Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče pritožnika, da je na denarnih sredstvih tožeče stranke pridobil lastninsko pravico, sklicujoč se na 2. odstavek 569. člena OZ v zvezi s 739. členom OZ. Po 739. členu OZ se pravila posojilne pogodbe uporabljajo le za razmerja med shranjevalcem in položnikom, glede časa in kraja vrnitve stvari pa veljajo pravila shranjevalne pogodbe. Za nepristno hrambo torej ne veljajo pravni učinki posojilne pogodbe iz 2. odstavka 569. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 31.794,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2013 dalje do plačila v petnajstih dneh (1. točka izreka) in tožeči stranki povrniti 2.555,45 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na določilo II. člena Kreditne pogodbe št. LD/09229/00164 z dne 21.8.2009 (da ima sedaj ta pogodba št. LD1128700136, med pravdnima strankama očitno ni sporno) in na zadnji odstavek 9. člena te pogodbe ter splošne pogoje poslovanja z X Poslovnim računom, ki se uporabljajo skladno s 3. členom Pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa z dne 18.10.2001, ki izvedeni pobot oziroma poplačilo tožene stranke izrecno dopuščajo oziroma, ki izrecno določajo, da nalog v primeru začetega stečajnega postopka ne preneha, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno izvedla pobot. 6. Zgoraj omenjene pogodbe nikjer ne govorijo o možnosti pobota terjatev, zato na pogodbeni podlagi tožena stranka pobota ni mogla izvesti in se posledično tudi ni moglo porajati vprašanje, ali sta z dogovorom o pobotu pravdni stranki lahko presegli zakonsko prepoved pobota po 316. členu OZ, sodišče prve stopnje pa se zato do tega vprašanja tudi ni bilo dolžno opredeliti.

7. Sicer pa iz pritožbe izhaja, da pritožnik enači pobot z uporabo denarnih sredstev tožnika za poplačilo terjatev toženca na podlagi vnaprejšnjega soglasja tožnika, da takšen nalog ne preneha. Vrhovno sodišče RS je v sodbi III Ips 18/2010 o tem zavzelo jasno stališče (v 15. in 16. točki obrazložitve), zlasti v 16. točki obrazložitve, ko je obravnavalo v bistvenem identično situacijo pogodbeno dogovorjenega poplačila banke iz sredstev na transakcijskem računu, da bi poplačilo terjatve tožene stranke na taki pogodbeni podlagi pomenilo prenehanje terjatve tožene stranke z izpolnitvijo (in ne s pobotom) in da gre v bistvenem za enak primer, kot če bi dolžnik z nalogom banki poravnal terjatev do tožene stranke. V zvezi z nedopustnostjo pobota po določbi 261. člena ZFPPIPP v zvezi s 316. členom OZ se je torej prvostopenjsko sodišče jasno opredelilo in se pri tem utemeljeno sklicevalo tudi na zgoraj citirano sodbo Vrhovnega sodišča. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da se odločbe, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, v bistvenem razlikujejo od obravnavane zadeve. Prav že omenjena sodba Vrhovnega sodišča obravnava v bistvenem identičen primer, kot je sedaj obravnavani.

8. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni denarni depozit in ima naravo nepristne hrambe (739. člen OZ). Materialnopravno zmotno pa je stališče pritožnika, da je na denarnih sredstvih tožeče stranke pridobil lastninsko pravico, sklicujoč se na drugi odstavek 569. člena OZ v zvezi s 739. členom OZ. Po 739. členu OZ se pravila posojilne pogodbe uporabljajo le za razmerja med shranjevalcem in položnikom, glede časa in kraja vrnitve stvari pa veljajo pravila shranjevalne pogodbe. Za nepristno hrambo torej ne veljajo pravni učinki posojilne pogodbe iz drugega odstavka 569. člena OZ.

9. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditve v pripravljalni vlogi z dne 2.6.2014 (list. št. 28), da je šlo za delno prenehanje toženčeve terjatve z izpolnitvijo na podlagi naloga oziroma soglasja tožeče stranke, sklicujoč se na pogodbena določila kreditne pogodbe in splošnih pogojev in posledično tudi ne do vprašanja veljavnosti tožnikovega naloga v smislu 246. člena ZFPPIPP.

10. Ker prvostopenjsko sodišče ni izčrpalo vse obrambne trditvene podlage tožene stranke, ugotovilo pa je le, da pogodbena določba IX točke Kreditne pogodbe ne govori o pobotu in torej to določbo presojalo le glede pobota, ni pa ugotavljalo vsebine določb kreditne pogodbe in splošnih pogojev, na katere se je sklicevala tožena stranka tudi v smislu podanega naloga tožeče stranke za poplačilo tožene stranke, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je namreč, da samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti, ker bi bila sicer strankam onemogočena pravica do pritožbe.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.