Jedro

Ker je predmet te pravde premoženje, ki ni v premoženjski sferi prvega toženca – stečajnega dolžnika, njegova poslovna sposobnost, in s tem tudi procesna sposobnost, ni omejena. Procesna dejanja lahko opravlja sam, oziroma po pooblaščenem odvetniku.

Pravica upnika, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, da uveljavlja pravno varstvo z ničnostnim zahtevkom, z začetkom stečajnega postopka ne preneha. Izključitev ničnostnih zahtevkov v primeru stečaja ni določena ne v OZ ne v ZFPPIPP. Pritožbeno stališče, da mora biti ničnostni zahtevek zaradi postopka osebnega stečaja prilagojen pravilom stečajnega izpodbijanja, v določbah ZFPPIPP nima opore.

Tožba za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek. Zaradi njegove prejudicialne narave (glede na glavni – izbrisni zahtevek) uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa (tretji odstavek 181. člena ZPP). Pravni interes za oblikovalno (izbrisno) tožbo pa se domneva in ga ni treba posebej izkazovati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.578,38 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo 9. 5. 2014 sklenila prvi toženec kot darovalec in drugi toženec kot obdarjenec, katere predmet je neodplačen prenos lastninske pravice na nepremičninah z ID znakom parcela 000 62/1 in parcela 000 63, nična (I. točka izreka), in da je vknjižba lastninske pravice drugega toženca neveljavna (II. točka izreka), ter vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako da se pri nepremičninah z ID znakom parcela 000 62/1 in parcela 000 63 izbriše lastninska pravica v korist drugega toženca in vpiše lastninska pravica v korist prvega toženca (III. točka izreka). Tožencema je naložilo, da tožnici nerazdelno povrneta njene potrebne pravdne stroške, pri čemer bo o njihovi višini odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

