Jedro

Po prvem odstavku 31. člena KZ-1 ni kriv storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom. Vendar pa po drugem odstavku 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka istega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Po prepričanju sodišča druge stopnje je izvedeni dokazni postopek izkazal, da tudi če so šoferji avtobusov od policistov prejeli navodila na katera se sklicujeta obdolženec in njegova obramba, v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi izključevale obdolženčevo krivdo v smislu uporabe instituta pravne zmote.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi Bojan Tomše spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse, obenem pa ga je po četrtem odstavku istega člena oprostilo povrnitve nagrad sodnih izvedencev, angažiranih v tem kazenskem postopku. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bil oškodovanec M. T. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve obdolženčevih ustavnih pravic. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženega B. T. pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. 6. V uvodnem delu pritožbe zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe obdolženca, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje estonskega policista K. S. (glede navodil policistov voznikom avtobusov ter podatka v katero luč sta zapeljala prvi in drugi avtobus) ter zaslišanje policistov I. P. in M. P. (glede informacij o stanju na terenu ter navodil voznikom avtobusov). Pri oceni utemeljenosti pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP pod točko 3 obrazložitve pritožbeno izpodbijane sodbe ustrezno argumentiralo, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe za zaslišanje navedenih prič. Sklicevalo se je predvsem na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je obdolženi B. T. v križišče zapeljal pri rdeči luči na semaforju, na nepoznavanje slovenskega jezika policista K. S., pri policistih I. P. in M. P. pa, da ju nobena od prič ni omenila, da sta bila prisotna pred obravnavano vožnjo avtobusov pa tudi obravnavane prometne nesreče nista videla. Glede obstoja morebitnih navodil o načinu vožnje avtobusov pa so bile zaslišane druge relevantne priče. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča, še zlasti ob ugotovitvi, ki bo pojasnjena v nadaljevanju, da sam obstoj neformalnih navodil policistov voznikom avtobusov niti ni odločilnega pomena za uresničitev vseh zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba teh dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, 29. člena Ustave RS oziroma 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

7. Pritožnik po prepričanju sodišča druge stopnje zmotno meni, da se kazenski postopek zoper obdolženega ne bi smel voditi, ker je bil že v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zaradi cestnoprometnega prekrška po 1. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP (zaradi prekoračitve hitrosti v naselju do 5 km/h). Izdan mu je bil plačilni nalog Postaje prometne policije C. z globo v višini 40,00 EUR. Pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje poseglo v prepoved dvojne kaznivosti. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje opredelilo pod točko 11 obrazložitve. Kazniva ravnanja se glede na njihovo nevarnost za pravno zavarovano dobrino in glede na vprašanje, ali je ravnanje le kršitev predpisa ali pa ima že posledico za pravno zavarovano dobrino (kot njeno ogrozitev ali kot poškodbo) razvrščajo na prekrške in kazniva dejanja. Zakonska opisa prekrška in kaznivega dejanja se lahko tudi delno prekrivata, vendar pa gre v obravnavanem primeru kršitve blanketne norme po določbi prvega odstavka 99. člena ZPrCP (katere posledica je bila povzročitev prometne nesreče z hudo poškodovanima dvema osebama) ter kršitve določbe 1. točke petega odstavka 46. člena za povsem različni ravnanji obdolženca. Torej razlika med predmetnim malomarnostnim kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče in prekrškom zaradi kršitve največje dovoljene hitrosti ni le kvantitativna, ko je zgolj od posledic odvisno ali bo neko ravnanje opredeljeno kot prekršek ali kot kaznivo dejanje, ampak tudi kvalitativna. Zato ni moč pritrditi obrambi, da je bil obdolženec s sodbo okrajnega sodišča spoznan za krivega istega dogodka, za katerega je bil spoznan za odgovornega s plačilnim nalogom prekrškovnega organa in da odločba prekrškovnega organa pomeni t. i. ″res iudicata″.

8. Pretežni del pritožbe je pritožnik posvetil izpodbijanju razlogov prvostopenjske sodbe, ki se nanašajo na obstoj obdolženčeve krivde za predmetno kaznivo dejanje. Poudarja, da je bil način vožnje, torej v strnjeni koloni za spremljevalnim policijskim vozilom, ne glede na barvo luči na semaforjih ter ne glede na omejitve, obdolžencu odrejen s strani državnih organov. Zato se ni zavedal protipravnosti takšne vožnje, saj je sledil le zahtevam policije kot oblastvenega organa. Obdolženec in drugi vozniki avtobusov pri tem niso imeli nobene besede. Navodila so morali izvajati. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je vožnja konvoja, na celotni relaciji, in ne le pred nastankom prometne nesreče, potekala v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. Policisti so bili tisti, ki bi morali takšen način vožnje preprečiti, česar pa niso storili. Odgovornost se zato ne bi smela iskati samo pri obdolžencu, ki je bil le orodje v rokah države. Sodišče prve stopnje se naj do zgoraj povzetih okoliščin ne bi niti opredelilo.

9. Obdolženec torej, po zgoraj povzetih pritožbenih navedbah, v trenutku vožnje v zadnje križišče, ko je v smeri njegove vožnje gorela rdeča luč in mu skladno z določbo prvega odstavka 99. člena ZPrCP prepovedovala vožnjo, ni imel prave predstave o tej okoliščini lastnega dejanja, ki predstavlja kršitev blanketne norme in posledično znak kaznivega dejanja. Takšna ugotovitev pa bi narekovala zaključek, da je ravnal v pravni zmoti, ki je negacija naklepa. Po prvem odstavku 31. člena KZ-1 namreč ni kriv storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom. Vendar pa po drugem odstavku 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka istega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.

