Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov.

Iz vabila na 16. mednarodni znanstveni posvet, izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava, predstavitev projektov in delavnice (samostojni referati v vabilu niso predvideni). Iz vabila na 17. Mednarodni znanstveni posvet, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu, pa izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava projektov, vabljena predavanja, predstavitve projektov in delavnice (samostojni referati tudi v tem vabilu niso predvideni).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnica in odločila, da stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je ravnateljica Osnovne šole A. dne 31. 5. 2016 na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik) pri pristojnem ministrstvu vložila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnica. Predlogu za napredovanje je priložila mnenje učiteljskega zbora ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu tožnice in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Pri pregledu predloga in dokazil je organ ugotovil, da tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev, ki so predpisani v prvem odstavku 11. člena Pravilnika za napredovanje v naziv svetnica. Ugotovljeno je bilo, da je imela naziv svetovalka vsaj 5 let, da je pri svojem delu uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, ni pa priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerimi bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi predloženih dokazil v skladu s č) razdelkom 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti petih referatov na 16. in 17. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B., ki sta potekala februarja 2016 in aprila 2016, saj je na podlagi obvestil in anonimnih prijav v začetku leta 2016 organ podvomil v verodostojnost izdanih potrdil. Predlogu je tožnica poleg potrdil o udeležbi z referatom priložila vabilo na 16. Mednarodni znanstveni posvet, kjer so predvidene razstave, predstavitve projektov in delavnice (referati z vabilom niso predvideni, niti iz vabila niso razvidni aktivni udeleženci: referenti, razstavljavci in predavatelji), za 17. Mednarodni znanstveni posvet pa je priložila program posveta, kjer so predvidena predavanja, referati, predstavitve in razstave, vendar v programu sekcije (predavanj, referatov, razstav, predstavitev) niso razdeljene, zato ni bilo mogoče ugotoviti, v kakšni funkciji je nastopala oseba navedena v programu. O tem je bila tožnica obveščena in hkrati pozvana, da aktivno udeležbo s petimi referati na mednarodnih znanstvenih posvetih potrdi s programi posvetov, iz katerih bo mogoče razbrati izvajalce referatov, naslove referatov ter kraj in čas izvedbe referatov iz programa pa mora biti razvidna tudi mednarodna raven posveta. O navedenem je bila tožnica obveščena z dopisom z dne 20. 12. 2016 ter pozvana k dopolnitvi vloge. Tožnica je predlog 6. 1. 2017 dopolnila z izjavo, da ni vedela, da je potrebno predlogu predložiti tudi program posvetov; tega pa ji Združenje B. tudi po posredovani zahtevi ni hotelo posredovati. Priložila je izjavo priče o tožničini izvedbi petih referatov na 16. in 17. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. in navedla, da poseduje fotografije lastne predstavitve pred komisijo, ki jih bo, v kolikor bo potrebno, predložila ustreznim organom, ki bodo v bodoče najbrž ugotavljali verodostojnost izdanih potrdil. Zahtevanih programov posveta, iz katerih bi bilo mogoče razbrati izvajalce prispevkov (referatov, predavanj, delavnic, razstav, plakatov), naslove prispevkov ter kraj in čas izvedbe, tožnica ni priložila, zato organ potrdil o izvedbi referatov ni mogel vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Teh dokazil organu ni posredoval niti organizator posvetov. V 10. členu ZUP je določeno, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker tožnica predloga za napredovanje ni dopolnila z ustreznimi dokazili, je bil njen predlog za napredovanje v naziv svétnica zavrnjen.