Jedro

3. odstavek 206. člena ZOR določa solidarno odgovornost vseh povzročiteljev za primer, ko njihovih deležev pri nastali škodi ni mogoče ugotoviti. Vsak od zatrjevanih sopovzročiteljev se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo vzrok za škodo.

Oškodovanec mora sicer v položaju, ki ga ureja tretji odstavek 206. člena ZOR, za vsakega od povzročiteljev dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, torej tudi da je protipravno dejanje posameznega povzročitelja škode v vzročni zvezi s povzročeno škodo, slednje pa le z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti. Že samo pojmovanje vzročnosti se namreč zadovolji z verjetnostjo in ne zahteva gotovosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Dosedanji postopek Tožniki so v tej zadevi vložili tožbo zoper štiri tožence. Odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvega in drugega toženca, ki sta G. M. v sostorilstvu tako hudo telesno poškodovala, da je zaradi tega kasneje umrl, je pravnomočna. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje (po delni razveljavitvi sodbe) odločalo še o zahtevku zoper tretjega toženca in četrto toženko (1).

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina oz. brata zoper tretjega toženca in četrto toženko.

Pritožbeni razlogi, navedbe in pritožbeni predlog Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki, ki predlagajo spremembo sodbe tako, da višje sodišče tožbenemu zahtevku zoper tretjo in četrto toženko v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožniki se ne strinjajo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tretjega toženca in četrte toženke ter smrtjo G. M.. Zdravnica je svoje delo opravila malomarno in nevestno, v nasprotju s kodeksom medicinske deontologije Slovenije in v nasprotju s pravili zdravljenja. Zaradi takšnega ravnanja zdravnice in kasneje policistov je prišlo do ustreznega zdravljenja v bolnici šele 9 ur po poškodbi glave. Strogi predpisi in še strožja strokovna pravila za zdravstvene delavce niso sama sebi namen, ampak se z njimi želi preprečiti, da ne bi prišlo do posledic, kot v tem primeru. Pritožniki menijo, da je zato podana ratio legis vzročnosti, ker je kršitev pravil pripeljala do prepozne zdravniške pomoči, ki bi po podatkih spisa lahko preprečila najhujšo posledico.

Pritožniki menijo, da do enakega zaključka glede obstoja vzročne zveze pripelje upoštevanje pravil o adekvatni vzročnosti. V času do 11.15 ure, ko se je ustrezno zdravljenje pričelo, je bil G. zaradi malomarnega ravnanja zdravnice in policistov izpostavljen naporom policijskega pridržanja, nato ponovnega pregleda v zdravstvenem domu Kranj, nazadnje pa še prevozu z zasebnim avtomobilom v Ljubljano in pregledom otorinolaringologa. Normalna posledica tega je lahko samo poslabšanje zdravstvenega stanja in zamuda pri nudenju ustrezne pomoči v bolnici z mirovanjem v umetni komi in zdravljenjem z zdravili, ki bi lahko preprečila najhujšo posledico.

Nobeden od izvedencev ali strokovnjakov, ki so dajali mnenja v tej zadevi, ni potrdil, da bi G. M. zagotovo umrl, če bi bil takoj po poškodbi pripeljan v bolnico. Izvedenec R. P. je v mnenju s 13. 7. 2005 zapisal, da iz dolgoletnih izkušenj lahko pripomni, da neredko vidijo podobne ali po obsegu celo večje možganske poškodbe, ki se ne razvijejo v tako hudo obliko. M. L., ki je kot strokovnjak podal svoje mnenje v kazenskem postopku, je zapisal, da je smrtnost zaradi krvnega strdka 30% in da bi sredstva proti otekanju možganov pričela delovati takoj. Dr. L. je še navedel, da so bile obtolčenine možganov sicer obsežne, a v globino največ 8 mm, kar pomeni, da globlje možganske strukture niso bile prizadete. Takšna mnenja, ki jih nobena od strank ni izpodbijala in jih je sodišče sprejelo, potrjujejo, da bi ob rednem teku stvari G. M. lahko preživel. Dogajanje, ki je sledilo "pregledu" pred zdravstvenim domom takoj po poškodbi, do 11.15 ure, ko je prišlo do ustrezne zdravniške pomoči, ni normalen tok dogajanja glede zdravljenja, kar je opazila že priča J.B. takoj ob prihodu pred zdravstveni dom, kasneje pa še prvi tožnik in druga tožnica. S tem so tožniki z največjo stopnjo verjetnosti in življenjsko logično dokazali, da sta tretji toženec in četrta toženka solidarno soodgovorni za nastanek škode v verigi celotnega dogajanja. Od tožnikov ni mogoče zahtevati absolutnega dokaza o odgovornosti zdravnice in policistov za povzročitev škode v zvezi z zdravljenjem, saj je v tovrstnih zadevah le malo primerov, ko bi izvedenec z gotovostjo lahko zatrdil, da v nobenem primeru do smrti ne bi moglo priti med zdravljenjem, četudi bi bilo to ustrezno. Zato zadostuje že dokaz z mnenji izvedencev in strokovnjakov, da poškodbe v tem primeru ne privedejo redno do najhujših posledic.

