Jedro

Celo v primerih, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje nadstandardnih potreb, je potrebno le-te upoštevati v razumnem razmerju oziroma obsegu.

Preživnina se lahko zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. Od tega trenutka dalje pa se lahko zahteva ne glede na to, ali je bilo očetovstvo priznano oziroma ugotovljeno šele tekom preživninske pravde.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in prvotoženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom z dne 30.5.2012 je sodišče prve stopnje odločilo: - da je dolžan prvotoženec za preživljanje tožnice od 8.8.2011 plačevati mesečno preživnino v višini 100,00 EUR, in sicer do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, do pravnomočnosti sodbe natekle obroke pa v roku 15 dni (tako določeno preživnino je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z indeksom cen življenjskih potrebščin, od tedaj dalje pa v znesku v skladu z obvestilom CSD; vse I. točka izreka), - da se višji tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka), - da se zaradi umika zahtevka o ugotovitvi očetovstva v tem delu pravdni postopek ustavi (III. točka izreka), - da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila tožnica in prvotoženec.

3. Tožnica se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da prvotožencu določi mesečno preživnino v višini 250,00 EUR (s stroškovno posledico). Njeni mesečni stroški skupaj znašajo 431,37 EUR. Sodišče naj bi pri tem neutemeljeno izvzelo stroške tečaja solo petja (72,00 EUR), upoštevalo pa ni niti stroškov osebne higiene, frizerja, tožničinih športnih aktivnosti, kulturnega udejstvovanja ter preživljanja prostega časa z vrstniki. Starša sta ji dolžna poleg golega preživetja nuditi višji standard (ji omogočiti primeren nivo šolanja in izobrazbe, obiskovanje jezikovnih tečajev, interesnih dejavnosti ter druženja z vrstniki). Potrebe, kot jih je specificirala, ne obsegajo njenih nadstandardnih potreb, ne morejo pa biti v nobenem primeru nižje od 500,00 EUR mesečno. V zvezi s prvotoženčevimi pridobitnimi zmožnostmi poudarja, da onidve z materjo živita v stanovanju površine 50m2, medtem ko slednji s svojo družino živi v hiši s površino 360 m2. Sodišče tudi ni upoštevalo, da prvotoženec velik del sadja in zelenjave pridela doma na 651 m2 veliki parceli v B., česar mu zato ni treba kupovati. Tekom postopka je predložila dokaze, da prvotoženčeva žena prejema dodatne prihodke tako s prevajanjem kot vodenjem izvenšolskih dejavnosti, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Ker za prvotoženčevo parcelo v S. pri MOL teče postopek razlastitve, to pomeni da bo zanjo prejel odškodnino (sam je izpovedal, da skoraj 50.000,00 EUR), kar bi bilo prav tako potrebno upoštevati pri oceni njegovih pridobitnih sposobnosti. Izjava o plačilu izvenšolskih dejavnosti, ki naj bi jih pokrivali prvotoženčevi starši, naj bi bila izmišljena. Če pa drži, to pomeni, da so zato prvotoženčevi stroški s preživljanjem otrok manjši. Prvotoženec naj bi za vsakega od ostalih treh otrok prispeval preživnino v višini 150,00 EUR, za tožnico, ki je najstarejša (in so zato njene potrebe višje), pa je pripravljen plačati 50,00 EUR mesečno. Poleg tega za njeno preživljanje do sedaj ni prispeval niti 1,00 EUR. Sodišče naj bi tudi spregledalo, da dejstvo, da prvotoženec vzreja pse, kaže na to, da je njegovo premoženjsko stanje boljše, kot to zatrjuje (v nadaljevanju navaja, kakšni naj bi bili stroški vzreje rodovniškega psa z veljavnim vzrejnim dovoljenjem, katerega cena naj bi bila 600,00 EUR). Napačna naj bi bila tudi odločitev o stroških. Prvotoženec do sedaj ni plačal niti EUR preživnine. Tako kot tožba na plačevanje preživnine je bila zaradi prvotoženčevega ravnanja potrebna tudi tožba na ugotovitev očetovstva. Sama je tožbo glede zahtevka na priznanje očetovstva umaknila šele, ko je bilo očetovstvo pred CSD urejeno, in ji v z njim gredo stroški postopka.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Prvotoženec se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil zoper odločitev, da mora od 8.8.2011 plačevati mesečno preživnino v višini 100,00 EUR mesečno ter glede odločitve o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu plačevanje preživnine naloži šele od dne, ko je bilo priznano očetovstvo in v znesku, ki ni višji od 40,00 EUR (s stroškovno posledico). Sodišče naj bi zmotno ocenilo položaj drugotoženke, saj je prezrlo, da je slednja 30% lastnica uspešnega podjetja AA, ki je imelo po bilančnih podatkih AJPES za leto 2010 izkazan preneseni dobiček v višini 1.086.392,00 EUR. Če drugotoženka tega dobička ne terja, to ne more iti v njegovo škodo, kot je bilo to storjeno v izpodbijani sodbi. Prezrta naj bi bila okoliščina, da je drugotoženka zato zelo bogata in lahko za preživljanje tožnice prispeva vsaj 95%. To opravičuje tudi ostalo njeno premoženje, v katerega sodi razkošni BMW. Tožnica je njen edini otrok, medtem ko jih ima prvotoženec še tri. V nadaljevanju obsežno navaja, zakaj naj bi bila neresnična navedba tožnice, da drugotoženka dobička ne terja, ker s solastnikom podjetja ni v dobrih odnosih, in poudarja, da bi lahko izplačilo dobička terjala sodno ali pa svoj poslovni delež prodala. Prvotoženec naj bi se nahajal v vse slabšem materialnem položaju tudi zato, ker se je njegovi ženi, ki je javna uslužbenka, znižala plača. Preživnine višje od 40,00 EUR mesečno ne bi zmogel plačevati. Tožnica je do preživnine upravičena šele od dneva priznanja očetovstva (pred tem bi v poštev prišel le verzijski zahtevek). Tožbeni zahtevek na ugotovitev očetovstva nepotreben je bil, saj je bil pripravljen očetovstvo priznati prostovoljno. Zato je v zvezi s tem upravičen do povračila svojih stroškov, enako pa tudi glede na višino vtoževane in priznane preživnine.

