Jedro

Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca v smislu 118. člena ZDR je povezana tudi z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. V obravnavani zadevi se je izkazalo, da tožnik očitanih kršitev ni storil in da zakoniti razlog za izredno odpoved ni podan (v obravnavani zadevi je bila izredna odpoved obravnavana po vsebini in ni šlo za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi npr. le iz formalnih razlogov). Zato tudi ni utemeljenega razloga za nezaupanje do tožnika zaradi očitanih napak pri delu niti za izgubo zaupanja v tožnika glede na naravo njegovega dela, saj ni kršil delovnih obveznosti in ni bilo vsebinskih razlogov za izredno odpoved s strani delodajalca, niti ni izkazano, da bi bil tožnik vpleten v kakršnakoli nezakonita ravnanja v zvezi z napadom na informacijski sistem, ki je bil predmet policijske preiskave. Prav tako ni dokazano, da bi tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki zaupanje zlorabljal ali da bi kakorkoli s svojimi nedopustnimi ravnanji posegal v zaupne podatke zaposlenih delavcev tožene stranke.

Tožnik je argumentirano ovrgel očitke tožene stranke, s katerimi je tožena stranka dokazovala, da so podane okoliščine in interesi na njeni strani, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Tožnikovi sodelavci, tudi njegov neposredno nadrejeni delavec, so izpovedali, da s tožnikom ni bilo težav in da je vestno in skrbno opravljal svoje delovne naloge, ter da dekanove izpovedbe nakazujejo le njegovo subjektivno prepričanje, da tožnik ni vreden zaupanja za delo pri toženi stranki. V večji meri je potrebno upoštevati interese in okoliščine na strani tožnika v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, zlasti dejstvo, da je bil daljše obdobje (več kot dvajset let) zaposlen pri toženi stranki, ter da je starejša oseba in glede na razmere na trgu doslej kljub prizadevanjem ni uspel najti nove zaposlitve. Zato je tožbeni zahtevek za vrnitev na delo utemeljen in niso podani pogoji za sodno razvezo po 2. odstavku 118. člena ZDR.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se : - zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. odstavek I. točke ter 2. odstavek II. točke izreka sodbe) delno spremeni tako, da se I. in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenjeni v celoti glasita: „I. Ugotovi se, da obstaja delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki od 1. 12. 2010 dalje do vrnitve na delo.

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 1. 12. 2010 do vrnitve na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, zmanjšano za mesečna bruto denarna nadomestila za čas brezposelnosti, odmerjena po odločbi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov plače do plačila ter ji obračunati bruto in izplačati neto regrese za letni dopust, v 15 dneh pod izvršbo, v ostalem pa se tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja ter obračun in plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za čas od 29. 10. 2010 do 30. 11. 2010 zavrne.“ - razveljavi III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (o plačilu odškodnine tožniku v znesku 22.601,10 EUR).

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 628,80 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 270/2010 z dne 15. 12. 2011 ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti z dne 29. 10. 2010 in s tem v zvezi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Ugotovilo je, da tožnik ni storil očitanih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da zato ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR).

Na pritožbo tožeče stranke je Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 185/2012 z dne 13. 7. 2012 potrdilo odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem (glede reintegracijskega in reparacijskega tožbenega zahtevka) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker ni upoštevalo na naroku dne 3. 11. 2011 podanih navedb tožene stranke, da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo do novih dejstev in okoliščin, ki bi v prihodnje onemogočale kakršnokoli nadaljevanje delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar se je tožena stranka zavzemala za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za primer, če bi bila ugotovljena nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je sklicevala na to, da je obstajal sum storitve kaznivega dejanja napada na informacijski sistem, kar izhaja iz poizvedb PU A., pri toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje te navedbe tožene stranke prezrlo, je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in prvostopenjskemu sodišču naložilo, da mora v ponovnem sojenju dopolniti dokazni postopek in presoditi, ali so podani pogoji za sodno razvezo.