Tretja in četrta toženka, ki sta solidarno odgovorni, bi morali dokazati, da protipravno ravnanje njunih delavcev ni povzročilo škode tožnikom, vključno z vzročno zvezo.

Pritožniki menijo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je o vzročni zvezi odločilo v nasprotju z listinami spisa, predvsem v nasprotju z ugotovitvami izvedencev, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Hkrati je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo določbe 170. in 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZOR).

Pritožba je bila vročena tožencem. Tretji toženec nanjo ni odgovoril, četrta toženka pa je odgovor posredovala prepozno, saj ga je pritožbeno sodišče prejelo dan po seji senata, zato odgovora ni moglo upoštevati (tretji odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku (3); v nadaljevanju ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Ključni razlogi sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikom zaradi smrti sina in brata nastala nepremoženjska škoda, da so delavci tretje in četrte toženke ravnali protipravno (glede pravilnosti teh zaključkov pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma), vendar pa je zaključilo, da vzročna zveza med njihovim ravnanjem in smrtjo G. M. ni podana oz. da njenega obstoja tožniki niso dokazali do stopnje prepričanja (ampak da o tem vprašanju obstaja dvom). Do takšne ugotovitve je prišlo na podlagi analize izvedenskega mnenja sodnih izvedencev asist. R. P. in L. Š., ki ga je pridobilo v tem postopku, in na podlagi (delne) analize medicinskih ekspertiz, ki so bile pridobljene v predhodnih kazenskih postopkih. Sodišče prve stopnje je kot odločilno glede vprašanja neobstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem zdravnice in nastalo škodo štelo, da ob prvem zdravniškem pregledu ni bilo mogoče odkriti vseh poškodb oz. posledic poškodb in da težav ni bilo mogoče predvideti. Glede vprašanja neobstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem policistov in nastalo škodo pa je bilo za sodišče prve stopnje odločilno mnenje izvedencev P. in Š., da pridržanje na kasnejši potek zdravljenja ni bistveno vplivalo.

Glede uporabe materialnega prava Tožniki trdijo, da so škodo povzročili vsi štirje toženci, od katerih sta prva dva delovala skupaj, tretji toženec in četrta toženka oz. njuni delavci (zdravnica ter policista) pa neodvisno od prvih dveh, trdijo torej, da gre za primer t.i. konkurence vzrokov ali sopovzročitve oz. za skupnost s stališča škode (4).

Teorija v primerih, ko se pokaže, da za nastanek škode ni bil odločilen le en dogodek, ampak preliminarni test pove, da je pravnorelevantih vzrokov več, opozarja, da bi bil oškodovanec v tako zapletenem položaju postavljen pred še težjo dokazno nalogo (kot sicer), četudi je skupno delovanje več subjektov povzročilo povečano nevarnost. Po splošnih pravilih odškodninskega prava namreč vsakdo odgovarja (le) za svoje ravnanje. V skladu s tem pravilom bo vsak od udeležencev oškodovancu odgovoren za vso škodo, če je bilo njegovo ravnanje sposobno povzročiti celotno škodo (5). Za tak primer v ravnanju zdravnice in policistov ne gre. Njuno ravnanje samo po sebi (brez ravnanje prvega in drugega toženca) škode ne bi moglo povzročiti. V nekaterih primerih pa povzročitelj(i) prispeva(jo) le kak del k končni posledici. Skupna škoda je v tem primeru lahko le enostavna vsota vseh deležev ali pa je celo kvantitativno različna. Kadar škode ni mogoče enostavno razstaviti na posamezne deleže, ker ne pomeni njihove vsote, moramo najti pravično rešitev. Konkurenco vzrokov ureja ZOR v 206. členu.

Ob presoji odgovornosti tretje in četrte toženke bi moralo torej sodišče prve stopnje uporabiti določbo 3. odstavka 206. člena ZOR. Ta določa solidarno odgovornost vseh povzročiteljev za primer, ko njihovih deležev pri nastali škodi ni mogoče ugotoviti (6). Vsak od zatrjevanih sopovzročiteljev se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo vzrok za škodo (7). Oškodovanec mora sicer v položaju, ki ga ureja tretji odstavek 206. člena ZOR, za vsakega od povzročiteljev dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, torej tudi da je protipravno dejanje posameznega povzročitelja škode v vzročni zvezi s povzročeno škodo (kar sodišče prve stopnje sicer pojasnjuje pravilno), slednje pa vsaj z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (8). Že samo pojmovanje vzročnosti se namreč zadovolji z verjetnostjo in ne zahteva gotovosti (9).

Pritožniki torej utemeljeno opozarjajo, da jim je sodišče, ko pri presoji vzročne zveze ni uporabilo določb 206. člena ZOR, še posebej 3. odstavka 206. člena ZOR, in v zvezi z dokazovanjem obstoja vzročne zveze nasploh, naložilo prestrogo dokazno breme (10).