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje ministrstvu oziroma naloži ministrstvu, da vlogi za napredovanje v višji naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju. V tožbi navaja, da je ministrstvu dostavila vsa potrdila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Svojo vlogo je po pozivu ministrstva dopolnila z izjavo priče, da je tožnica na 16. in 17. Mednarodnem znanstvenem posvetu pred pristojno komisijo in udeleženci konference izvedla pet predstavitev. Izjavila je tudi, da poseduje fotografije lastne predstavitve pred komisijo, ki jih lahko predloži, če bo potrebno. Kot dodatno utemeljitev upravičenosti svoje tožbe prilaga tožnica k tožbi še odločbo tožene stranke, s katero je ta na podlagi enakih potrdil in dokazov, ki jih je predložila tožnica, v drugem primeru vlogi za napredovanje v naziv z odločbo z dne 11. 1. 2016 ugodila. V enakovrstnih zadevah je še v letu 2015 in 2016 izdajala na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov odločbe o napredovanju v naziv. Tožnica z odločbami ne razpolaga, ima jih pa ministrstvo in naj jih zato sodišče pridobi od tožene stranke. Sodna praksa namreč napotuje na zavezanost upravnega organa, da v enakih primerih ob nespremenjenem predpisu odloča enako. Pravilnik je v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na podlagi enakih listin istega organizatorja. Prilaga tudi sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011, s katero je bilo v praktično identični zadevi zahtevi tožeče stranke v celoti ugodeno. Ministrstvo se v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, kar predstavlja poseg v z ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Ostalih dokazov, ki jih je predložila tožnica, ministrstvo ni presojalo niti ni tega obrazložilo. Omejitev možnosti dokazovanja na točno določen dokaz je izjema od 164. člena ZUP. Ker lahko posega tudi v ustavno pravico do enakega varstva pravic, je takšno omejitev dokazovanja zgolj na določen dokaz potrebno predpisati v zakonu in ob upoštevanju testa sorazmernosti v širšem in ožjem pomenu (tako tudi Ustavno sodišče v U-I-397/98). Upravni organ mora v skladu z načelom enakosti enake primere obravnavati enako in različne različno. Pri upravnem odločanju o pravicah je namen enakosti tudi v omejevanju arbitrarnega odločanja organa (tako tudi sodbi Up-336/03, Up-492/11). Organizator posvetovanja Združenja B. zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov ministrstvu ni želelo predložiti nekaterih dodatnih listin. Ministrstvo pa v prejšnjih primerih takih dodatnih dokazov niti ni zahtevalo, saj jih Pravilnik ne določa in ne zahteva. Če bo sodišče presodilo, da so takšni dokazi nujni, naj jih zahteva od Združenja B. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, prereka vse navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe. Iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi predloženih dokazil v skladu z razdelkom č) 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti dveh referatov na 16. Mednarodnem posvetu Združenja B. in treh referatov na 17. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. Na podlagi ustnih in pisnih obvestil o tem, da potrdila o izvedbi referatov na spornih simpozijih niso verodostojna, je tožena stranka tudi v konkretnem upravnem postopku ugotovila, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov tožnice na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja B. ni mogoče potrditi. Nobeno od dodatno predloženih dokazil ne izkazuje, da je tožnica v postopku napredovanja uveljavljene prispevke tudi dejansko izvedla kot referat na mednarodnem znanstvenem posvetu. Tožena stranka je od tožnice, ki je sporna potrdila priložila (pa tudi od organizatorja), zahtevala predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgle dvom v verodostojnost predloženih potrdil, in sicer vsaj program mednarodnega simpozija z navedbo referentov in njihovih prispevkov, saj bi s pomočjo programa (in ob pomanjkanju drugih dokazil), ki v domačih in tujih strokovnih krogih predstavlja minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija, tožena stranka lahko ugotovila, ali je tožnica dejansko izvedla referat. Mednarodne konference imajo vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Zgoraj omenjeni Pravilnik namreč omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki pa so se po dokazilih iz vlog (npr. okvirni načrt posveta) prav tako odvijali na posvetih Združenja B. Niti tožnica niti organizator toženi stranki zahtevanih dodatnih dokazil nista predložila. Organizator v elektronski korespondenci sicer navaja, da so posamezniki izvajali referate, vendar je iz dne 30. 