Zoper pravnomočni del sodbe pritožbenega sodišča (glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je bila s strani tožene stranke vložena revizija, ki je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 213/2012 z dne 5. 2. 2013. V ponovljenem postopku je torej prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo le o delu tožbenega zahtevka, glede katerega je bila prva sodba razveljavljena, to je o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku oz. o sodni razvezi po 118. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: -ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki od 1. 12. 2010 do 5. 6. 2013 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka sodbe); -naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2010 do 5. 6. 2013 obračunati mesečno bruto plačo, zmanjšano za mesečno bruto denarna nadomestila med brezposelnostjo, odmerjeno po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, od tako dobljene vsakokratne bruto mesečne razlike po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati mesečno neto višino razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila in ji dolžna obračunati in plačati regrese za letni dopust, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka sodbe); -naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 22.601,10 EUR, v roku 15 dni (III. točka izreka) in da tožena stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, zlasti zahtevku za vrnitev na delo in reparacijskemu zahtevku za celotno obdobje po 1. 12. 2010 do vrnitve na delo, podrejeno pa zahteva višjo odškodnino zaradi sodne razveze v višini 18 plač. Tožena pa predlaga, da sodišče tožniku prizna obstoj delovnega razmerja le do nove zaposlitve 29. 10. 2010 ter nižjo odškodnino zaradi sodne razveze v višini štirih povprečnih plač, to je v znesku 4.520,22 EUR, višji zahtevek pa zavrne.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, primarno zato, ker tožena stranka ni navedla utemeljenih razlogov, zakaj reintegracija in nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bila mogoča. Pri presoji reintegracije ali odškodnine namesto reintegracije je potrebno upoštevati okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. To pa še ne pomeni, da ima delodajalec popolnoma svobodno odločitev, ali bo pozval delavca nazaj na delo ali pa sodišču predlagal, da bi namesto nadaljevanja delovnega razmerja izplačal odškodnino. Sodišča morajo kritično presojati okoliščine in interese delodajalca, ki zatrjuje, da delavcu ne zaupa več in da zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Nasprotna razlaga, po kateri bi bilo mogoče dosoditi plačilo odškodnine namesto reintegracije že na podlagi delodajalčevega zatrjevanja, da delavcu ne zaupa več, bi lahko sprožila številne zlorabe instituta odškodnine namesto reintegracije. Okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka zatrjevala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, so v celoti neutemeljene in jih je tožnik argumentirano ovrgel že tekom dokaznega postopka na prvi stopnji. V izogib ponavljanju se tožnik sklicuje na vse dosedanje navedbe, ki jih je glede očitkov tožene stranke podal tekom postopka na prvi stopnji. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da sklicevanje tožene stranke na določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ in na varčevalne ukrepe v predmetni zadevi ne more priti v poštev in da vmesna zaposlitev tožnika za mesec dni nima pomena, saj mu je tožena stranka dne 29. 10. 2010 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na dan zaključka glavne obravnave dne 5. 6. 2013 pa tožnik ni bil zaposlen. Ne nazadnje je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko zaprosila PU A. z dne 22. 9. 