Jedro

V primeru, ko pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele še ni bila izdana, pripadajoče zemljišče pa je mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, se kot pripadajoče zemljišče določijo (zgolj) nepremičnine, ki so v navedenih aktih zajete, ne pa tudi druge nepremičnine, ki sicer ustrezajo kriterijem iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. To velja tako za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, kot tudi za stavbe, zgrajene po navedenem datumu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Predlagatelji in nasprotna udeleženka trpijo vsak svoje stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu ... (ID stavbe ...), ki stoji na parc. št. 3276/0 k.o. ..., določilo nepremičnino parc. št. 3275/1 k.o. ..., kot splošni skupni del navedene stavbe, ter določilo, da se jo v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe A. (ID stavbe ...), ki je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe. Zavrnilo pa je predlog predlagateljev, da se kot pripadajoče zemljišče k navedeni stavbi določi tudi nepremičnina parc. št. 3275/2 k.o. ... Odločitev je oprlo na šesti odstavek 30. ter tretji in četrti odstavek 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), na podlagi katerih se pripadajoče zemljišče prvenstveno določi na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno tako zemljišče. Šele če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, se uporabijo subsidiarni kriteriji iz 1., 2., in 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. V obravnavanem primeru iz vse dokumentacije, ki je bila podlaga za izgradnjo hiše na naslovu A., jasno izhaja, da sta bili kot gradbeni parceli vseskozi določeni zgolj današnji parc. št. 3275/1 in 3276, ne pa tudi 3275/2, ki je sicer v naravi samostojna parcela, na kateri stojijo provizorij garaže, nadstreški in parkirišča, ki jih uporabljajo stanovalci objekta A. Zaradi navedenega uporaba subsidiarnih kriterijev ne pride v poštev, zato se kot pripadajoče zemljišče določi zgolj parc. št. 3275/1 k.o. ...

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, pripadajočega zemljišča ni mogoče v celoti ugotoviti, zato je potrebno uporabiti vse kriterije iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. Sporna nepremičnina parc. št. 3275/2 k.o. ... zadostuje tem kriterijem, saj gre za zemljišče, ki predstavlja parkirne prostore in dovoze ter se v te namene uporablja že več kot petdeset let. Sporna nepremičnina je imela v sistemu družbene lastnine že po samem zakonu status funkcionalnega zemljišča. Tako postavlja vprašanje, ali je za določitev pripadajočega zemljišča, v primeru, ko pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ni bila izdana, dopustno uporabiti vsebinske kriterije iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL, čeprav zatrjevano pripadajoče zemljišče ni obseženo v gradbeni dokumentaciji, na podlagi katere je bila stavba zgrajena v času pred uveljavitvijo sistema družbene lastnine.

4. Nasprotna udeleženka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je izpodbijana odločitev v celoti materialnopravno pravilna in ponavlja njene razloge.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. V postopku za določitev pripadajočega zemljišča revizija ni dovoljena (19. člen ZVEtL oziroma 34. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v zvezi s 13. členom ZVEtL), zato je tudi dopustiti ni mogoče (četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 385. člena ZPP).

7. Sodišči prve in druge stopnje sta v celoti pravilno uporabili materialno pravo, navedbe zahteve za varstvo zakonitosti pa so neutemeljene. V obravnavanem primeru se določa pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, zato je potrebno uporabiti 30. člen ZVEtL. Ker v obravnavanem primeru do uveljavitve ZVEtL-a še ni bila izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali k več stavbam, se peti odstavek 30. člena ZVEtL-a(1) ne uporabi. Šesti odstavek navedene določbe pa določa, da v primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča ne glede na določbo 3. točke četrtega odstavka 7. člena tega zakona upošteva merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. 30. člen ZVEtL torej tudi za določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, napotuje na svoj 7. člen. Tretji odstavek 7. člena ZVEtL določa, da v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Četrti odstavek 7. člena ZVEtL pa določa, da se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka, šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: 1. tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, 2. preteklo redno rabo zemljišča in 3. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži. 8. V poročevalcu Državnega zbora ob sprejemanju ZVEtL-a(2) je navedeno, da so v četrtem odstavku 7. člena ZVEtL za potrebe določitve pripadajočega zemljišča opredeljena merila, po katerih sodišče določi pripadajoče zemljišče v smislu, da gre za zemljišče potrebno za redno rabo stavbe. Pri tem mora sodišče paziti na prostorske akte, nadalje upravna dovoljenja, na podlagi katerih je prišlo do gradnje stavbe (lokacijska dovoljenja, gradbena dovoljenja, enotna dovoljenja za gradnjo) in nenazadnje na upravne akte, s katerimi se je obstoječim objektom določilo funkcionalno zemljišče oziroma gradbena parcela. Če ti akti ne bi bili dosegljivi ali jih iz kakršnih koli razlogov ne bi bilo mogoče uporabiti, pa bi sodišče odmerilo pripadajoče zemljišče glede na njegov namen oziroma preteklo rabo.

9. Na podlagi zakonodajalčevega namena, kot izhaja iz prejšnjega odstavka, in jezikovne razlage šestega odstavka 30. člena in četrtega odstavka 7. člena ZVEtL je mogoče ugotoviti, da se pripadajoče zemljišče primarno določi na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, pa se uporabijo subsidiarni kriteriji iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. To pomeni, da se ne uporabijo vedno tako primarni kot subsidiarni kriteriji. Subsidiarni kriteriji se uporabijo zgolj, če pripadajočega zemljišča ni mogoče določiti s primarnimi kriteriji. Če pa je to možno, pa je uporaba subsidiarnih kriterijev izključena.

10. Revizijsko sodišče tako na postavljeno vprašanje odgovarja, da v primeru, ko pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele še ni bila izdana, pripadajoče zemljišče pa je mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, se kot pripadajoče zemljišče določijo (zgolj) nepremičnine, ki so v navedenih aktih zajete, ne pa tudi druge nepremičnine, ki sicer ustrezajo kriterijem iz 1., 2. in 3. točke(3) četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. To velja tako za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, kot tudi za stavbe, zgrajene po navedenem datumu.

11. Pravilno pa je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je dejstvo, da predlagatelji to parcelo uporabljajo že 50 let in da druge možnosti za dostop do svoje parcele nimajo, osnova za kak drug sodni postopek (na primer pridobitev lastninske pravice ali določitev nujne poti), določb ZVEtL pa za namene, ki presegajo njegov domet, ni dopustno uporabljati.

12. Uveljavljani razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 35. člena ZNP, po kateri vsak udeleženec v nepravdnem postopku trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Posebnih zakonskih določb glede povračila stroškov pa v obravnavanem primeru ni.

Op. št. (1): Če je bila do uveljavitve tega zakona že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali k več stavbam, se ne glede na druge določbe tega zakona v postopku za določitev pripadajočega zemljišča po tem zakonu šteje, da je pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma k več stavbam tisto zemljišče, ki je bilo določeno kot funkcionalno zemljišče ali kot gradbena parcela po pravnomočni odločbi o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali več stavbam.

Op. št. (2): Poročevalec DZ, št. 20/XXXIV, ZVEtL, str. 22. Op. št. (3): Pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, se namesto merila iz 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL upoštevajo merila in pogoji iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe (šesti odstavek 30. člena ZVEtL).