2. Toženca vlagata pritožbo zoper sodbo sama in po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.2 Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma zavrženjem tožbe. V nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema navedbe iz obeh pritožb. Tožba ni dovoljena. Ker je prvi toženec v osebnem stečaju, je njegova pravna dejanja mogoče izpodbijati le po pravilih ZFPPIPP.3 Presoja, da se lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na podlagi predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni združljiva z ustavnim načelom pravne varnosti. Zoper drugega toženca je bila v kazenskem postopku izdana zavrnilna sodba. Drugi toženec se je zanesel na pogodbo, sklenjeno pri odvetniku, na kateri je oče pred notarko overil svoj podpis. Seznanjen je bil z viri - prihranki babice. Tožnica kot upnica za tožbo ni aktivno legitimirana. Tožbo bi moral vložiti stečajni upravitelj v korist stečajne mase. Ker je stečajni upravitelj pripoznal zahtevek, ni jasno, zakaj ni bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Izpodbojni zahtevki po insolvenčni zakonodaji zajemajo tako izpodbojne kot tudi ničnostne zahtevke, zakon ne loči med izpodbojnimi in ničnimi dejanji. Stečajni upravitelj za potrebe oblikovanja stečajne mase ni izpodbijal nobenega pravnega dejanja. Premoženje iz konkretnega postopka ne sodi v stečajno maso. Zahtevek ni oblikovan kot izpodbojni, v korist oziroma na račun stečajne mase. Stečajni upravitelj in upniki bi lahko izpodbijali pravne posle za čas do 2. 10. 2015. Tožba je bila vložena 3,5 let prepozno. Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Rok za uveljavitev izpodbojnega zahtevka je 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Tožba je vložena po preteku roka iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP, zato bi morala biti zavržena. Ugotovitve o pretrganju zastaranja veljajo za prvega toženca, ne pa tudi za drugega toženca. Sodišče bi z zaslišanjem odvetnika A. A. in notarke B. B. ugotovilo, da pogodba ni bila sklenjena z namenom izigravanja upnika. Obema pričama je znan vir za nakup nepremičnin. Ker ni bilo možno pridobiti podatkov o prometu na babičinem računu od prejema kupnine za hišo za obdobje do leta 2008, bi moralo sodišče vsaj zaslišati priči. Toženca sta prikrajšana za izvedbo razbremenilnih dokazov. Sodišče bi moralo upoštevati dokazno poštenost drugega toženca, ki ni vedel za očetove dolgove. Toženca se glede izpovedi nista predhodno usklajevala, zato bi moralo sodišče slediti izpovedi drugega toženca o viru za nakup nepremičnin in o babičini želji, da se nepremičnine prepišejo na vnuka. Sodišče bi lahko ugodilo zahtevku zgolj do višine tožničine terjatve. Posel je lahko ničen zgolj v višini, kolikor je potrebno za poplačilo dolga. Če je tožnica ogrožena do višine svoje terjatve (155.000 EUR), je drugi toženec ogrožen do višine vrednosti nepremičnin (337.000 EUR). V presežku nad dolgom je pogodbena kavza darilo. Darilo sinu predstavlja izpolnitev preživninske obveznosti. Z ugoditvijo zahtevku se daje prednost finančni terjatvi pred dolžnostmi očeta do sina. O ničnosti ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju. Pravni interes za izbrisno tožbo imajo le nekateri upniki. Pravnega interesa za izbrisno tožbo nima, kdor ima obligacijsko pravico, nikoli pa ni imel zastavne pravice. Upniku, ki nima zastavne pravice, ni bila zaradi vknjižbe kršena nobena obligacijska ali stvarna pravica. Tožnica nima ne pravnega interesa ne aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Če gre za identično dejansko stanje oziroma vezanost po 14. členu ZPP, ni jasno, zakaj je sodišče sploh izvajalo dokazni postopek. Okoliščina, da je bila sodba, s katero je bilo prvemu tožencu naloženo plačilo v korist tožnice, vročena prvemu tožencu, še ne pomeni, da je bil z njo seznanjen. V postopku je imel namreč pooblaščenca. Prvi toženec je predlagal njegovo zaslišanje, da potrdi, da ga o sodbi ni obvestil. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev obeh pritožb. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožnica je po začetku osebnega stečaja prvega toženca vložila zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, sklenjene med prvim tožencem kot darovalcem in drugim tožencem kot obdarjencem, ter izbrisno tožbo kot posledico ničnosti. Njen zahtevek temelji na trditvah, da sta toženca sporni pravni posel sklenila z izključnim in očitnim namenom, da se tožnici (upnici) prepreči poplačilo njene terjatve iz edinega vrednejšega nepremičnega premoženja prvega toženca (njenega dolžnika).

6. V zvezi z navrženo pritožbeno navedbo, da je stečajni upravitelj pripoznal zahtevek, zato ni jasno, zakaj ni bila izdana sodba na podlagi pripoznave, pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prvega toženca v postopku zastopa pooblaščenec (ne stečajni upravitelj). Po 1. točki prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena v obsegu, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je predmet stečajne mase. Pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso, lahko stečajnega dolžnika zastopa le stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik (245. člen ZFPPIPP). Ker je predmet te pravde premoženje, ki ni v premoženjski sferi prvega toženca – stečajnega dolžnika, njegova poslovna sposobnost, in s tem tudi procesna sposobnost, ni omejena. Procesna dejanja lahko opravlja sam, oziroma po pooblaščenem odvetniku. Izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek, je stečajni upravitelj podal, ker je bil s strani tožnice obveščen o ugovoru prvega toženca, da bi ga moral v postopku zastopati stečajni upravitelj (na list. št. 81 v spisu). Njegova izjava (ki je tudi v nasprotju z izjavo prvega toženca, da tožbenemu zahtevku v celoti nasprotuje) nima pravnih učinkov. Enako bi bilo sicer treba ugotoviti tudi v primeru, če bi stečajnega upravitelja v tem sporu šteli za zakonitega zastopnika prvega toženca. V primeru enotnega sosporništva (toženca imata položaj enotnih in nujnih sospornikov) namreč pripoznava enega sospornika nima pravnega učinka in sodbe na podlagi pripoznave ni mogoče izdati (196. člen ZPP).

