventnosti (četrti odstavek 235. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 234. člena ZFPPIPP). Za izpodbijanje domneve insolventnosti se namreč smiselno uporabljata tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP, ki določata, da lahko domnevo izpodbija družbenik dolžnika s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, pritožbi pa mora priložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen. To pomeni, da pritožnik ne more uveljavljati pritožbenega razloga nepravilne vročitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku. Ne glede na navedeno višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da njegove navedbe, da naj bi dolžniku upnikov predlog za začetek stečajnega postopka ne bil vročen, ker na naslovu vročitve nima poslovnega naslova, ne drži, kar izhaja iz podatkov v spisu, pritožnik pa tudi sicer ni navedel drugega (drugačnega) naslova dolžnika kot je le-ta naveden v sodnem registru.

7. Upnica je svoj predlog za začetek stečajnega postopka utemeljila na več zakonskih domnevah iz 14. člena ZFPPIPP, med drugim tudi na podlagi 3. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri velja, (če se ne dokaže drugače) da je dolžnik trajneje nelikviden, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačnih storitev v RS in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, in na podlagi 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik postal trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Upnica je obstoj navedenih zakonskih domnev dokazala z listinami, ki jih je priložila svojemu predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

8. Dolžnikov družbenik je v pritožbi zgolj pavšalno navedel, da izpodbija domnevo insolventnosti, pri čemer ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi utemeljeval, da dolžnik ni insolventen. Nasprotno: v pritožbi priloženi izjavi z dne 24. 6. 2022 je izrecno navedel, da podjetje ni imelo prihodkov, s katerimi bi lahko poravnalo svoje obveznosti ter da lahko dolžnik s prisilno poravnavo odpravi nelikvidnost. Ne le, da s temi navedbami zakonske domneve ni mogoče izpodbiti, nasprotno, družbenik obstoju dolga pritrjuje, z ničimer pa ni izkazal niti tega, da bi bil dolžnik v daljšem času sposoben poravnati obveznosti.

9. Ker pritožnik v pritožbi ni dokazal, da dolžnik ni insolventen in o tem ni predložil dokazov, višje sodišče ugotavlja, da ni izpodbil domneve insolventnosti iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je višje sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.