Jedro

Obtožni predlog za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ je bil vložen 12.3.1996, kar je pretrgalo zastaranje kazenskega pregona. Glede na tedaj veljavno določilo 6. točke 1. odstavka 111. člena KZ je nastopilo zastaranje kazenskega pregona 12.3.1998, saj po njegovi vložitvi ni bilo nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje. V tej situaciji bi moralo sodišče po določilu 1. odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena ZKP zavreči obtožni predlog, ne pa razpisati glavno obravnavo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 8.6.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 26.10.1999 spremeni tako, da se zoper obs. B.Z. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e obtožba, da je na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, tako telesno poškodoval A.K., da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa in začasno prizadeta njegova zunanjost, s tem da ga je 14.12.1995 okoli 10. ure na lokalni cesti v kraju R. s pestjo udaril v obraz in mu s tem prizadejal oteklino in odrgnino na nosu, zlom nosne kosti in udarnino na levem licu, kar je lahka telesna poškodba, in da je s tem storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Obs. B.Z. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 8.6.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta ter obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26.10.1999 pritožbo zagovornika obs. B.Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo povprečnino v znesku 50.000 tolarjev.

Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec Republike Slovenije dne 29.12.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obs. B.Z. na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrne.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obtožba okrožnega državnega tožilca v Celju z dne 29.2.1996 je obs. B.Z. očitala, da je telesno poškodoval A.K., da je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje, začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo in prizadeta zunanjost, s tem da ga je 14. 12.1995 okoli 10. ure na lokalni cesti v kraju R. z roko trikrat udaril po glavi in mu s tem prizadejal oteklino in odrgnino na nosu, zlom nosne kosti in udarnino na levem licu, kar je lahka telesna poškodba, dejanje pa je pravno opredelil kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ.

Po določilu 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženem obtožnem aktu. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ pretrgano s procesnim dejanjem, in sicer dne 12.3.1996, ko je bil zoper obsojenca vložen obtožni predlog, po tem pretrganju pa je začelo zastaranje pregona teči znova. Glede na tedaj veljavno določilo 6. točke 1. odstavka 111. člena KZ je torej nastopilo zastaranje kazenskega pregona dne 12.3.1998, saj od vložitve obtožnega predloga ni bilo nobenega procesnega dejanja, ki bi zastaranje kazenskega pregona pretrgalo. Že tedaj bi moralo sodišče po določilu 1. odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog zavreči. Sodišče namreč mora zavreči obtožni akt, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 1. do 3. točki 1. odstavka 277. člena ZKP, torej v primeru iz 3. točke 1. odstavka 277. člena ZKP, če ugotovi, da je kazenski pregon zastaran. Zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno poudarja, da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona že pred razpisom glavne obravnave, katero je sodišče razpisalo dne 6.10.1998. Pritrditi je namreč treba zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v delu, ko navaja, da stališče pritožbenega sodišča, da je bil opis dejanja, ki naj bi ga storil obsojenec, vseskozi takšen, da je očital obsojencu, da je prizadejal oškodovancu lahko telesno poškodbo na način, s katerim se telo lahko hudo telesno poškoduje, ni utemeljeno. V prvotnem opisu ravnanja obsojenca, ki ga vsebuje obtožni predlog z dne 29.2.1996, namreč niso podani znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena KZ, pri čemer zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno poudarja, da udarci z roko (ne s pestjo) niso predstavljali načina, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Za takšno stališče govori tudi sprememba obtožnega predloga, ki je bil na podlagi izvedenca sodno medicinske stroke opis dejanja spremenjen tako, da je obsojencu očital udarec s pestjo, prav na udarec s pestjo pa se opira tudi odločitev pritožbenega sodišča. Pri tem ni odveč dodati, da je bil tudi spremenjeni obtožni predlog, ki je očital obsojencu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ, ki naj bi ga storil 14.12.1995, prav tako vložen že po izteku relativnega zastaralnega roka iz tedaj veljavnega določila 5. točke 1. odstavka 111. člena KZ, in sicer 8.6.1999, ko so minila že več kot 3 leta od dne, ko naj bi obsojenec to kaznivo dejanje storil. Razen tega pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.6.1999, kar sicer v obravnavani zadevi niti ni pomembno, izhaja, da obsojenec v zvezi z očitkom v spremenjenem obtožnem aktu sploh ni bil zaslišan.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil na škodo obsojenca kršen kazenski zakon iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obs. B.Z. na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP.