Jedro

Volja za sklenitev pogodbe mora biti navzven izražena, torej izjavljena z besedami, znaki ali z drugačnim ravnanjem. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Zedinita se lahko le tako, da svojo voljo izjavita.

Sporazum strank je torej dosežen, ko se izjavi krijeta. Do nesporazuma (disenza) lahko pride le v fazi sklepanja pogodbe, ko sta ponudba in sprejem ponudbe navzven razpoznavna, tako, da je sploh mogoče ugotoviti, ali sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe.

Izrek

1. Revizija M. K. se zavrne.

2. Revizija ostalih tožencev se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice kot predkupne upravičenke po 21. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. l. RS, št. 59/96) in tožencem naložilo, da morajo s tožnico skleniti pogodbo o prodaji kmetijskih zemljišč parc. št. 187/39 in parc. št. 188/2, obe vl. št..., k.o..., za kupnino 3.751.904 SIT. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice za sklenitev kupoprodajne pogodbe glede kmetijskega zemljišča parc. št. 183/46, vl. št..., k.o..., za znesek 1.413.373 SIT, z obrazložitvijo, da pogodba med strankama glede te parcele zaradi nesporazuma ni nastala, saj toženci navedene parcele dejansko niso nameravali prodati.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da so toženci dolžni kot prodajalci skleniti kupoprodajno pogodbo tudi za parc. št. 183/46, k.o... Tožnica je veljavno sprejela ponudbo tožencev tudi glede sporne parcele, upoštevnost le v predpisani obliki izjavljene volje pa že pojmovno izključuje možnost nesporazuma v predmetu obveznosti, ki ga je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo med strankama.

Proti sodbi je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da toženci sporne parc. št. 183/46, k.o..., niso imeli namena prodati in so jo pomotoma vključili v ponudbo. Prvo sodišče je ugotovilo, da soglasja volj glede predmeta pogodbe ni bilo. Prodajali so tako imenovano G., ne pa parcele, ki je od nje oddaljena in meji na k.o. ... Pomota tožencev je bila očitna. Po oddaji in sprejetju ponudbe je bilo ugotovljeno, da ni bilo soglasja glede predmeta pogodbe, ampak da je šlo za nesporazum. Sodba druge stopnje je zato napačna. Glede na njene razloge je sklepati, da določbe ZKZ v celoti izključujejo uporabo določb ZOR o volji, vsaj kar se soglasja in zmote tiče. ZKZ pa vsebuje izključno določbe, ki postopek prodaje kmetijskih zemljišč natančno definirajo, zahtevajo obličnost in varujejo tiste, ki imajo prednostno pravico. Po ZOR obličnost ne izključuje napak volje in nesporazumov. Določba 71. člena ZOR se ne dotika volje strank. Pove le, da v obličnih pogodbah velja tisto, kar je v tej obliki izraženo. To pa še ne pomeni, da med strankama ne more priti do nesporazuma. Napaka v volji je razlika med izjavljenim in želenim in zato predstavlja oviro v doseganju učinka posla. Izjava je neobstoječa, če izjavitelj ni imel volje, da kaj izjavi. Sodišče druge stopnje se je postavilo izrazito na stališče teorije izjave, znano pa je, da je ZOR sprejel teorijo volje, ki spoznava resnično voljo za odločilno. Če izjava ne ustreza resnični volji, ni pravnega temelja za nastanek obveznosti. Na takšni razlagi temeljijo tako določbe glede zmote kot tudi glede nesporazuma. Seveda ne gre mešati pojma zmote s pojmom disenza. Pri zmoti gre za napačno predstavo o vsebini oddane izjave, pri nesporazumu pa se izjavi obeh strank ne ujemata, zato tudi pogodba ne nastane. Tako so v tej zadevi toženci prodajali nekaj drugega, kot je tožnica kupila. Pogodba glede sporne parcele ni nastala, saj ta ni bila nikoli naprodaj.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija prve toženke M. K. ni utemeljena. Revizija tožencev R. O., S. S., M. S., B. S. in B. S. ni dovoljena.

Vse tožence zastopa v tej pravdi odvetniška družba, navedena v izreku te sodbe. Za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva mora odvetnik (odvetniška družba) predložiti novo pooblastilo (drugi odstavek 95. člena ZPP). Na poseben poziv je bilo sodišču predloženo samo novo pooblastilo prve toženke M. K. Drugi do šesti toženec novega pooblastila niso predložili. Njihovo revizijo je zato revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in četrtim odstavkom 98. člena ZPP).

Toženka vztraja pri trditvi, da toženci sporne par. št. 183/46, k.o. ..., niso imeli namena prodati in so jo pomotoma vključili v pisno ponudbo za prodajo treh parcel. Kljub skrajni nelogičnosti te trditve, saj so toženci v pisni ponudbi za prodajo sami navedli tri parcele, med njimi sporno, jo konkretno opredelili s parc. št., s površino, kulturo in ceno in nikoli niso navedli, katero drugo parcelo pa so imeli namen prodati, revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da v obravnavanem primeru ni odločilnega pomena vprašanje, ali so toženci v resnici imeli namem prodati poleg dveh parcel prav sporno parcelo št. 183/46. V primeru v predpisani obliki izjavljene volje je namreč res že pojmovno izključena možnost nesporazuma v predmetu obveznosti kot razloga za nenastanek pogodbe.

Pogodba med strankama ne nastane le na podlagi volj pogodbenikov za sklenitev določene pogodbe. Volja za sklenitev pogodbe mora biti navzven izražena, torej izjavljena z besedami, znaki ali z drugačnim ravnanjem (28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR).

Zedinita se lahko le tako, da svojo voljo izjavita. Sporazum strank je torej dosežen, ko se izjavi krijeta. Do nesporazuma (disenza) lahko pride le v fazi sklepanja pogodbe, ko sta ponudba in sprejem ponudbe navzven razpoznavna, tako, da je sploh mogoče ugotoviti, ali sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe. Če ponudba in sprejem ponudbe ustrezata predpisani (ali dogovorjeni) obliki in če se krijeta, ustvarjata za pogodbeni stranki v pogodbi določene obveznosti.

Za nesporazum po 63. členu ZOR gre torej pojmovno lahko le pri neujemanju izjav volj pogodbenih strank, zaradi česar pogodba med strankami ne nastane. V fazi, ko se šele oblikuje volja strank za sklenitev pogodbe, pa ni mogoče govoriti o nesporazumu med strankami. Zato je pritrditi sodišču druge stopnje, ki trditev tožene stranke o pomotno navedeni parc. št. 183/46, kot nepravem predmetu prodajne pogodbe, ni štelo kot ustreznih za ugotovitev nesporazuma po 63. členu ZOR. Toženkina zatrjevana zmota o lastni volji ne more biti relevantna za vprašanje sporazumevanja, ko se srečata le izjavljeni volji in ko je pomembna le skladnost izjav o bistvenem, torej tudi o predmetu pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je mogoče povzeti, da gre v obravnavanem primeru za strogo obličen postopek ponudbe in sprejema ponudbe glede prodaje kmetijskih zemljišč brez predhodnih pogajanj in ko velja le tisto, kar je v predpisani obliki izraženo (71. člen ZOR). V takih okoliščinah je možnost nesporazuma v predmetu obveznosti izključena, pri čemer ne gre za napačno prevlado določb ZKZ nad ZOR, kot trdi revizija, temveč izključno za učinkovanje stroge obličnosti. Ko je torej neujemanje pisnih izjav glede predmeta pogodbe izključeno, trditve o neujemanju prodajalčeve volje z njegovo lastno izjavo pa ne zadostujejo za ugotovitev nesporazuma med strankama, ni podlage za zaključek, da pogodba ni nastala. Sodišče druge stopnje je 63. člen ZOR pravilno uporabilo, zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Glede na to je revizijsko sodišče revizijo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).