6. Tožnica in drugotoženka na pritožbo nista odgovorili.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice:

8. Neutemeljene so (pavšalne) pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 129. člen ZZZDR, saj je v skladu z njim ugotovilo vse za določitev višine preživnine (ki je po svoji naravi vrednotenje materialno-pravne narave in ne sklop različnih matematičnih operacij) relevantne okoliščine (potrebe tožnice in zmožnosti obeh staršev), svoje ugotovitve pa tudi v tem delu prepričljivo obrazložilo. (1) Tožnica je ob zaslišanju sama povedala, da njeno mesečno preživljanje „stane“ med 400,00 in 500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je na podlagi natančne obravnave posameznih stroškov zaključilo, da je takšna ocena realna. Zato je njeno pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje to višino natančno ugotoviti, ne samo zmotno (2) (glej opombo št. 2) ampak tudi protislovno. (3) Ker je iz prvega odstavka na 7. strani izpodbijane odločbe razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničine stroške za razvedrilo, frizerja, malico in „podobno“, je jasno, da stroškov, ki jih kot takšne omenja pritožnica, ni spregledalo oziroma izvzelo. Povsem utemeljeno pa je izvzelo stroške, ki tožnici nastajajo zaradi učenja solo petja. Velja poudariti, da je potrebno celo v primerih, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje nadstandardnih potreb (4) (o čemer je v obravnavani zadevi, vsaj kar se tiče prvotoženca, težko govoriti), le-te upoštevati v razumnem razmerju oziroma obsegu, (5) kar je v konkretnem primeru ustrezno storilo tudi sodišče prve stopnje (in sicer s tem, ko je priznalo samo upravičene).

