Jedro

Če možnost enostranskega odstopa od pogodbe ni izrecno dogovorjena, lahko v primeru neizpolnjevanja pogodbe s strani ene stranke pogodbi zvesta stranka vztraja pri izpolnitvi pogodbe (primarno) ali pa pogodbo razdre (prim. 124. čl. ZOR), vendar daje zakon prednost ohranitvi pogodbe v veljavi (prim. 126. čl. ZOR). ZOR v 132. čl. določa posledice razdrtja pogodbe, vendar navedeni člen ni kogentna norma, zato lahko stranke posledice razdrtja uredijo tudi drugače.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. (prvi) in 4. (četrti) točki izreka spremeni tako, da se odslej glasi: 1. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka R. d.d., Ljubljana, je dolžna tožeči stranki D. d.o.o., Ljubljana, plačati znesek 1,943.487,20 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,279.793,90 SIT za čas od 12.11.1994 do plačila in od zneska 663.693,30 SIT za čas od 15.11.1994 do plačila, vse v roku 15 dni. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe," s e z a v r n e. 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 160.650,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe. II. Sodba sodišča prve stopnje se v 2. (drugi) točki izreka spremeni tako, da se primarni pobotni ugovor tožene stranke zavrže, v 3. (tretji) točki pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati znesek 1,943.487,20 SIT s pripadki (1. točka izreka), zavrnilo primarni (2. točka izreka) in podrejeni (3. točka izreka) pobotni ugovor tožene stranke ter slednjo obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da pogodba med strankama natančno ureja posledice neizpolnjevanja pogodbe s strani kupca, izraz "vsa plačila" iz 3. odstavka V. člena pogodbe pa pomeni, da je tožena upravičena zadržati tudi 10 %-ni znesek, ki je bil plačan kot del kupnine. Napačno je stališče sodišča, kdaj je bila pogodba razdrta, med strankama je nesporno, da je bila razdrta z izjavo tožene stranke dne 2.6.1995. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v predmetni pravdi med strankama nesporna naslednja dejstva: da sta pravdni stranki dne 29.11.1994 sklenili kupoprodajno pogodbo (v nadaljevanju: pogodba, priloga A3) za nakup skladiščno pisarniških prostorov v T. hali v Črnučah; da je tožeča stranka na račun pogodbe toženi plačala 2,939.516,00 SIT; da tožeča stranka prostorov nikoli ni prevzela; da je pogodba z dne 29.11.1994 razdrta; da tožena stranka tožeči ni vrnila zneska, ki ga je slednja plačala na račun sklenjene pogodbe. Sporno je, kdaj je bila pogodba razdrta ter kakšne so pravne posledice razdrtja pogodbe. Sodišče druge stopnje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v delni sodbi z dne 9.4.1998, katere obrazložitev je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijano sodbo, da je bila glede na določbe 1. odst. V. člena pogodbe le-ta razdrta dne 15.2.1995. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da lahko stranka enostransko odstopi od pogodbe (z izrecno izjavo ali s konkludentnimi dejanji) samo v primeru, če je tako izrecno dogovorjeno (prim. 2. odst. 17. čl. ter 82. in 83. čl. ZOR) ali če tako določa zakon (prim. 125. čl. ZOR). Če možnost enostranskega odstopa od pogodbe ni izrecno dogovorjena, lahko v primeru neizpolnjevanja pogodbe s strani ene stranke pogodbi zvesta stranka vztraja pri izpolnitvi pogodbe (primarno) ali pa pogodbo razdre (prim. 124. čl. ZOR), vendar daje zakon prednost ohranitvi pogodbe v veljavi (prim. 126. čl. ZOR), razen v primerih, ko je očitno, da stranka pogodbe ne bo izpolnila (prim. 127. in 128. čl. ZOR). Sporna pogodba v 1. odst. V. člena določa, da v primeru, če kupec ne poravna dveh zaporednih obrokov kupnine oz. ne izpolni nekaterih drugih pogodbenih obveznosti, prodajalec smatra, da je kupec enostransko odstopil od pogodbe. Iz dikcije člena ("prodajalec smatra...") je razvidno, da ne gre za posebno pravico kupca do razdora pogodbe s konkludentnimi dejanji, temveč za pravico prodajalca. Določilo 1. odst. V. člena pogodbe pomeni opcijo v korist prodajalca, da lahko v primeru neizpolnjevanja pogodbe s strani kupca razdre pogodbo brez dodatnega roka