2011 ni upoštevalo kot relevantne okoliščine za razvezo delovnega razmerja, saj to zaprosilo ne sovpada v celoti z obdobjem tožnikovega dela pri toženi stranki, ampak se nanaša na podatke o osebah, ki so delale v času od julija 2010 do marca 2011. Glede na vse navedeno je nerazumljivo, zakaj prvostopno sodišče zaključuje, da med strankama obstoji večja napetost in nezaupanje. Upoštevajoč dejstvo, da je tožnik ovrgel prav vse očitke, tožena stranka nima in ne more imeti razlogov za kakršnokoli nezaupanje do tožnika in bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Zgolj izpovedbe dekana dr. B.B. ne zadostujejo za zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Dekanove izpovedbe nakazujejo na njegovo subjektivno prepričanje, da tožnik ni vreden zaupanja za delo pri toženi stranki, tožnikovi nadrejeni in tožnikovi sodelavci pa so že tekom postopka na prvi stopnji izpovedali, da s tožnikom ni bilo težav in da je vestno in skrbno opravljal svoje delovne naloge. Prvostopno sodišče je svojo odločitev, da ni potrebnega zaupanja za nadaljevanje delovnega razmerja oprlo na okoliščino, da predmetna policijska preiskava na Fakulteti C. v D. dekana precej obremenjuje. Tožnik glede na navedeno ponovno poudarja, da se je preiskava začela skoraj leto dni po njegovem odhodu in da preiskava v ničemer ni vezana na tožnika ali njegovo delo, niti ni vezana na toženo stranko, ampak se nanaša na neznano osebo. PU A. je podal naslednje zaprosilo: „V tej zadevi vas naprošamo, da nam posredujete podatke o osebah, ki so v omenjenem času imele dostop do tega strežnika v vašem ..., pogodbe o zaposlitvi teh oseb in seznam oseb, ki so dostopale v prostore ..., predvsem julija 2010.“ Iz zapisnika o zasegu je jasno razvidno, da dekan dr. B.B. PU A. ni posredoval seznama oseb, ki so dostopale v ... (takih oseb je bilo 23), niti seznama vseh oseb, ki so imele dostop do tega laboratorijskega strežnika in ga upravljale, ampak je navedel le tožnika in dva njegova nekdanja sodelavca. Glede na navedeno tožnik utemeljeno sumi, da je imel dekan že tedaj namen policijsko preiskavo uporabiti kot manever, da bi preprečil tožnikovo reintegracijo. Predmetna policijska preiskava namreč ni v ničemer povezana s tožnikovim primerom. Tožena stranka glede na vse navedeno ni obrazložila in podkrepila razlogov, na podlagi katerih bi lahko izgubila zaupanje v tožnikovo nadaljnje delo in ni navedla nikakršnih razlogov, ki bi se nanašali na samo tožnikovo delo in odnos do sodelavcev. Glede na vse navedeno je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. V primeru, da pritožbeno sodišče tožnikovim argumentom ne bi sledilo in bi izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka obdržalo v veljavi, pa se tožnik podrejeno pritožuje nad višino prisojene odškodnine namesto reintegracije. Prvostopno sodišče je prisodilo odškodnino v višini 15 bruto tožnikovih plač, ob upoštevanju vseh zatrjevanih relevantnih okoliščin, pa bi tožniku pripadala višja zakonsko določena odškodnina - 18 bruto plač. Tožnik je iskal zaposlitev, vendar je ni našel. Je starejša oseba in glede na razmere na trgu ni realno, da bi uspel najti novo zaposlitev, upoštevajoč dejstvo, da potencialni delodajalci na področju računalništva zaposlujejo izključno mlade kadre.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča, ki jo izpodbija v prvem odstavku I. točke izreka, prvem odstavku II. točke izreka in v III. točki izreka navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Tožnik v postopku (razen ustnih zatrjevanj) ni izkazal, da bi sam sploh iskal (kakršnokoli) delo, prav tako ni izpostavil morebitnih drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na višino odškodnine po 118. členu ZDR-1. V nasprotju z navedenim je tožena stranka predložila številne objavljene razpise, ki bi ustrezali tožniku zgolj na podlagi njegove izobrazbe, poleg tega pa je za druga razpisana delovna mesta predlagala tudi poizvedbe na zavodu (dokazni predlog je sodišče zavrnilo).

