Jedro

Če je iz tožnikove prošnje za priznanje azila v Sloveniji očitno, da ni utemeljena, se o njej odloči v tako imenovanem pospešenem postopku. V takem primeru se ne ugotavljajo okoliščine za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 35. člena ZAzil. Preganjanje v smislu ZAzil je stalno povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti, nenehno in resno prizadevanje, da bi nekomu povzročili škodo ali trpljenje ter ustvarjanje pogojev za neukrotljiv strah, zaradi katerega se posameznik ne upa obrniti na oblasti za zaščito, ker je država trajno in sistematično nesposobna zaščititi posameznika pred kršenjem ene od bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti.

V primerih, ko se o vlogi za azil odloča v pospešenem postopku, ni mogoče varovati roka za pripravo na glavno obravnavo iz 280. člena ZPP, saj mora v takem primeru prvostopno sodišče po 4. odstavku 39. člena ZAzil odločiti o tožbi v 7 dneh.

Ni absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če prvostopno sodišče tožeči stranki vroči odgovor na njeno tožbo, ki ga je podala tožena stranka; takšna opustitev je bistvena kršitev pravil postopka le, če je to vplivalo na odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1590/2004-12 z dne 20.8.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.8.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v 3 dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. Svojo odločitev je oprla na 2. alineo 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 34/2003-UPB 1).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Tudi samo je štelo, da je tožnikova vloga za azil očitno neutemeljena, zaradi česar je bilo pravilno, da jo je tožena stranka zavrnila v tako imenovanem pospešenem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pravilno je iz tožnikovih izjav ugotovila, da tožniku v delu izvorne države Srbije-Kosovu, ni grozilo in ne grozi preganjanje. Prvostopno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tožbene navedbe, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala novejših virov o stanju na Kosovu, pač pa le vire iz leta 2001, 2002 in 2003. Ugotovilo je namreč, da se tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na poročilo OSCE, Mission in Kosovo, iz junija 2004, ki je v upravnih spisih in je iz njega razvidno, da v Občini G., od koder tožnik izhaja, živi izključno albansko prebivalstvo, da v občini delujejo Civilna uprava Združenih narodov, policija, ki je pod upravo kosovskih policijskih služb, ki jih nadzorujejo mednarodni policisti UNMIK, prisotna pa sta tudi KFOR in Kosovski zaščitni korpus. Napadi pripadnikov paravojaških enot AKŠ na tem območju so bili po teh podatkih uperjeni izključno proti Srbom in makedonskim varnostnim silam in ni podatkov o tem, da bi bile žrtve napadov tudi prebivalci albanske narodnosti. Tožnik pa je albanske narodnosti. Za svoje navedbe, da naj bi bili tarča napadov tudi prebivalci albanske narodnosti pa tožnik ni ponudil nobenih dokazov, temveč je to le pavšalno zatrjeval. V svoji izjavi pa tudi ni navajal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil zaradi svojega delovanja v preteklosti (političnega ali vojaškega) lahko žrtev maščevanja pripadnikov AKŠ.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je bila podana, ker je sodišče razpisalo glavno obravnavo, pri čemer strankam ni odobrilo 8-dnevnega roka za pripravo na glavno obravnavo, kot to določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se primerno uporablja v postopku pred upravnim sodiščem (16. člen ZUS). Poleg tega sodišča tožniku ni vročilo odgovora na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, da bi se tožnik lahko do tega odgovora izjasnil. Prav tako sodišče ni pridobilo dokaza, ki ga je predlagal, in sicer poizvedb Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije o stanju na Kosovu, ter tudi ni pojasnilo, zakaj je pridobitev tega dokaza zavrnilo. Ker tega dokaza ni pridobilo, tožnik tudi ne more dokazati zatrjevanih dejstev o tem, da pripadniki AKŠ napadajo tudi nekatere Albance. Ta pomanjkljivost je vplivala tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v matični državi v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, MP št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če: prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja; če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje; ali je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena, torej iz razloga, ker je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je iz tožnikove vloge oziroma njegove izjave ob sprejemu vloge na zapisnik očitno, da mu v matični državi ne grozi preganjanje. Iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo upravni spisi, izhaja, da je tožnik Albanec, ki je živel na Kosovu v Občini G., in da mu tam, kot izhaja iz poročila OSCE, Mission in Kosovo, iz junija 2004, ni grozilo preganjanje in mu preganjanje ne grozi niti ob povratku v matično državo. Tožnik je sam izjavil, da nikoli ni bil niti politično niti vojaško aktiven, ter da mu neznanci grozijo z grozilnimi pismi od leta 2003 dalje, torej šele 4 leta po tem, ko so se končali spopadi na Kosovu. Teh pisem ni prijavil policiji. Iz poročil, ki so v upravnih spisih, izhaja, da so še posamezna nasilja med narodi, ki živijo na Kosovu, vendar jih je večina kriminalnega izvora, povezanega z ekonomskimi razlogi.