7. Glavni ugovorni očitek, pri katerem toženca vztrajata tudi v pritožbi, je, da je po začetku osebnega stečaja pravna dejanja stečajnega dolžnika mogoče izpodbijati zgolj po pravilih ZFPPIPP. Menita, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, kar naj bi izhajalo iz prvega odstavka 270. člena (v zvezi s prvim odstavkom 383. člena) ZFPPIPP, ki določa, da z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj. Citirana določba se nanaša na izpodbojni zahtevek, torej zahtevek, ki vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki izpodbojnega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo to dejanje opravljeno (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP), ne na zahtevek, s katerim se uveljavlja ničnost dolžnikovega pravnega dejanja. Četudi se dejanska stanja lahko prikrivajo (dolžnik in tretji sta sklenila sporni pravni posel z namenom izigravanja upnika), je pravna narava obeh zahtevkov različna. Tožba za ugotovitev ničnosti, ki mora biti vložena zoper odsvojitelja in pridobitelja (kot nujna sospornika), ni vezana na rok (nična pogodba s potekom časa ne more konvalidirati), ničnost lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom (92. in 93. člen OZ4). Ničen pravni posel je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve (ex tunc). Pravica upnika, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, da uveljavlja pravno varstvo z ničnostnim zahtevkom, z začetkom stečajnega postopka ne preneha. Izključitev ničnostnih zahtevkov v primeru stečaja ni določena ne v OZ ne v ZFPPIPP5. Pritožbeno stališče, da mora biti ničnostni zahtevek zaradi postopka osebnega stečaja prilagojen pravilom stečajnega izpodbijanja, v določbah ZFPPIPP nima opore. Namen ZFPPIPP (preko instituta izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika) je v odpravi pravnih posledic, zaradi katerih je stečajna masa manjša, kot bi bila, če spornih pravnih dejanj ne bi bilo, in sicer v korist vseh upnikov stečajnega dolžnika.6 Enakemu namenu služi tudi ničnostni zahtevek7 (skupaj z izbrisno tožbo). Ničnostni zahtevek torej ne nasprotuje ciljem stečajnega postopka. Pritožnika poskušata uveljaviti razlago (da se določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika nanašajo tudi ničnostne zahtevke), s katero bi bil presežen jezikovni pomen zakonske določbe. Predlagane razlage ne podpira niti teleološka oziroma sistemska metoda.8 Vsi njuni pritožbeni očitki, v okviru katerih se zavzemata za uporabo določb ZFPPIPP (glede obdobja izpodbojnosti – 269. člen ZFPPIPP, glede legitimacije za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka – 276. člen ZFPPIPP in glede roka za uveljavitev izpodbojnega zahtevka – prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP), so neutemeljeni.

8. Neodplačen pravni posel, ki je sklenjen z glavnim namenom (ključnim nagibom9) oškodovati upnike, je zaradi nedopustne kavze oziroma nedopustnega nagiba ničen (39. in 40. člen10 v zvezi z 86. členom OZ). Takšen namen namreč nasprotuje tako moralnim načelom, kot temeljnim načelom obligacijskega prava (vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, prepovedi povzročanja škode, dolžnosti izpolnitve obveznosti).11

9. Presoja sodišča prve stopnje, da je bila sporna darilna pogodba sklenjena z edinim namenom, da se prvi toženec izogne plačilu dolga upnici, kar zaradi zavržnosti ravnanja (in s tem nedopustnosti kavze) utemeljuje ničnostno sankcijo, ima podlago v naslednjih ugotovitvah: - Prvi toženec se je na podlagi kreditne pogodbe z dne 24. 4. 2008, sklenjene s tožničinim pravnim prednikom, zavezal kot porok in plačnik. O njegovi obveznosti je bilo odločeno s sodbo z dne 11. 6. 2013, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 27. 8. 2013. - Tožnik je nepremičnini z ID znakom parcela 000 62/1 in parcela 000 63 kupil v stečajnem postopku leta 2008 in se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik. Darilno pogodbo, katere predmet sta sporni nepremičnini, sta toženca sklenila 9. 5. 2014. Pogodba je bila zemljiškoknjižno realizirana 2. 6. 2014. Po podatkih GURS (priloga A10) je skupna vrednost nepremičnin, v naravi zemljišče v izmeri 297 m2 in zemljišče s stavbo v izmeri 960 m2, znašala 226.515 EUR.