Tožnik se je takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja tj. 30. 10. 2010, zaposlil in sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, je tožena stranka predlagala, da se kot datum zaključka delovnega razmerja določi tudi dejanski datum prenehanja delovnega razmerja, tj. 29. 10. 2010. Sodišče navedenemu ni sledilo in je kot datum prenehanja določilo dan zaključka glavne obravnave v ponovljenem sojenju, tj. do 5. 6. 2013. Tožena stranka meni, da ne more trpeti posledic trajanja sodnega postopka, ob upoštevanju pasivnosti tožnika v vmesnem obdobju. Postopek pred naslovnim sodiščem traja že 3 leta, kar pa je seveda ne glede na to, da je bilo sojenje ponovljeno, predolgo. Ni bil namen zakonodajalca, da kot najpoznejši datum prenehanja delovnega razmerja - „najpozneje do odločitve sodišča prve stopnje“ - šteje odločitev v ponovljenih sojenjih, temveč dan, ko je sodišče o zahtevku odločalo prvič. Drugačno razlogovanje zakonske določbe bi pomenilo, da bo delavec ostal popolnoma pasiven z iskanjem druge službe do pravnomočne odločitve sodišča, saj bo v vsem vmesnem obdobju lahko „računal“ na to, da mu bo sodišče tako ali tako priznalo delovno razmerje. Tožena stranka ne more trpeti tako velikih materialnih posledic zaradi popolne pasivnosti tožnika pri iskanju morebitne druge zaposlitve. Navedeno pasivnost pa si je „zagotovil“ z zlorabo instituta pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, saj si je „umetno“ ustvaril pogoje za pridobitev pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. V takšnem primeru pa sodišče ne more in ne sme polagati pravnega varstva tožniku v smislu daljšega priznanja delovnega razmerja in višje odškodnine. Sodišče bi moralo tožniku delovno razmerje priznati zgolj do dejanskega prenehanja delovnega razmerja in ne celo do konca glavne obravnave v ponovljenem postopku. Odločitev sodišča, da tožniku prizna delovno razmerje do 5. 6. 2013 je tako nezakonita in hkrati pomeni tudi kršitev pravic tožene stranke, ki je določena v 33. členu Ustave RS.

Sodišče je višino odškodnine 15 povprečnih plač tožnika utemeljilo z naslednjimi dejstvi: -tožnik se ni izogibal ponujenim možnostim za delo ter -tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen veliko let, zato ima veliko delovnih izkušenj, živi pa v razvitem gospodarskem okolju, kar je pri iskalcu zaposlitve pomembno; -do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine pa mu manjka le nekaj let. Takšna obrazložitev sodišča in zgoraj navedene ugotovljene okoliščine tožnika ne opravičujejo izreka tako visoke odškodnine in močno odstopajo od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča. Tožena stranka pri tem izpostavlja številne judikate Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča in izpostavlja, da je – po sodni praksi – višina odškodnine odvisna od različnih kriterijev: možnosti pridobivanja dohodka na druge načine, npr. s podjetniško dejavnostjo (opr. št. VIII Ips 124/2009), trajanja zaposlitve pri delodajalcu (opr. št. VIII Ips 124/2009, VIII Ips 432/2009), zaposlitvenih možnosti delavca (opr. št. Pdp 571/2008), časa, ki je pretekel do naslednje zaposlitve, zdravstvene (ne)sposobnosti za delo, izobrazbe, usposobljenosti in izkušenj delavca, starosti delavca, osebnih okoliščin delavca (opr. št. VIII Ips 431/2009, Pdp 991/2010 in druge), kot so invalidnost, omejena zdravstvena zmožnost, bolezen, trajanje zdravljenja (opr. št. VIII Ips 198/2009...) in ugotovitev o preživljanju družinskih članov in njegove siceršnje ekonomske razmere (opr. št. VIII Ips 467/2009). V konkretnem primeru sta edini pravno pomembni okoliščini za odmero odškodnine trajanje delovnega razmerja pri delodajalcu in starost delavca. Vse druge okoliščine pa so tožniku v breme, saj izkazujejo njegovo dobro finančno stanje (prihranki za 4 leta), tožnik nima preživninske obveznosti, podana je popolna pasivnost pri iskanju nove zaposlitve po prenehanju delovnega razmerja za določen čas, ki mu je omogočala pridobitev pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Tožnik bi lahko v dobi računalništva (vsaj) poskusil s samostojnim podjetništvom, pa le tega ni storil, temveč je očitno zgolj čakal na odločitev sodišča, zato bi mu pripadala odškodnina največ v višini 4 povprečnih plač, kar znaša 4.520,22 EUR.