v smislu 2. odst. 126. čl. ZOR oziroma, da neizpolnitev pogodbenih obveznosti, kot je določena v citiranem členu pogodbe, šteje za dolžnikovo vedenje, iz katerega sledi, da ne bo izpolnil obveznosti (127. čl. ZOR), oziroma da lahko šteje za očitno, da kupec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti (128. čl. ZOR). Vendar ima prodajalec glede na pogodbena določila ter zgoraj navedene člene ZOR vseeno možnost, da vztraja na izpolnitvi pogodbe, saj iz pogodbe ne izhaja, da bi bila le-ta avtomatično razdrta v primeru neplačila dveh zaporednih obrokov, temveč le, da ima prodajalec pravico brez nadaljnjih pozivov in postavljanj dodatnih rokov razdreti pogodbo zaradi neizpolitve s strani kupca. Šele z izjavo prodajalca je pogodba dejansko razdrta. Datuma 15.2.1995 ni zatrjevala nobena od pravdnih strank, še več, tožeča stranka je v pripravljalnem spisu z dne 20.9.1995 (list. št. 79) izrecno izjavila, "...da je tožena stranka ... z dopisom oz. izjavo z dne 2.6.1995 razdrla predmetno kupoprodajno pogodbo z dne 29.11.1994," torej datum razdrtja pogodbe med strankama niti ni sporen, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. Ob tem je treba poudariti, da tudi tožeča stranka ni ponudila razlage pogodbe, kot jo izpeljuje sodišče. Nobena stranka v postopku ni zatrjevala, da določilo 1. odst. V. člena pogodbe pomeni avtomatično razdrtje pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo določila V. člena pogodbe, ko je zaključilo, da je bila pogodba razdrta že z neplačilom dveh zaporednih obrokov. Kot je bilo že obrazloženo v prejšnjem odstavku, je v 1. odst. V. člena pogodbe določeno, pod katerimi pogoji lahko prodajalec razdre pogodbo, če kupec ne izpolnjuje svojih obveznosti, kar je toženec tudi dejansko storil z izjavo o razdrtju z dne 2.6.1995. Res je sicer, da ZOR v 132. čl. določa posledice razdrtja pogodbe, vendar navedeni člen ni kogentna norma, zato lahko stranke posledice razdrtja uredijo tudi drugače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta stranki uredili posledice razdrtja v 3. odst. V. člena pogodbe, ki med drugim določa, da se vsa plačila do dneva prekinitve pogodbe štejejo kot plačilo najemnine. Iz tega izhaja, da sta stranki kot posledico razdrtja pogodbe dogovorili, da se sklenjena pogodba za nazaj spremeni iz kupoprodajne v najemno. Glede na takšno konverzijo bi imel prodajalec pravico od kupca terjati najemnino, vendar je s pogodbo dogovorjeno, da se za najemnino štejejo do razdrtja izvršena plačila obrokov kupnine in jih kot take prodajalec lahko obdrži. Najemnina ni isto kot uporabnina; uporabnina pomeni odmeno za dejansko uporabo, medtem ko najemnik najemnino dolguje tudi v primeru, če najete stvari po svoji krivdi ne uporablja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba z dne 29.11.1994 veljavno sklenjena in je kot taka za stranke zavezujoča, vključno s V. členom, ki določa posledice neizpolnjevanja pogodbe ter pravice in dolžnosti pogodbenih strank po razdrtju prodajne pogodbe in katerega veljavnosti tožeča stranka ni uspela izpodbiti. Kljub temu, da V. člen pogodbe govori o izpraznitvi prostorov, sodišče druge stopnje ne vidi razloga, da navedenega člena ne bi bilo mogoče uporabiti tudi v konkretni situaciji, ko tožeča stranka sicer ni prevzela poslovnih prostorov, vendar so ji bili le-ti ponujeni ter je prevzem neutemeljeno odklonila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka neupravičeno ni prevzela pravilno ponujenih poslovnih prostorov in tudi nesporno ni izvršila pogodbenih obveznosti (razen dveh plačil, katerih vračilo zahteva s to tožbo). Ker je tožeča stranka prišla v upniško zamudo in je po volji pogodbenih strank v posledici neizpolnjevanja pogodbe prišlo do konverzije prodajne pogodbe v najemno, tožeča stranka dolguje najemnino za poslovne prostore. Višina najemnine (protivrednost 20,00 DEM za kvadratni meter) je določena v 2. odst. V. člena pogodbe in ne morda III. členu, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, saj je v III. členu določena višina obroka kupnine, o najemnini pa je govora samo v V. členu. Tožeči stranki je bilo dne 19.12.1995 omogočeno, da zasede poslovne prostore, ko so ji bili le-ti ponujeni v prevzem, možnost uporabljati jih pa je imela do dne 2.6.1995, ko je toženec razdrl prodajno pogodbo, kot je bilo že obrazloženo. Tako znaša najemnina za poslovne prostore za obdobje šestih mesecev celo več kot je tožeča stranka toženi plačala po prodajni pogodbi. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka upravičena celotni navedeni znesek zadržati na račun najemnine in iz tega naslova ni dolžna ničesar vračati tožeči. Ker je prvostopno sodišče glede razlage pogodbe napačno uporabilo materialno pravo in v posledici napačno odločilo, da tožena stranka glede na pogodbena določila prejetih plačil ni upravičena zadržati, čeprav ji ta pravica gre, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 4. točke 373. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Tožena stranka je v postopku ugovarjala, da na račun kupnine prejetih zneskov ni dolžna vrniti, ker ima glede na V. člen pogodbe pravico vsa plačila obdržati kot najemnino. Tak ugovor predstavlja ugovor nenastale pravice, s katerim tožena stranka izpodbija samo utemeljenost tožbenega zahtevka. V primeru, če je tak ugovor utemeljen, za procesni pobotni ugovor, uveljavljan iz istih razlogov, tožena stranka nima pravnega interesa, saj je pobotni ugovor vedno postavljen pod pogojem, da primarni ugovori, ki izpodbijajo utemeljenost samega tožbenega zahtevka, niso uspešni, torej pride v poštev, če je tožbeni zahtevek utemeljen. Ker je tožena stranka uspela že z ugovorom zoper samo terjatev, nima pravnega interesa za uveljavljanje pobotnih ugovorov, zato je sodišče druge stopnje primarni pobotni ugovor zavrglo. Ker je tako postalo brezpredmetno tudi obravnavanje podredno postavljenega pobotnega ugovora (primerjaj 2. odst. 188. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o podrejenem pobotnem ugovoru (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Posledica spremembe odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je tudi sprememba odločitve o stroških postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Ker je sodišče prve stopnje o delu stroškov postopka že pravnomočno odločilo s sodbo z dne 13.2.1996, o stroških pritožbe zoper navedeno sodbo pa je odločilo drugostopno sodišče s sodbo opr. št. Cpg 858/96 z dne 12.2.1998, pritožbeno sodišče sedaj odloča le še o stroških postopka, ki so nastali po zadnje navedenem datumu. Ob upoštevanju vrednosti spora do izdaje delne sodbe z dne 9.4.1998 - 2,939.516,50 SIT (za naroka dne 2.4.1998 in 9.4.1998) ter vrednosti spora po delni rešitvi zadeve z delno sodbo 1,943.487,00 SIT in vrednosti odvetniške točke v času nastanka stroškov 76,50 SIT oz. 87,40 SIT po 12.9.1998, spadajo stroški toženca za naroka z dni 2.4. in 9.4.1998 v šesto, preostali stroški pa v peto tarifno skupino tarifne številke (v nadaljevanju: TŠ) 13 Odvetniške tarife - OT (od 35.000 do 60.000 točk do vključno 9.4.1998, po tem datumu pa od 20.000 do 35.000 točk). Priznani stroški obsegajo stroške za narok dne 2.4.1998 (150 točk po TŠ 15/2), za narok dne 9.4.1998 (300 točk po TŠ 15/1), za naroka 3.9.1998 in 20.5.1999 (2x250 točk po TŠ 15/1), za kratek dopis z dne 14.9.1998 (10 točk po TŠ 33/4), za porabo časa za stranko (štiri ure in pol, 450 točk po 1. odst. 13. čl. OT) ter za pripravljalni spis z dne 19.5.1999 (375 točk po TŠ 14/2), skupaj 1785 točk, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja 90,00 SIT (1. odst. 16. čl. OT) 160.650,00 SIT. Preostalih priglašenih pravdnih stroškov toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj pooblaščenec ni predložil dokazov o dopisih z dni 11.3., 27.5., 8.9. in 28.9.1998 ter 12.1., 15.2. in 9.3.1999. Stroškov za narok dne 1.4.1999 sodišče ni priznalo, ker iz zapisnika o naroku (list. št. 192) izhaja, da pooblaščenec tožene na navedeni narok ni pristopil. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožene stranke, naj odvetniške stroške odmeri po 4. odst. 3. čl. OT, saj se je med postopkom vrednost spora spreminjala, zato navedeni člen ne pride v poštev.