9. Pritožbeno poudarjanje (glede prvotoženčevih pridobitnih zmožnosti), da z materjo živita v stanovanju površine 50 m2, medtem ko prvotoženec s svojo družino živi v hiši s površino 360 m2, je pri določanju preživnine (samo za sebe) nerelevantno (6) (tudi sicer pa ne gre spregledati, da prvotoženčeva družina šteje pet članov). V zvezi z okoliščino, da naj bi prvotoženec velik del sadja in zelenjave pridelal na svoji parceli v B. (zaradi česar mu jih ni treba kupovati), ni bilo nikoli ustrezno (niti sedaj v pritožbi) pojasnjeno, zakaj in kako naj bi to relevantno vplivalo na oceno njegovih materialnih (in posledično preživninskih) zmožnosti. Podobno velja glede trditve, da prvotoženčeva žena prejema dodatne prihodke tako s prevajanjem kot vodenjem izvenšolskih dejavnosti. Predložitev enega (internetnega) prevoda, ki naj bi bil njeno delo, oziroma izpisa o krožku, katerega koordinatorica naj bi bila, brez kakršnihkoli konkretnih trditev (o tem, zakaj naj bi bila zaradi teh domnevnih dohodkov prvotoženčeva obveznost preživljanja njunih treh otrok (7) bistveno manjša) pač ne zadošča. (8) V okvir pavšalnih in posledično neutemeljenih pritožbenih trditev sodi tudi izpostavljanje prvotoženčeve vzreje psov. Ob tem, da je slednji v zvezi s tem ob zaslišanju omenjal stroška v višini 500,00 EUR (za oploditev) in 650,00 EUR (za opravo carskega reza), je pritožničino z ničemer izkazano navajanje ostalih z vzrejo psov povezanih stroškov (kar naj bi po njenem mnenju dokazovalo „precejšnje“ finančne zmožnosti prvotoženca) neprepričljivo. Zmotno je tudi naziranje, da bi bilo potrebno pri oceni prvotoženčevih pridobitnih sposobnosti upoštevati odškodnino, (9) ki jo bo za parcelo v S. prejel v postopku razlastitve. Gre za bodoče in negotovo dejstvo, ki ga v tem trenutku ni moč upoštevati, saj (ker pač odškodnine še ni prejel) nima prav nobenega vpliva na presojo njegove sedanje pridobitne (preživninske) zmožnosti, ki je edina relevantna. Če bo odškodnino kdaj res dobil, pa bo to lahko razlog za morebitno uveljavljanje zvišanja preživnine. Pavšalno (in zato neprepričljivo) je nadalje zatrjevanje, da naj bi bila izjava o plačilu izvenšolskih dejavnosti (priloga B51), ki naj bi jih pokrivali prvotoženčevi starši, izmišljena. V zvezi z nadaljnjim pritožbenim zaključkom narejenim „za primer“, da izjava (vseeno) ni izmišljena, pa gre poudariti, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi stroške izvenšolskih dejavnosti (ki naj bi jih za njegove otroke plačevali njegovi starši) sodišče prve stopnje štelo v „breme“ prvotoženca.

O pritožbi prvotoženca:

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse za presojo pridobitnih (preživninskih) zmožnosti drugotoženke relevantne okoliščine in na njihovi podlagi (ob upoštevanje tudi tega, kar je lahko ugotovilo glede zmožnosti prvotoženca) prepričljivo zaključilo, da so te precej višje od prvotoženčevih. Na podlagi tega zaključka, ki je edino pomemben, pa je nato v nadaljevanju med njiju tudi pravilno porazdelilo preživninsko breme. Zakaj naj bi okoliščina, da je lastnica avtomobila BMW pomenila, da lahko drugotoženka za preživljanje tožnice prispeva vsaj 95%, ni razvidno, pritožnik pa tudi ne pojasni. Pavšalno (nekonkretno) je bilo (in je tudi sedaj v pritožbi) sklicevanje na dejstvo, da je drugotoženka 30% lastnica podjetja AA, ki naj bi imelo po bilančnih podatkih AJPES za leto 2010 izkazan preneseni dobiček (10) v višini 1.086.392,00 EUR. Upoštevaje, da iz dopisa omenjenega podjetja (l. št. 115) izhaja, da drugotoženka od leta 2009 od omenjenega podjetja ni prejela nobenega denarnega izplačila, (11) je sklicevanje na bilančni preneseni dobiček gospodarske družbe (torej samostojnega pravnega subjekta) nerelevantno, poudarjanje, da bi lahko drugotoženka izplačilo dobička sodno uveljavljala (ali svoj poslovni delež prodala) pa splošno oziroma hipotetično (pritožnik npr. tudi ne navaja, do kakšnega zneska naj bi bila slednja upravičena oziroma koliko bi lahko iztožila). Na tako pavšalnih trditvah (12) pa seveda ni mogoče delati zaključkov, kot jih dela prvotoženec. Slednji nadalje spregleda, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ima sam več preživninskih obveznosti, drugotoženka pa le eno. Zmotno pa je tudi njegovo (očitno novo) stališče, da naj bi bila tožnica do preživnine upravičena šele od dneva priznanja očetovstva, pred tem pa bi „v poštev“ prišel le verzijski zahtevek. V skladu z 131c. členom ZZZDR se lahko preživnina zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. Od tega trenutka dalje pa se lahko zahteva ne glede na to, ali je bilo očetovstvo priznano oziroma ugotovljeno šele tekom preživninske pravde.