- Tožnica je zoper prvega toženca na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe 2. 3. 2015 vložila predlog za izvršbo. Prvi toženec je 3. 9. 2015 podal predlog za začetek osebnega stečaja. Sklep o začetku postopka osebnega stečaja je bil izdan 2. 10. 2015, pravnomočen je postal 17. 10. 2015. Izvršilni postopek je bil zaradi začetka postopka osebnega stečaja ustavljen. Tožnica je v postopku osebnega stečaja prijavila terjatev po pravnomočni in izvršljivi sodbe, ki je bila priznana (v višini 152.726,24 EUR). Predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti je bil na podlagi ugovora tožnice (upnice) s sklepom z dne 22. 1. 2018 zavrnjen. Stečajna masa (kupnina za dve parceli v višini 182,99 EUR) ni zadoščala niti za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja.

- Prvi toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem (premoženje, ki bi sodilo v stečajno maso, je brezplačno odsvojil, ter s tem poslabšal svoje premoženjsko stanje in povzročil stečaj).

10. Tudi pritožbeno sodišče glede na časovno sosledje dogodkov ne dvomi, da je bil glavni namen za sklenitev darilne pogodbe preprečiti tožnici poplačilo s prodajo nepremičnega premoženja prvega toženca. Darilna pogodba je bila sklenjena po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, s katero je bilo odločeno o tožničini terjatvi. Prvi toženec drugega vrednejšega premoženja, s katerim bi lahko poplačal svoj dolg, ni imel. Ne le zavedanje o izvršljivi terjatvi, tudi ravnanje prvega toženca po sklenitvi darilne pogodbe kaže na njegov namen, da izigra svojo upnico. Prvi toženec, ki je podal predlog za začetek postopka osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti, je namreč stečajnemu upravitelju zamolčal, da je v obdobju pred začetkom postopka osebnega stečaja neodplačno razpolagal s svojim edinim vrednejšim nepremičnim premoženjem.12

11. Glede na omenjeno časovno sosledje dogodkov tudi pritožbeno sodišče prvemu tožencu ne verjame, da s sodbo z dne 11. 6. 2013 ni bil seznanjen. Pooblaščenci v postopku sodelujejo na podlagi naloga stranke, ne na podlagi lastne iniciative (interesa). Že dejstvo, da je prvi toženec za zastopanje v pravdnem (in predhodnem izvršilnem) postopku angažiral pooblaščenca, izkazuje, da je v času sklepanja sporne darilne pogodbe vedel za svoj dolg, ki je bil tudi njegov edini večji dolg.13 Ker je prvi toženec procesna dejanja opravljal po pooblaščencu, je bila sodba z dne 11. 6. 2013 pravilno vročena njegovemu pooblaščencu (prvi odstavek 137. člena ZPP). Šteje se, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu (šesti odstavek 142. člena ZPP). Če pooblaščenec prvega toženca ne bi obvestil o izdani sodbi, bi bilo to stvar njunega notranjega (mandatnega) razmerja, oziroma podlaga za morebiten odškodninski zahtevek zoper pooblaščenca, ki pa ga prvi toženec ni uveljavljal (ne trdi, da bi ga). Drži, da sta toženca predlagala zaslišanje odvetnika A. A., vendar ne zaradi dokazovanja trditve, da odvetnik prvega toženca ni obvestil o sodbi z dne 11. 6. 2013 (glej 13. točko obrazložitve in opombo 13).

12. Pri neodplačnih pogodbah nedopusten nagib povzroči ničnost pogodbe tudi, če druga pogodbena stranka za ta nagib ni vedela. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da drugi toženec ne more biti sankcioniran z ničnostjo, ker je bil pošten oziroma v dobri veri (zoper njega je bila v kazenskem postopku izdana zavrnilna sodba). Prav tako je nepravilno pritožbeno stališče, da je sporna darilna pogodba nična zgolj do višine tožničine terjatve (v presežku pa je pogodbena kavza darilo sinu). Po naravi stvari ni mogoča zgolj delna ničnost pogodbe, sklenjene z namenom oškodovanja upnikov. Takšna pogodba je nična v celoti. Okoliščina, da zaradi tržnih razmer vrednost spornih nepremičnin raste, na to presojo nima vpliva.