10. Po prepričanju sodišča druge stopnje je izvedeni dokazni postopek izkazal, da tudi če so šoferji avtobusov od policistov prejeli navodila na katera se sklicujeta obdolženec in njegova obramba, v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi izključevale obdolženčevo krivdo v smislu uporabe instituta pravne zmote. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo pod točko 34 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zaključilo, da okoliščina, da je bila kolona avtobusov nepravilno organizirana, obdolženca kot poklicnega voznika ne ekskulpira in da je bil kljub morebitnim navodilom dolžan upoštevati pravilo o prepovedi vožnje pri rdeči luči na semaforju oziroma da sama navodila takšne protipredpisne vožnje ne morejo upravičiti. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega dostavka 371. člena ni podana. Izvedenec doc. dr. M. Ž. je v izvedenskem mnenju z dne 5. 7. 2017 med drugim ocenil, da konvoj avtobusov ni bil organiziran v smislu uporabe vozil za spremstvo, kar bi za vsa vozila dopuščalo neupoštevanje prometnih pravil in prometne signalizacije, seveda v toliko, da se ne ogrožajo drugi udeleženci cestnega prometa. Glede na dejansko organizacijo konvoja pa bi po mnenju izvedenca vozniki avtobusov morali upoštevati cestnoprometne predpise. V tej zvezi sodišče druge stopnje poudarja, da je izvedenec pri svojih zaključkih izhajal iz kogentnih predpisov in sicer Pravilnika o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo1, ki ima podlago v določbi 101. člena ZPrCP. V teh predpisih, ki jih je bil obdolženi kot voznik (poklicni) dolžan poznati, so urejeni načini vožnje v primerih vozil s prednostjo ter vozil za spremstvo. V četrtem odstavku 101. člena ZPrCP je tako predpisano, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. V drugem odstavku istega plena pa je zapisano, da sta na vozilu za spremstvo posebni opozorilni svetilki, od katerih ena oddaja svetlobo modre barve in druga svetlobo rdeče barve, sirena pa oddaja zvočni znak spreminjajoče se frekvence. Gre torej za pravna pravila, s katerimi bi se lahko obdolženec seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju, še zlasti pa bi jih moral poznati glede na svoje delo poklicnega voznika. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča obdolženca ne more ekskulpirati okoliščina, da je neupoštevaje cestnoprometne predpise, pa četudi po navodilih policistov, s protipredpisno vožnjo ogrozil varnost v prometu. Kršitev njegovega dolžnostnega ravnanja je še toliko bolj očitna, ker podatki spisa izkazujejo, da pred samim nastankom prometne nesreče oziroma obdolženčevo vožnjo skozi rdečo luč v križišče, kolona avtobusov več ni bila strnjena. Tudi sodišče druge stopnje namreč meni, da se je sodišče prve stopnje pod točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe pri sprejemanju dokazne ocene pravilno oprlo na izpovedbo zanesljivo nepristranske priče A. T. Slednji je izpovedal, da je obdolženec kot voznik tretjega avtobusa pred vožnjo v kritično križišče zaostajal za prvima dvema avtobusoma, torej avtobusi več niso vozili v strnjeni koloni. Priča je sicer navajala različno oceno razdalje razmaka med drugim in tretjim avtobusom, a po oceni sodišča druge stopnje je bistvena ugotovitev, da vozila več niso bila v strnjeni koloni. Na takšno stanje pa kaže tudi izpovedba oškodovanca M. T., ki je izpovedal, da ni opazil nobenega od avtobusov. To pomeni, da so spremljevalno vozilo in prva dva avtobusa že zapustili križišče, oškodovanec pa je vanj zapeljal pri zeleni luči, nakar je prišlo do trčenja, ko se je v njegovo vozilo zaletel tretji avtobus z obdolžencem kot voznikom. Če bi avtobusi vozili v strnjeni koloni oziroma na razdalji 30 do 40 metrov, kot so navajali obdolženec in vozniki A. S. ter A. H., bi T. vsekakor moral videti vse tri avtobuse še preden je zapeljal pri zeleni luči v križišče in gotovo vanj ne bi zapeljal, četudi je imel na semaforju zeleno luč.

11. Na podlagi navedenega se tako sodišče druge stopnje pridružuje zaključku prvega sodišča, da se je obdolženec kot voznik tretjega avtobusa glede na opisane okoliščine primera (zaostanek za kolono, hitrost vožnje skozi naselje) zavedal, da lahko zaradi njegove protipredpisne vožnje (vožnje v križišče skozi rdečo luč) pride do prometne nesreče. Pri tem ga protipredpisna navodila policistov, tudi če so obstajala, ne ekskulpirajo, saj vožnja kolone avtobusov ni bila organizirana na način, ki bi avtobusu dovoljeval vožnjo skozi rdečo luč, kar pa bi moral obdolženec kot poklicani voznik vedeti, saj nenazadnje ZPrCP vsebuje predpise, ki jih mora poznati vsak voznik. Kljub opisanim okoliščinam pred vožnjo v križišče pri rdeči luči, je obdolženec lahkomiselno mislil, da do prometne nesreče ne bo prišlo oziroma da jo bo lahko preprečil. Zato je utemeljen očitek prvega sodišča, da je kaznivo dejanje storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti.

12. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni desetih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine (dosedanja neobsojenost in skrb za dva otroka) pa tudi obteževalna, ki se odraža v hudih telesnih poškodbah kar dveh oseb. Zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva. Po prepričanju sodišča druge stopnje v predmetni kazenski zadevi niso podane posebne okoliščine, ki bi upravičile izključitev kaznivosti po 33. členu KZ-1 kot to predlaga pritožnik.

13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

1 Uradni list RS, št. 48/11 z dne 24. 6. 2011, št. 69/13 z dne 23. 8. 2013