Glede dokaznega postopka in dokazne ocene Pritožbeno sodišče še opozarja, da glede na tožbene trditve za izključitev vzročne zveze med ravnanjem delavke tretje toženke in nastalo škodo ne zadošča ugotovitev, da zdravnica ob prvem pregledu ne bi mogla odkriti vseh poškodb oz. posledic poškodb in da težav ni bilo mogoče predvideti. Tožniki so namreč trdili tudi, da bi imel pokojni G. boljše možnosti za preživetje, če bi z njim ravnali v skladu z medicinsko doktrino (kar se nanaša na tretjega toženca) in če ga ne bi po nepotrebnem prevažali na Policijsko postajo ter pridržali (kar se nanaša na tretjega toženca in četrto toženko).

Razen ugotovitve, da je treba poškodovanca, ki se neobičajno vede, opazovati, se sodišče z vprašanjem, kakšen je pravilen in običajen protokol pri sumu poškodbe glave (11), ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Sodišče bi namreč moralo pri ugotavljanju vzročne zveze med ravnanjem delavke tretjega toženca in nastalo škodo preizkusiti trditve tožnikov o tem, da so k nastali škodi prispevali: zakasnitev v zdravljenju, napor med nepotrebnim pridržanjem in napor med nepotrebnim ponovnim pregledom ter med nepotrebnimi prevozi. Pri presoji vzročne zveze med protipravnim ravnanjem delavcev četrte toženke in nastalo škodo pa bi sodišče moralo preizkusiti trditve o vplivu pridržanja in nepotrebne vožnje na Policijsko postajo na nastalo škodo.

Odgovor izvedencev P. in Š. (12) na edino vprašanje, ki jima ga je sodišče prve stopnje zastavilo za potrebe ugotavljanja vzročne zveze in ki ga povzema na 18. strani sodbe, je nejasen (oz. pomensko prazen) in nepopoln (13). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kaj pomeni, da pridržanje ni bistveno vplivalo na potek zdravljenja, kaj je torej "nebistven vpliv", poleg tega je treba ugotoviti vpliv pridržanja (in ravnanja v nasprotju z medicinsko doktrino, s čimer se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo) na nastanek obravnavane škode, ne pa na potek zdravljenja v splošnem. Zaključek sodišča prve stopnje o "nebistvenem vplivu" pridržanja poleg tega vsaj deloma nasprotuje drugim mnenjem (14) (pridobljenim v kazenskih postopkih), ki jih je sodišče prve stopnje v tem postopku tudi uporabilo, pa nasprotij med njimi ni razjasnilo, niti se do njih jasno opredelilo (15).

Odločitev pritožbenega sodišča Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (ko ni uporabilo določb 206. člena ZOR) in je zaradi tega dejansko stanje ostalo ugotovljeno nepopolno ter ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP, je višje sodišče na podlagi določb prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napotki za nadaljnje delo V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na ustrezen način odpraviti zgoraj izpostavljene nepopolnosti ter nasprotja v izvedenskih mnenjih, nato pa o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem zdravnice in policistov ter nastalo škodo odločiti ob pravilni razporeditvi dokaznega bremena, kakršna je bila pojasnjena zgoraj.

(1) ter o stroških postopka, kolikor se ti nanašajo na prvega in drugega toženca, ta odločitev pa ni predmet pritožbenega postopka.

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. (4) Prim.: dr. Ada Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana, 1993, str. 179-200. (5) Takšna je odgovornosti prvega in drugega toženca.

(6) Če jih je mogoče ugotoviti oz. določiti, pa bo praviloma vsak oškodovalec odgovarjal za svoj del. (7) Tako: dr. Ada Polajnar Pavčnik, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Funkcija odškodninskega prava in njeno uresničevanje, Podjetje in delo, št. 6/1999. (8) Tako: Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1070. (9) Prim.: delo, citirano pod opombo št. 4, str. 189. (10) V zvezi s položajem oškodovanca pri dokazovanju vzročne zveze zaradi opustitve strokovnega zdravljenja, prim: mag. Nina Betetto, Odškodninski spori zaradi zdravniške napake, Pravna praksa 347/1996. (11) in čemu je namenjen.

(12) , da pridržanje ni bistveno vplivalo na kasnejši potek zdravljenja.

(13) Nezadostno pa je tudi že samo vprašanje izvedencema.

(14) Stališča izvedencev o tem, kako bi na zdravje G. vplivalo ravnanje lege artis, so v razponu od zaključka, da bi imel boljše možnosti za preživetje, da mu premikanje in vožnje niso koristile, do ugotovitev, da neustrezna pomoč ni bistveno vplivala in da bi do poslabšanja vseeno prišlo, pa vse do ugotovitve, da bi po vsej verjetnosti vseeno umrl. (15) Prim.: drugi odstavek 254. člena ZPP.