Jedro

V skrajšanem postopku pritožbeno sodišče ni dolžno obvestiti strank o seji senata. To stori le, če oceni, da je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 70.000,00 (sedemdesettisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.03.1999 je bil obs. R.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter mu je po 51. členu istega zakonika bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Oškodovanec M.P. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obsojencu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine v znesku 40.000,00 SIT. Po določbah 39. člena KZ mu je bila izrečena tudi stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo pet mesecev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.12.1999 ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen pet mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine v znesku 100.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.T. iz L., je dne 16.03.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.03.1998 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.12.1999 razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno razpravljanje in odločanje, predvsem pa, da v okviru 427. člena ZKP spozna, da obstoja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, ter odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik vlaga zahtevo iz vseh razlogov po 420. členu ZKP in v njej navaja svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja tudi, da je drugostopno sodišče kršilo določilo 378. člena ZKP, ko kljub njegovemu predlogu v dopolnitvi pritožbe ni opravilo javne seje. Tako očitana kršitev ni podana, saj je v skrajšanem postopku v presoji pritožbenega sodišča, ali o seji senata obvesti stranki (445. člen ZKP). Odločitev sodišča, da na sejo ne vabi obdolženca in njegovega zagovornika, pa tudi ni v ničemer vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov 420. člena ZKP. Iz njene obrazložitve sledi, da v zvezi s kršitvami določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, uveljavlja kršitev določb 378. člena ZKP.

Opozarja, da je zagovornik v pritožbi pozval sodišče druge stopnje, naj opravi javno sejo senata, torej v navzočnosti zagovornika in obsojenca, vendar tega ni storilo.

V obravnavani zadevi je kazenski postopek zoper obsojenca tekel zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena ZKP. Glede na zagroženo kazen je za sojenje o tem kaznivem dejanju stvarno pristojno okrajno sodišče (2. odstavek 25. člena ZKP). Po 429. členu ZKP se v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena istega zakona o skrajšanem postopku. Za takšen postopek, ki je izveden v skladu z navedenimi določbami tudi v tej zadevi, je v 1. odstavku 445. člena ZKP predpisano, da sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ne glede na to, da je zagovornik v prepozno vloženi dopolnitvi pritožbe (dne 08.06.1999 vložena dopolnitev) predlagal, da se v pritožbenem postopku opravi javna seja in o njej obvestita obsojenec in zagovornik, je sodišče druge stopnje opravilo presojo, ki jo določa 1. odstavek 445. člena ZKP. Ocenilo je, da navzočnost strank na seji ne bi bila v ničemer koristna za razjasnitev stvari in zato tudi ni obvestilo o seji obsojenca in zagovornika. Ker je bil na prvi stopnji izveden skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, je sodišče druge stopnje postopalo pravilno, ko je presojalo vprašanje navzočnosti strank na seji senata v skladu z določbo 1. odstavka 445. člena ZKP. Zato ni kršilo določb 378. člena ZKP, ki se uporabljajo v primerih izvedbe rednega postopka. Sicer pa v zvezi z očitano kršitvijo zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, kako naj bi vplivala na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe.

Z izvajanji, s katerimi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti napada oceno mnenja izvedenca prometne stroke s trditvijo, da je svoje zaključke oprl na domneve subjektivne narave ter z navedbami, da sodišči prve in druge stopnje ne ugotavljata niti ne poskušata ugotoviti, kaj je bil vzrok obsojenčevega močnega zaviranja, ali ravnanje tretjega ali ravnanje oškodovanca ali kaj drugega in z zavzemanjem za opravo ogleda kraja prometne nesreče, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je obsojenec povzročil prometno nesrečo s prehitro, stanju ceste ter vidljivosti neprilagojeno vožnjo, zaradi česar ga je zaneslo v levo k razvrstilnemu voznemu pasu, po katerem se je pravilno iz nasprotne smeri pripeljal oškodovanec, zaradi česar je prišlo do trčenja z oškodovančevim vozilom. Glede na to ni utemeljen očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče pri odločanju ignoriralo v 2. členu Zakona o varnosti cestnega prometa vsebovano načelo zaupanja, po katerem lahko le voznik, ki vozi v skladu s cestnoprometnimi predpisi, zaupa, verjame in predvideva, da tudi ostali udeleženci v cestnem prometu spoštujejo prometna pravila. Za obsojenca je ugotovljeno, da ni vozil v skladu s temi predpisi, za oškodovanca pa, da je vozil pravilno, kar vse dokazuje, da obsojenčevo protipredpisno ravnanje ni nastalo kot posledica nespoštovanja prometnih predpisov drugih udeležencev v prometu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, prav tako pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Zato je zahtevo zagovornika obs. R.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.