11. Prepričljivi so tudi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v zvezi z odločitvijo o stroških (sprejeto na podlagi prostega preudarka iz 413. člena ZPP). Pritožbeno navajanje nobene od obeh strank (torej ne tožnice in ne prvotoženca) tega ne uspe omajati.

12. Ker pritožbeni razlogi nobene od obeh strank niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica in prvotoženec sama trpita stroške, ki so jima nastali z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ker torej ne gre (zgolj) za matematične operacije, teh relevantnih okoliščin ni potrebno (zmeraj) opredeliti v absolutni oziroma eksaktno numerični obliki.

(2) Ob tem, da ni niti ustrezno obrazloženo, kako naj bi zatrjevana „opustitev“ vplivala na pravilnost ugotovitev oziroma zaključkov sodišča prve stopnje.

(3) Z ozirom na njeno lastno izpovedbo je protislovno tudi pritožbeno navajanje, da ne morejo biti njene mesečne potrebe v nobenem primeru nižje od 500,00 EUR.

(4) Kar omenjeni strošek po svoji naravi nedvomno je.

(5) Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3316/2011 z dne 18.1.2012, v kateri je bilo poudarjeno, da je razumno razmerje pravdni standard, ki ga sodna praksa polni skozi odločanje v podobnih primerih. Pri tem naj ne bi šlo le za vprašanje cenovne opredelitve razumnega razmerja do nadstandardnih potreb preživljanca, ampak tudi za oceno okoliščin, ki morajo ob sicer izkazanih nadpovprečnih finančnih sposobnosti preživninskega zavezanca, opravičevati priznanje nadpovprečno visoke preživnine, saj bi v nasprotnem primeru tako določena preživnina pomenila negacijo zakonske dolžnosti staršev, ki so dolžni zagotoviti otroku pogoje za usposobitev za samostojno življenje (102. člen ZZZDR).

(6) Tudi okoliščina, da prvotoženec do zdaj ni prispeval k njenemu preživljanju, nima nobenega vpliva na ugotavljanje (okoliščin relevantnih za določitev) višine njegove preživninske obveznosti.

(7) Od kod izhaja, da naj bi prvotoženec (ki je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, v februarju in marcu 2012 prejel plačo v višini 719,49 EUR oziroma 623,00 EUR) za vsakega od treh mlajših otrok mesečno prispeval po 150,00 EUR, ni pojasnjeno. Okoliščina, koliko je sam pripravljen plačati za tožničino preživljanje, pa ni relevantna. Pomembno je le, koliko je dolžan plačati po mnenju sodišča. (8) Zato tudi neupoštevanje teh navedb s strani sodišča prve stopnje ni moglo imeti nobenega vpliva na zakonitost ali pravilnost sodbe.

(9) Kdaj (in kje) naj bi prvotoženec izpovedal, da naj bi šlo za odškodnino v višini 50.000,00 EUR, ni razvidno.

(10) Upoštevaje prvi odstavek 494. člena ZGD-1 lahko družbena pogodba določa, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo nimajo pravice do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci.

(11) Tožnica pa je pojasnila, zakaj. Okoliščina, da je solastnik podjetja brat drugotoženke, seveda ni v nobenem nasprotju s tem pojasnilom (češ da nista v dobrih odnosih). Zato je pritožbeno navajanje, da naj bi bila izpodbijana sodba v nasprotju z listinami v spisu, neutemeljeno. Povsem hipotetično (in neprepričljivo) je tudi pritožbeno razglabljanje češ, da drugotoženkin brat, v kolikor se s slednjo ne bi razumel, tožnice ne bi vzel s seboj na počitnice. Od kot naj bi izhajala gotovost takega sklepa, ni jasno.

(12) Enako velja za pritožbeno trditev, da naj bi se prvotoženec nahajal v vse slabšem materialnem položaju tudi zato, ker se je njegovi ženi, ki je javna uslužbenka, znižala plača.