13. Po presoji sodišča prve stopnje toženca nista dokazala trditve, da je prvi toženec nakup nepremičnin v letu 2008 financiral s sredstvi mame (in babice drugega toženca) C. C. (sam pa je bil zgolj njen pooblaščenec), oziroma da darilna pogodba predstavlja realizacijo njene volje kot dejanske lastnice. Iz listinskih dokazov izhaja, da je prvi toženec v stečajnem postopku nastopal kot kupec (prilogi B6 in B7) in da C. C. v letu 2008 ni razpolagala z večjimi zneski, oziroma da na njenem računu ni evidentiranih večjih transakcij (promet v breme) (priloga C2). Pritožnika očitata, da jima je bilo z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov (zaslišanje odvetnika A. A. in notarke B. B.) onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva (da je mama/babica financirala nakup spornih nepremičnin).14 Neizvedba predlaganega dokaza predstavlja kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) le v primerih, ko ni utemeljenih razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je omenjena dokazna predloga utemeljeno zavrnilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Sodišču ni treba izvesti dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi pravno nerelevantnih dejstev. Vprašanje, kdo je prispeval kupnino za nakup spornih nepremičnin, je ob dejstvu, da se je prvi toženec vknjižil v zemljiško knjigo kot njihov lastnik (in ostal njihov lastnik vse do razpolaganja z darilno pogodbo), pravno nerelevantno. Tudi, če bi omenjeni priči v izpovedih potrdili tezo tožencev glede vira sredstev za nakup spornih nepremičnin, to ne bi privedlo do zanju ugodne odločitve. Navedba, da je prvi toženec z darilom izpolnjeval svojo preživninsko obveznost do sina, pa je nedopustna, in zato neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne le, da toženca takšne trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podala, vsebinsko gre za trditev, nasprotno njunim trditvam, da je bil nakup spornih nepremičnin naložba C. C., sporna darilna pogodba pa njeno darilo vnuku.

14. Tožba za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek. Zaradi njegove prejudicialne narave15 (glede na glavni – izbrisni zahtevek) uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa (tretji odstavek 181. člena ZPP). Pravni interes za oblikovalno (izbrisno) tožbo pa se domneva in ga ni treba posebej izkazovati. O pravni koristi tožnice za izbrisno tožbo sicer ne more biti dvoma. Tožnica trdi, da je bila njena pravica kršena. Če bo tožbenemu zahtevku ugodeno (in bosta sporni nepremičnini ponovno v premoženjski sferi prvega toženca), ji bo zagotovljena pravna korist, ki je sicer ne bi mogla doseči. ZZK-1 v 243. členu ureja izbrisno tožbo zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe. Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla (1. alineja drugega odstavka 243. člena ZZK-1). Izbrisni upravičenec (tj. tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi materialnopravno napačne vknjižbe kršena) uveljavlja ugotovitev neveljavnosti konkretne vknjižbe in posledično njen izbris ter ponoven vpis osebe, ki je bila vknjižena pred tem. V obravnavanem primeru je razlog za neveljavno vknjižbo v ničnosti darilne pogodbe, ki je bila podlaga za prenos lastninske pravice na drugega toženca. Kot upnica (imetnica obligacijske pravice do poplačila terjatve v razmerju do darovalca) je tožnica brez dvoma aktivno legitimirana za zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe.

