Jedro

Sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejeno v prvem odstavku 442. člena ZKP, ki je specialna določba glede na splošnejšo ureditev v tretjem odstavku 307. člena ZKP v rednem postopku pred okrožnim sodiščem. Drugače kot v rednem postopku za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti v skrajšanem postopku ni potrebno, da bi bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, razen če je obvezna formalna obramba. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, obsojenec pa kljub pozivu sodišča svojega izostanka ni opravičil na način, ki je izrecno predpisan z zakonom. Prav tako svojega izostanka ni opravičil zagovornik, ki ni prejel obvestila o preklicu naroka in je torej moral sklepati, da bo sodišče narok opravilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Idriji je s sodbo I K 842/2020 z dne 22. 9. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Določilo mu je kazen dve leti zapora. Preklicalo mu je pogojno obsodbo, ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 49995/2013 z dne 25. 4. 2016, in mu ob upoštevanju tam določene kazni štiri leta in šest mesecev zapora izreklo enotno kazen šest let zapora. Oškodovancu je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 8.000,00 EUR, s preostankom pa ga je napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačati sodno takso. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 842/2020 z dne 20. 4. 2023 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčeva zagovornika mag. Primož Feguš in Matjaž Verzegnassi sta zoper izpodbijani sodbi vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s smiselno enakim predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagala njuno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženčeva zagovornika, vendar se o njem nista izjavila. Obdolžencu odgovora ni bilo mogoče vročiti, saj se je sodno pisanje dvakrat vrnilo z oznako "ni dvignil".

B-1.

5. Vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Trdita, da dejanski opis v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka goljufivega namena, saj v opisu ni navedeno, kako naj bi obsojenec oškodovanca spravil v zmoto, da mu je ta izročil vtoževani znesek posojila. Navajata, da izmikanje vračilu posojila po sklenitvi obeh posojil ne izpolnjuje zakonskih znakov goljufije, ter da navajanje razlogov za posojilo, ki se očita obsojencu v izreku sodbe, še ne pomeni, da je šlo za preslepitev, saj bi to pomenilo, da so zakonski znaki goljufije podani vedno, ko se posojilo porabi za namen, za katerega ni bilo odobreno. Sodiščema prve in druge stopnje očitata, da sta glede zahtev po konkretizaciji opisa dejanja odstopili od uveljavljene sodne prakse in s tem kršili obsojenčevo pravico iz 22. člena Ustave RS.

6. Poleg navedenega vložnika po vsebini uveljavljata tudi kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP s sicer povsem posplošenimi navedbami, da odločilna dejstva v sodbi niso obrazložena, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi in da obsojencu ni bilo omogočeno dokazovanje nasprotnega.

7. Obsojenčeva zagovornika v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje (red. št. 83 in 85) povzetih kršitev nista uveljavljala, vložnika pa v zahtevah za varstvo zakonitosti tudi nista pojasnila, zakaj tega ne bi mogla storiti. Uveljavljene kršitve so posledično materialno neizčrpane, zato se vložnika nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne moreta več sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnika sodišču druge stopnje očitata, da ni navedlo pravnih argumentov za zavrnitev pritožbenih navedb, temveč je le opisno povzemalo dogajanje pred sodiščem prve stopnje. Tudi na to navedbo Vrhovno sodišče ne more odgovoriti, saj vložnika nista konkretizirala, na katero pritožbeno navedbo sodišče druge stopnje ni odgovorilo oziroma glede katere pritožbene navedbe naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje pomanjkljivi.

9. Vložnika trdita, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo oškodovancu; da nobena izmed prič ni mogla zanesljivo potrditi, da je obsojenec oškodovanca zavajal; da obsojenčev goljufiv namen ni bil dokazan; da bi sodišče moralo raziskati poslovno ozadje; da oškodovanec za dani posojili ni zahteval nobenih zavarovanj, kar še dodatno kaže na to, da ni bil v zmoti; da je šlo med obsojencem in oškodovancem za izključno civilnopravni odnos in da obsojenec ne bi podpisoval potrdil o prejemu denarja, če bi imel namen ogoljufati oškodovanca. S povzetimi navedbami vložnika ne uveljavljata kršitve zakona, temveč izpodbijata pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ne moreta storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

10. Vložnika v nadaljevanju zahtev uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče (29. člen Ustave RS in točka d. tretjega odstavka 6. člena EKČP). Navajata, da je sodišče prve stopnje zadnji narok za glavno obravnavo dne 22. 9. 2021, na katerem je kot pričo zaslišalo B. B., ki do takrat še ni bil zaslišan, opravilo v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, čeprav je zagovornik obsojenčev izostanek opravičil. Poudarjata, da je bil B. B. ključna priča v postopku, saj je med seboj spoznal obsojenca in oškodovanca ter je bil prisoten tekom celotnega posla.

11. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejeno v prvem odstavku 442. člena ZKP, ki je specialna določba glede na splošnejšo ureditev v tretjem odstavku 307. člena ZKP v rednem postopku pred okrožnim sodiščem. Sodnik sme odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni nujna (materialni pogoj). Drugače kot v rednem postopku za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti v skrajšanem postopku ni potrebno, da bi bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, razen če je obvezna formalna obramba.1 Sodišče lahko po petem odstavku 193. člena ZKP obdolžencu, ki je bil pravilno vabljen, opraviči izostanek, če so za to opravičljivi razlogi, ki mu onemogočajo prihod na sodišče. Obdolženec mora opravičilo vložiti najmanj 48 ur pred narokom, na katerega je vabljen, razen če razlog nastane kasneje in ga ni bilo mogoče predvideti. Če je razlog za izostanek zdravstvene narave, mora obdolženec po šestem odstavku 193. člena ZKP sodišču predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

12. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 7. 7. 2021 (red št. 68) je razvidno, da sta bila na njem navzoča obsojenec in njegov zagovornik, ki sta bila seznanjena, da se bo glavna obravnava nadaljevala dne 22. 9. 2021 zaradi izvedbe preostalih dokazov, zlasti zaslišanja priče B. B., ter da bo sodišče lahko v primeru obsojenčevega neopravičenega izostanka glavno obravnavo opravilo tudi v njegovi nenavzočnosti. Zagovornik je sodišče 20. 9. 2021 z dopisom zaprosil za preložitev razpisanega naroka za glavno obravnavo z navedbo, da je bil obdolženec v stiku z osebo, ki je bila okužena z virusom Covid-19, zaradi česar se je odločil za samoizolacijo, pri čemer mu je osebni zdravnik zagotovil, da v primeru blažjih potencialnih simptomov ni potrebno posebno testiranje (red. št. 71 in 72). Sodišče je zagovornika glede na njegov dopis pozvalo, naj v zvezi z obdolženčevim zdravstvenim stanjem predloži ustrezno zdravniško potrdilo (list. št. 244), česar pa ni storil. Prav tako obsojenec sodišču ni predložil nobenega dokazila o tem, da je opravil pogovor z osebnim zdravnikom, ki naj bi mu svetoval samoizolacijo in mu zatrdil, da ne potrebuje posebnega testiranja na prisotnost virusa Covid-19. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 22. 9. 2021 je razvidno, da nanj nista pristopila niti obdolženec niti njegov zagovornik, sodišče pa je na podlagi 442. člena ZKP glavno obravnavo opravilo brez navzočnosti obdolženca. Morebitnega zdravniškega opravičila, ki bi izkazovalo obsojenčevo opravičeno odsotnost, zagovornika nista predložila niti v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, prav tako ga nista predložila vložnika zahtev za varstvo zakonitosti.

13. Vrhovno sodišče glede na povzeto procesno dejansko stanje ugotavlja, da je sodišče ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP in mu torej ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, obsojenec pa kljub pozivu sodišča svojega izostanka ni opravičil na način, ki je izrecno predpisan z zakonom. Prav tako svojega izostanka ni opravičil zagovornik, ki ni prejel obvestila o preklicu naroka in je torej moral sklepati, da bo sodišče narok opravilo.2 Sodišče je obsojencu predhodno omogočilo podajo zagovora, vendar je obsojenec izjavil, da se ne bo zagovarjal in ne bo odgovarjal na vprašanja (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 16. 6. 2021 - red. št. 59). Končno je sodišče v razlogih sodbe tudi razumno obrazložilo obstoj materialnega pogoja. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da obdolženčeva navzočnost ni bila potrebna, ker je bil na naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2021 kot priča zaslišan B. B., ki pa ni bil ključna priča v postopku, saj je bil zaslišan le glede dogodkov, ki so se odvijali v mesecih pred ravnanji, ki so bila očitana obsojencu, njegova izpovedba pa se ujema z izpovedbo priče C. C.3

14. Glede na navedeno sodišču tudi ni mogoče očitati, da je obsojencu kršilo pravice obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in pravico do neposrednega zaslišanja obremenilne priče (29. člen Ustave RS in točka d. tretjega odstavka 6. člena EKČP). Če je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, mora imeti obdolženec praviloma vsaj enkrat v postopku možnost, da z neposrednim zaslišanjem te priče preveri njeno verodostojnost. V obravnavani zadevi izpovedba B. B. ni bila odločilni dokaz, na katerem bi temeljila obsodilna sodba, saj iz razlogov sodbe izhaja, da je bil zaslišan le glede dogodkov, ki so se odvijali v mesecih pred očitanimi ravnanji, dejstva, o katerih je izpovedoval, pa izhajajo tudi iz izpovedbe C. C. in sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 399/2019 z dne 20. 12. 2019. Obsojenec in njegov zagovornik sta imela poleg tega to pričo možnost zaslišati, vendar je z neopravičenim izostankom z naroka za glavno obravnavo nista izrabila.

15. Vložnika sklepno navajata še, da bi obsojenec v skladu s predhodnim dogovorom s tožilstvom na naroku, ki je bil opravljen v njegovi nenavzočnosti, sklenil dogovor o načinu plačila in morebitnem priznanju krivde, zaradi česar posledično ne bi prišlo do združitve kazni s preklicano pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Krškem III K 49995/2013 z dne 25. 4. 2016. Ta navedba je v celoti hipotetična, zato nanjo ni mogoče odgovoriti.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljene kršitve Ustave RS in zakona niso podane, zahtevi za varstvo zakonitosti pa sta bili deloma materialno neizčrpani in deloma vloženi zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je po prvem odstavku 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo.

17. Obsojenec z zahtevama za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 S. Kmet: 442. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 3. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 174. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 213/2000 z dne 6. 3. 2003. 3 Točki 6 razlogov prvostopenjske in drugostopenjske sodbe.