1. 2016 predloženega dodatnega potrdila razvidno le dejstvo, da vsi udeleženci posvetov prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom na posameznem posvetu, ni pa razvidna sama izvedba referata, kot je določeno v Pravilniku. Pri postopkih napredovanja v višji naziv je sicer običajno, da se dejstva, kot so izvedba referata na posvetu, dokazujejo s potrdili izvajalcev posveta, ki so priloga vloge za napredovanje, pri čemer poda stranka v postopku tudi podpisano izjavo o resničnosti podatkov v vlogi (ki jo je podala tudi tožnica), vendar pa to nikakor ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, teh podatkov ne bi smela dodatno preverjati. Na podlagi navedenega je tožena stranka tako presojala vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala, tudi listine, ki jih je v postopku dopolnjevanja predložila tožnica. Ker tožnica ni predložila dodatnih dokazil oziroma utemeljitve, ki bi izkazovala, da je res izvedla referat na mednarodni konferenci niti ni mogla tožena stranka teh potrdil pridobiti od organizatorja posveta, je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil. Tudi sodna praksa Upravnega sodišča pritrjuje takšnemu stališču v pravno in dejansko istovrstni zadevi (pravnomočna sodba opr. št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo Pravilnika (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Glede navedenega sodišče ugotavlja, da je zakonska podlaga za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive podana v 105. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Na njegovi podlagi je bil sprejet Pravilnik, ki podrobneje opredeljuje pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive. Napredovanje v naziv tako lahko kadarkoli predlaga ravnatelj šole ali vrtca, v katerem je strokovni delavec zaposlen (5. člen Pravilnika). O napredovanju v nazive strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja pa odloča minister, pristojen za šolstvo (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).

6. Strokovni delavci napredujejo v nazive mentor, svetovalec in svetnik (drugi odstavek 1. člena Pravilnika). Pridobljeni nazivi so trajni (tretji odstavek 2. člena Pravilnika). V nazive pa lahko napredujejo le tisti strokovni delavci, ki izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje. Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 105. čelna ZOFVI, so v Pravilniku določeni pogoji, pod katerimi lahko strokovni delavci napredujejo v posamezne nazive. Tako Pravilnik v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel (1.) naziv svetovalec najmanj 5 let, (2.) je pri svojem delu uspešen, (3.) je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma je pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk in je (4.) opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

7. V konkretnem primeru je med strankama sporno vprašanje izpolnjevanje zadnjega dela četrtega pogoja in sicer doseganje najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. Opravljeno dodatno strokovno delo se za zaposlene v šolah vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika (prvi odstavek 14. člena Pravilnika), ki v posameznih razdelkih a), b), c), č), d), e) in f) določa, katero strokovno delo se vrednoti in točkuje ter kako se točkuje. Točkovanje s 3 ali več točkami je urejeno v razdelkih c), č), d), e) in f). Tožnica pa je v vlogi za napredovanje uveljavljala samo vrednotenje po drugi točki razdelka č), po katerem se s 4 točkami vrednoti samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci. Glede tega med strankama ni spora ali gre za mednarodni posvet ali ne. Pri tem sodišče pripominja, da se sodba opr. št. I U 1659/2010, na katero se sklicuje tožnica, nanaša prvenstveno ravno na vprašanje ali gre za mednarodni posvet ali ne in se do tega opredeli. Dodatno stališče iz te sodbe, da v Pravilniku ni določeno, da se samostojni referat ne bi smel upoštevati, če je bil predstavljen na delavnici mednarodnega kongresa ali konference in torej ni določeno, na kakšen način bi moral biti predstavljen, ter naj bi bilo zato vseeno, ali je predstavljen na delavnici, kjer so lahko prisotni le predstavniki ene ali dveh držav, ali pa je predstavljen pred vsemi navzočimi, pa je treba razumeti ob hkratnem upoštevanju drugih določb 20. člena Pravilnika. Vrednotenje posameznih strokovnih del namreč točkovno narašča z zahtevnostjo, pomembnostjo, kompleksnostjo ali na primer mednarodno odmevnostjo del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka razdelka a) 20. člena Pravilnika), samostojno predavanje ali izvedba pedagoške delavnice na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda z dvema točkama (16. točka razdelka b) 20. člena Pravilnika), samostojni referat na kongresu ali konferenci v organizaciji inštitucij na državnem nivoju s tremi točkami (3. točka razdelka c) 20. člena Pravilnika), organizacija mednarodnega strokovnega posveta ali seminarja s tremi točkami (11. točka razdelka c) 20. člena Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci vrednoten s štirimi točkami (2. točka razdelka č) 20. člena Pravilnika), to kaže na dejstvo, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti in pomembnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave z drugimi strokovnimi deli, navedenimi v razdelku č). Za takšna strokovna dela veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni kot na vsebinski ravni. Zato se lahko pod tem razdelkom točkuje le izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. V primeru, ko gre za kakršno koli drugačno obliko predstavitve (samostojnega) referata, tudi če gre za mednarodni posvet, ki ima v naslovu oznako, da gre za znanstveni dogodek, pa takšen referat pristojni organ lahko po skrbni in celoviti presoji ovrednoti po drugih razdelkih 20. člena Pravilnika.

8. V konkretnem primeru je po presoji sodišča treba dokazno oceno tožene stranke razumeti v smislu, da je v konkretnem primeru šlo za mednarodni posvet, na katerem je tožnica sodelovala. Za toženo stranko pa je ostala sporna oblika tožničine udeležbe ter vrsta dogodka kot takega glede na klasifikacijo v Pravilniku in posledično (ne)izpolnjevanje pogojev za točkovanje po 2. točki razdelka č) 20. člena Pravilnika. Sporna je izvedba samostojnega referata na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, saj tožena stranka potrdilom o udeležbi tožnice z referatom na teh znanstvenih posvetih upravičeno oporeka dokazanost v tem smislu, da tožnica ni dokazala, da je šlo za samostojen referat na znanstvenem kongresu ali znanstveni konferenci. V verodostojnost potrdil je organ podvomil v začetku leta 2016, ko je prejel več anonimnih obvestil in prijav glede tega. Posledično organ ni kršil 22. člena Ustave RS, ko je zahteval dodatna potrdila in dokaze v postopkih, kjer še ni izdal odločbe o napredovanju v pedagoški naziv. V skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora namreč upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP), glede na vsebino materialno pravne določbe določila 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP). Tožnica se sicer lahko sklicuje na odločanje v drugih primerljivih zadevah, vendar je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi dejstev ugotovljenih v tem konkretnem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava. Ugotovitveni postopek je stvar vsake posamezne zadeve, v postopku pa je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, zato je treba, ko se glede posameznih dejstev ali dokazov pojavi dvom, te okoliščine raziskati. Tožena stranka lahko v določenem sklopu zadev ugotovi nova dejstva oziroma sprejme drugačno razlago ter dokazno oceno, če pri tem ne diskriminira stranke na podlagi neke njene osebne okoliščine. To pa v konkretnem primeru tožnica ni izkazala.

9. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka dovolj raziskala dejansko stanje in da tožnica ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena tako, da bi dokazala, da je imela samostojni referat na znanstveni konferenci oziroma kongresu, kar bi zadostilo pogojem iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika. Organizator je tožnici izdal pet potrdil o udeležbi z referatom na 16. in 17. Mednarodnem znanstvenem posvetu z referatom, objavljenim v Zborniku. Tožnica je v dopolnitvah vloge priložila izjavo priče, da je videla njeno predstavitev. Organizator Združenja B. je toženi stranki na poizvedbe izrecno odgovoril, da vsi udeleženci mednarodnih simpozijev prejmejo potrdilo o opravljenih predstavitvah in da slovenski udeleženci sodelujejo z izvirnimi, inovativnimi predstavitvami svojih referatov. Iz vabila na 16. Mednarodni znanstveni posvet, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava, predstavitev projektov in delavnice (samostojni referati v vabilu niso predvideni). Iz vabila na 17. Mednarodni znanstveni posvet, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu, pa izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava projektov, vabljena predavanja, predstavitve projektov in delavnice (samostojni referati tudi v tem vabilu niso predvideni). V spisu se nahaja tudi program 17. Mednarodnega posveta, kjer so glede na posamezne dvorane in urne intervale skupaj predvidena predavanja, referati, predstavitve in razstave. V programu so navedeni izvajalci, ki izvajajo svoje predstavitve v določenem časovnem intervalu, ni pa navedeno s kakšnim delom so se predstavljali (predavanje, referat, razstava, predstavitev). Tako iz upravnih spisov ni razviden program obeh spornih znanstvenih posvetov, iz katerega bi bilo razvidno, kdaj je potekala izvedba referatov, kdo jih je izvajal in to - kar je bistveno v tej zadevi - da je šlo za samostojni znanstveni prispevek na mednarodni znanstveni konferenci ali kongresu. Tega nista priložila ne tožnica (ne Združenje B.), čeprav je za to dobila dovolj možnosti v upravnem postopku. Splošno je namreč znano dejstvo, da imajo mednarodni kongresi in mednarodne konference vnaprej po urah (in ne po urnih intervalih) določene programe, iz katerih so razvidni tako predavatelji, naslovi referatov in kratka vsebina referatov; določen je kraj dogodka, čas trajanja dogodka in predvideno tajanje posameznega referata. Iz programa sporne 16. in 17. Mednarodne „znanstvene“ konference pa se vidi le skupni čas izvedb predavanj in predstavitev, pri čemer ni navedeno, kaj kdo predava/predstavlja, razen naslova. Tudi priča v svoji izjavi le nedoločno potrjujejo, da je tožnica izvedla pet predstavitev.

10. Izpodbijana odločitev se je opla na dokaze, ki jih je predložila tožnica, in ki jih je pridobil organ sam s strani Združenja B. V svoji odločbi pojasnjuje organ potek celotnega ugotovitvenega postopka. V postopek je pritegnil tako tožnico kot tudi organizatorja Združenja B., in nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključil, da dejstva, da je tožnica izvedla na znanstvenih posvetih v organizaciji Združenja B. pet samostojnih referatov, ki bi ustrezali kriteriju iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika, ni mogoče šteti za dokazanega (10. člen ZUP). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov. To je tudi v skladu s prvim odstavka 140. člena ZUP, po katerem mora stranka navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, pa mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je to mogoče, tudi predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 140. člena ZUP).

11. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Tožnica ne predlaga izvedbe glavne obravnave, kot dokaze pa prilaga fotografije nastopa (3 fotografije na enem listu), in izjavo dodatne priče z dne 15. 12. 2016, da je na 16. Mednarodni znanstveni konferenci tožnica pred pristojno komisijo izvedla dva referata. V obeh primerih gre za tožbene novote, pri čemer tožnica v tožbi ne pojasni, zakaj teh dokazov ni predložila že v upravnem postopku. Iz dopolnitve predloga za napredovanje v naziv z dne 6. 1. 2017 namreč izhaja, da je tožnica imela določene fotografije lastne predstavitve pred komisijo, za katere pa je napisala, da poseduje tudi fotografije lastne postavitve pred komisijo in če bo potrebno, jih namerava predložiti ustreznim organom, ki bodo najbrž ugotavljali verodostojnost izdanih potrdil. Ker tožnica v tožbi ne predlaga izvedbe glavne obravnave in ker k tožbi prilaga kot dodatne dokaze le dokaze, ki jih skladno s 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati kot nove dokaze, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče ni opravilo glavne obravnave in je odločilo na seji senata.