Tožnikovo pavšalno zatrjevanje o preganjanju v matični državi, zaradi česar naj bi iz nje pobegnil, nikakor ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu: Preganjanje je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstojati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. To preganjanje vključuje stalno povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti, nenehno in resno prizadevanje, da bi nekomu povzročili škodo ali trpljenje ter ustvarjanje pogojev za neukrotljiv strah, zaradi katerega se posameznik ne upa obrniti na oblasti za zaščito. Ker pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, mora takšno preganjanje izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic. Utemeljen strah pred preganjanjem obstaja, ko nekdo upravičeno pričakuje, da bo v primeru, da ostane v matični državi, to imelo zanj resne posledice, ki jih vlada ni sposobna ali pa jih ne bi preprečila, vključujoč ali posebno sovražna dejanja ali kopičenje sovražnih okoliščin, kot so diskriminacija ter ozračje negotovosti in strahu. Preganjanje je torej trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti (Pojasnitev pojma preganjanje izhaja iz knjige Jamesa C. Hathaway-a: Zakon o statusu begunca).

Glede na navedeno pojmovanje preganjanja so tožnikove izjave o grožnjah, vsebovanih v grozilnih pismih, ki jih je po svojem zatrjevanju prejel od nezanancev, ter izjava o pretepu, neizkazane in zato neverodostojne, saj niti grozilnih pisem niti pretepa po lastnih izjavah ni prijavil policiji. Iz poročil, ki jih je pridobila tožena stranka in so v upravnih spisih, pa je razvidno, da na Kosovu policija deluje v skladu s svojim namenom in da bi se na tožnikovo prijavo napada oziroma groženj odzvala. Glede na to je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, da je tožnikova vloga za azil očitno neutemeljena, pravilna in zakonita.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožniku ni bil varovan rok za pripravo na glavno obravnavo, določen v 280. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZUS uporablja primerno za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena. Posebnosti upravnega spora v azilnem postopku določa ZAzil. Ta v 4. odstavku 39. člena določa, da mora prvostopno sodišče o tožbi odločiti v sedmih dneh, če gre za tožbo zoper odločbo, izdano na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker ima torej prvostopno sodišče v takem primeru za svoje odločanje o tožbi po ZAzil le 7-dnevni rok, je v primeru, da se odloči za odločanje po opravljeni glavni obravnavi, treba vse procesne roke ustrezno skrajšati, torej ni mogoče zagotoviti roka med vabilom na glavno obravnavo in glavno obravnavo samo iz 280. člena ZPP.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo pravil postopka s tem, ko odgovora tožene stranke na tožbo ni vročilo tožniku. V 3. odstavku 72. člena ZUS med absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka namreč ni določena okoliščina, če sodišče ne vroči odgovora na tožbo, ki ga da tožena stranka, tožniku. Kršitev postopka bi bila podana le, če bi to vplivalo na odločitev, kar pa v obravnavanem primeru ni. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve ni oprlo na ta odgovor, ki je sestavljen le iz enega stavka, in sicer, da tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Kontradiktornost postopka pa je bila zagotovljena z izvedbo glavne obravnave, ki jo je prvostopno sodišče opravilo 27.8.2004. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožnikovega predloga, da naj pridobi podatke o stanju na Kosovu preko Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije. Res je, da tega predlog ni izrecno zavrnilo, je pa ta zavrnitev razvidna iz siceršnje obrazložitve prvostopne sodbe. Enako kot tožena stranka se namreč prvostopno sodišče sklicuje na poročilo OSCE, Mission in Kosovo, iz junija 2004, torej na aktualno poročilo. Že iz tega poročila je razvidno, da ne držijo tožnikova pavšalna zatrjevanja, da so v njegovi matični občini organizirani tudi napadi na nekatere Albance. Zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga za zbiranje dodatnih poročil o stanju na Kosovu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.