15. Pritožbene navedbe, da ugotovitve o pretrganju zastaranja veljajo le v razmerju do prvega toženca, ne pa tudi do drugega toženca, ki se je zanesel na svojo vknjiženo lastninsko pravico, in da je tožba vložena po preteku 5-letnega zastaralnega roka, so neutemeljene. Razlikovati je treba med terjatvijo iz kreditne pogodbe in vtoževano terjatvijo, pa tudi med zastaralnim in prekluzivnim rokom. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obveznost iz kreditne pogodbe ni zastarala, oziroma da je tožnica sodno varstvo (v izvršilnem in pravdnem postopku) pravočasno uveljavljala (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je razumeti predvsem v tem smislu, da je izkazan tožničin pravni interes za tožbo, s katero poskuša realizirati svojo pravico do poplačila. Rok za vložitev izbrisne tožbe pa ni omejen (ZZK-1 ga ne določa).16 Lastninska pravica kot absolutna pravica ne zastara, zato tudi tožbe, s katerimi se lastninska pravica varuje (mednje sodi tudi izbrisna tožba), niso časovno omejene. Prav tako tudi tožba na ugotovitev ničnosti ni vezana na rok (93. člen OZ).

16. Kar zadeva vprašanje vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP), velja poudariti, da izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. Dejstvo, da je prvi toženec zoper pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri še ni bilo odločeno, nima nobenega vpliva na (pritožbeni) izid te pravde.

17. V zvezi s predlogom drugega toženca z dne 30. 11. 2022, da se zadeva odstopi v mediacijo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da strankam ni ponudilo možnosti alternativnega reševanja obravnavanega spora, ker je ocenilo, da to zaradi postopka osebnega stečaja oziroma interesov stečajnih upnikov ne bi bilo primerno (prvi odstavek 15. člena ZARSS17).

18. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške v zvezi z njo, tožnici pa sta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.578,38 EUR (2125 točk oziroma 1.275 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,18 povečano za 1% oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Prvi toženec je ... 11. 2022 umrl. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007, s spremembami in dopolnitvami. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami. 5 Glej sodbo VS RS II Ips 10/2020 z dne 12. 6. 2020. 6 Kar je izraz temeljnega načela stečajnega postopka, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega upnika v enakem položaju, obravnavati enako (382. člen ZFPPIPP). 7 Glej sodbo VS RS II Ips 10/2020 z dne 12. 6. 2020: ...Rezultat ugotovitve ničnosti je enak rezultatu uspešnega izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj: odpravijo se posledice zmanjšanja dolžnikovega premoženja, ki je nastalo zaradi njegovih preteklih dejanj...“ 8 Cilj teleološke in sistemske razlage je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote. 9 Ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena. 10 Predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe je dopustna poslovna podlaga (tj. razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo). Pri neodplačni pogodbi lahko tvori pravno podlago tudi nagib (kadar je nagib tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Pri ugotavljanju, kateri nagibi so nedopustni, je treba smiselno uporabiti drugi odstavek 39. člena OZ. 11 Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse. Glej npr. sodbe VS RS II Ips 297/2010 z dne 9. 2. 2012, II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015, II Ips 44/2014 z dne 8. 10. 2015, II Ips 10/2020 z dne 12. 6. 2020. 12 Po 2. točki šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP mora dolžnik med postopkom osebnega stečaja upravitelju ali sodišču na njegovo zahtevo dati vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih, ki jih je izvedel v zadnjih treh letih oziroma (po noveli ZFPPIPP-G, veljavni od 26. 4. 2016 dalje) petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja. 13 V postopku osebnega stečaja sta poleg tožnice terjatvi v znesku 164,27 EUR oziroma 305,56 EUR prijavila še dva upnika. 14 Iz pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2021 (list. št. 56 v spisu) izhaja, da sta toženca dokazni predlog za zaslišanje obeh prič podala zaradi dokazovanja trditve, da sta bili sporni nepremičnini kupljeni z denarjem C. C., oziroma da je šlo za darilo vnuku. 15 Nepravilno je pritožbeno stališče, da o ničnosti ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju. Tožnici celo ne bi bilo treba postaviti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Glej sklep VSRS II Ips 246/2014 z dne 22. 1. 2015: ...V primeru, ko so podane okoliščine za ničnost pravnega posla po 86. členu OZ, tožniku ni treba postaviti vmesnega ugotovitvenega zahtevka, ampak se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz izbrisne tožbe...“ 16 Glej sklepe VS RS II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013 , II Ips 882/2009 z dne 29. 6. 2013 , II Ips 54/2012 z dne 21. 11. 2013. 17 Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, Ur. l. RS, št. 97/2009. 18 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.