Jedro

Z navedbami, s katerimi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila stroškov postopka.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 1127/99 z dne 16.9.2002 M.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ, za katero mu je določilo kazen enega leta zapora, in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen dve leti zapora. Odvzelo mu je protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 138.000,00 SIT, oškodovanki S.d.d. in N.d.d. pa z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obsojenca je plačila vseh stroškov kazenskega postopka oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1595/2002 z dne 21.5.2003 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji glede nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ ter v odločbah o enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem postopku s sodbo I K 166/2003 z dne 21.4.2008 obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ in mu določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora ter ob upoštevanju sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 1127/99 z dne 16.9.2002, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1595/2002 z dne 21.5.2003, v okviru katere je bila za kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ določena kazen eno leto zapora, izreklo enotno kazen dve leti zapora in mu vštelo čas prebit v zaporu od 17.4.2008 od 8.00 ure do 21.4.2008. Plačila stroškov postopka ga je oprostilo. Naložilo pa mu je plačilo zneska 1.433,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1992 T.d.d., oškodovanki S.d.d. in N.d.d. pa je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 901/2008 z dne 18.11.2008 pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in odločbo o krivdi, pravni opredelitvi, enotni kazni, premoženjskopravnih zahtevkih in stroških postopka spremenilo tako, da je zoper obsojenega iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo; podredno da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva razloga za vložitev ne konkretizira. Zatrjevanje, da obsojenec ni vedel, da so čeki ukradeni, saj so jih povsod sprejeli za verodostojne, pomeni nestrinjanje zahteve z dokazno oceno sodišča, kar ni stvar presoje v tem postopku.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zato ni presojalo obsojenčevega subjektivnega odnosa do očitanega kaznivega dejanja in njegove krivde, kar je ključno, saj samo objektivno dejstvo vnovčitve ponarejenih vrednostnih papirjev ne predstavlja izpolnitve vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 250. člena KZ. Dejstvo, da obsojenec z oškodovanci ni bil v nobenem pravnem razmerju ne pomeni, da je vedel, da so bili čeki ukradeni.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec pridobil ponarejene vrednostne papirje izdane na podlagi Zakona o čeku v zvezi z Ustavnim zakonom z namenom, da jih uporabi kot prave, katere mu je predhodno izročila in izpolnila neugotovljena oseba v celoti s tem, da je čeke izročil kot plačilo za sprejeto blago, navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 250. člena KZ, zato kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Z navedbami, da dejstvo, obsojenec z oškodovanci ni bil v nobenem pravnem razmerju ne pomeni, da je vedel, da so bili čeki ukradeni, pa izraža nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč in vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov glede obsojenčevega védenja o dejstvu, da so bili čeki ponarejeni, saj je Okrajno sodišče v Ljubljani v sodbi I K 1127/99 z dne 16.9.2002 jasno in v celoti navedlo razloge glede obsojenčevega naklepa (stran 10), kar je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Kp 1595/2002 z dne 21.5.2003, ki je navedene očitke v celoti in obrazloženo zavrnilo (stran 3). Zato uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, z nadaljnjimi navedbami pa vložnik v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega M.C. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Obsojenec je brez rednih sredstev za preživljanje, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.