Jedro

V zadevi ni sporno, da tožnik uporablja objekte na naslovu B., saj ni ugovarjal ugotovitvi toženke, da je edini uporabnik predmetne nepremičnine prav on oziroma sam trdi, da tam živi. To pomeni, da neposredno uporablja tudi zazidano stavbno zemljišče, zato je dolžan plačati nadomestilo za njegovo uporabo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2016 v višini 167,77 EUR. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je NUSZ odmerjeno na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Žirovnica (Uradni vestnik Gorenjske, št. 47/02 in naslednji; v nadaljevanju Odlok).

2. Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil in prvostopenjsko odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na naslovu A. za stanovanjske prostore v izmeri 71,70 m² v znesku 23,66 EUR in za uporabo stavbnega zemljišča na naslovu B. za površino 280,80 m2, za namen stanovanjski prostori, v znesku 81,54 EUR. V preostalem delu (stanovanjski prostori na naslovu A. za površino 71, 70 m2 v znesku 23,66 EUR in stanovanjski prostori na naslovu B. s površino 134 m2 v znesku 38,91 EUR) je pritožbo zavrnil. Ker je tožnik neposredni uporabnik omenjenih nepremičnin, drugostopenjski organ ugotavlja, da je dolžan plačati NUSZ na podlagi 62. člena ZSZ/84 in 2. člena omenjenega Odloka.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da res že od rojstva prebiva na naslovu B., ni pa zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, ker je to njegov pokojni oče, saj zapuščinski postopek po njem še vedno ni končan. Po Odloku je zavezanec za plačilo lastnik oziroma imetnik pravice razpolaganja. Tožnik ni nič od tega, tako da pravna podlaga, da mora plačati prispevek, ne obstaja. Pravico razpolaganja ima nekdo, ki ima stvar v posesti na podlagi nekega pogodbenega razmerja (najem, zakup oziroma druga pogodba), česar tožnik nima. Predmet dedovanja je zaščitena kmetija in se dejansko sploh ne ve, kdo bo njen lastnik. Ker ni lastnik objekta, tudi ne more dokazovati (drugačnega) stanja nepremičnin na omenjeni lokaciji in spreminjati podatkov, saj za to nima zakonske podlage. Zato mu je kršena ustavna pravica do pritožbe v delu, ki se nanaša na dokazovanje pravilnosti podatkov, od katerih se odmeri NUSZ. Drugostopenjski organ se vmešava v dedni postopek, ko pravi, da pri objektu B. v izmeri 280,80 m2 dediči še niso vpisani v zemljiško knjigo, kar je načrtovano kriminalno dejanje po naročilu. Nasprotuje tudi temu, da za nezazidano zemljišče parc. št. 539/1 k.o. ... nadomestilo ni odmerjeno. Predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in toženki naloži, da naj pri ponovnem odločanju upošteva zemljiškoknjižno in dejansko stanje. Uveljavlja povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb. Tožnik zgolj ponavlja pritožbene navedbe, do katerih se je toženka že opredelila. V konkretni zadevi je bistveno, da je tožnik neposredni uporabnik stavbnega zemljišča, od katerega je bil odmerjen NUSZ, uporabljeni pa so bili podatki iz Registra nepremičnin, ki ga vodi GURS. V zadevi odmere NUSZ tožniku je sodišče že v preteklih letih zavzelo enako stališče kot sedaj toženka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnik zavezanec za plačilo NUSZ za stanovanjske prostore na naslovu B., za katere mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 v znesku 38,91 EUR. V tožbi namreč ne nasprotuje plačilu zneska 23,66 EUR, ki predstavlja nadomestilo za uporabo stanovanjskih prostorov v izmeri 71,70 m2. 7. Obveznost plačevanja NUSZ je opredeljena v VI. poglavju ZSZ/84. Ta določba se še vedno uporablja na podlagi 3. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine, med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ/84. Po 62. členu ZSZ/84 pa je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Iz navedene določbe izhaja, da je zavezanec za plačilo obravnavane dajatve, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča ali pa – kadar gre za zazidano stavbno zemljišče – neposredni uporabnik stavbe ali dela stavbe, ki na takem zemljišču stoji. Po stališču Vrhovnega sodišče v zadevi X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008 je neposredni uporabnik oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.

8. V zadevi ni sporno, da tožnik uporablja objekte na naslovu B., saj ni ugovarjal ugotovitvi toženke, da je edini uporabnik predmetne nepremičnine prav on oziroma sam trdi, da tam živi. To pomeni, da neposredno uporablja tudi zazidano stavbno zemljišče, zato je dolžan plačati nadomestilo za njegovo uporabo. Za odločitev v zadevi tako ni pomembna okoliščina, da je lastninska pravica zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka še vedno vpisana na njegovega pokojnega očeta. Trditev, da naj bi drugostopenjska odločba vplivala na izid zapuščinskega postopka, v tem upravnem postopku ni pravno relevantna. Zato se sodišče do teh tožbenih trditev ne bo opredeljevalo.

9. Tožnik kot uporabnik predmetnih zemljišč pa ima možnost preveriti, ali je bilo pri odmeri pravilno upoštevano dejansko stanje stavbnega zemljišča (npr. površina, opremljenost s komunalnimi objekti in napravami, namembnost). Tudi sicer ima vsak zavezanec in ne le tisti, ki je lastnik stavbnih zemljišč, pravico uveljavljati nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je neutemeljen očitek, da je bila v tem delu kršena tožnikova pravica do pritožbe.

10. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Tožnik posega v svoje pravice ne zatrjuje s trditvijo, da bi moral upravni organ pri odmeri upoštevati tudi nezazidano zemljišče parc.št. 539/1 k.o. .... S tem dejansko zatrjuje prenizko odmerjeno NUSZ. To pomeni, da je v tem obsegu izpodbijana odločba v njegovo korist, zaradi česar ni razloga za njeno odpravo. Da bi prenizko odmerjeno nadomestilo kako drugače vplivalo na tožnikove pravice, pa iz tožbe ni razvidno.

11. Glede na navedeno in ker tožnik izrecno ne navaja razlogov, ki bi se nanašali na nezakonitost izpodbijanih odločb v delu, v katerem je bilo odmerjeno NUSZ za objekt na naslovuA., odmera nadomestila za zemljišče parc. št. 539/1 k.o. ... pa ni predmet tega postopka, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker dejstva in v zvezi s tem predlagani dokazi, ki jih v tožbi navaja tožnik, niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. S predlaganim zaslišanjem sekretarke ... in podsekretarja ..., ki naj bi izpovedala o motivu za vmešavanje v lastninske oziroma dedne zadeve na lokaciji B., namreč sodišče ne bi ugotavljalo dejstev, ki so v tej zadevi pravno relevantna. Zato teh dokazov ni izvajalo.

12. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).