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Tožnik je izpovedal, da se je po prejemu izredne odpovedi uspel zaposliti le za čas enega meseca s pomočjo prijateljev, ki imajo podjetje, za dalj časa pa ga glede na situacijo niso mogli zaposliti. Svoje delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas je tudi opravil, posledično pa pridobil pravico do denarnega nadomestila, zato ni razumljivo, o kakšni zlorabi pravice govori tožena stranka. Po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tožnik nadalje aktivno iskal zaposlitev, vendar mu je ni uspelo najti. Zgrešeno je stališče tožene stranke, da bi bilo delovno razmerje potrebno razvezati z dnem, ko se je tožnik zaposlil za določen čas enega meseca. Če se prvostopno sodišče že ni odločilo za ugotovitev o reintegracijskemu zahtevku, je pravilno odločilo, da se za dan sodne razveze pogodbe o zaposlitvi lahko šteje kvečjemu datum 5. 6. 2013, torej datum zadnjega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka povsem neutemeljeno in nekorektno navaja, da ne more trpeti posledic trajanja sodnega postopka, ki traja že tri leta. Obdobje treh let nikakor ne predstavlja dolgega obdobja, upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka pred ponovljenim sojenjem vložila celo revizijo na Vrhovno sodišče RS. Upoštevajoč, da je tožena stranka zoper prvostopno sodbo najprej vložila pritožbo, nato pa še revizijo in da je bilo potrebno zaradi dopolnitve dokaznega postopka v določenem delu zadeve opraviti ponovno sojenje, je tri leta primeren rok. Tožnik se je bil s toženo stranko pripravljen poravnati že na prvem naroku, vendar je tožena stranka kategorično zavračala kakršnokoli poravnavo in je na vsak način želela dokazati, da je bila predmetna izredna odpoved zakonita. Sodni postopek je bil sprožen prav zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Postopek bi se lahko končal že bistveno prej, če tožena stranka ne bi vlagala vseh mogočih neutemeljenih ugovorov in pritožb ter na ta način zavlačevala postopek. Ne drži, da je bil tožnik tekom sodnega postopka pasiven pri iskanju morebitne nove zaposlitve, saj je še danes prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ima izdelan zaposlitveni načrt in se trudi, da bi si zagotovil preživetje na stara leta. Žal je pri današnjem stanju na trgu delovne sile in pri več kot 100.000 brezposelnih (katerih število se povečuje) pri tožnikovi starosti možnost kakršnekoli zaposlitve minimalna, po dosedanjih izkušnjah nikakršna. V primeru, da tožnik ne bi bil aktiven iskalec zaposlitve, ga Zavod RS za zaposlovanje ne bi več vodil v evidenci brezposelnih, ampak bi ga že zdavnaj izbrisal iz evidence. Pritožbene navedbe tožene stranke glede tožnikovega dobrega finančnega stanja so neresnične in skrajno nesramne, tožnik pa jih doživlja kot posmehovanje in norčevanje iz njegove težke situacije. Tožnik je bil v mesecu juniju 2012 žrtev prometne nesreče (ko se je s kolesom peljal iz trgovine, ga je povozila voznica, ki je pripeljala s parkirišča). Decembra 2012 je zaradi poškodb, ki jih je utrpel (udarnine, odrgnine, zlom zapestnih kosti desne roke), zavarovalnica s police povzročiteljice nesreče izplačala odškodnino 4.300,00 EUR, in to so tisti prihranki, s katerimi se je preživljal. Zato so absurdne navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik razpolagal z visokimi prihranki, ki naj bi mu omogočali 3 letno preživljanje. Tožnik prilaga vsa ustrezna dokazila za zgornje navedbe, za katere ni prekludiran, saj je tožnikovo „dobro“ premoženjsko stanje tožena stranka izpostavila šele v predmetni pritožbi. Tožena stranka skrajno nekorektno očita tožniku pasivnost pri iskanju zaposlitve in navaja neresnične in izmišljene razloge o nezaupanju do tožnika, zaradi česar naj reintegracija ne bi bila možna. Tožnik je težko zaposljiv, ni pa pasiven pri iskanju zaposlitve. Reintegracija je za tožnika tako rekoč edina možnost zaposlitve. Ves čas svoje zaposlitve pri toženi stranki je tožnik delal vestno, skrbno in se je dobro razumel z vsemi sodelavci, kar so tekom postopka potrdile zaslišane priče. Glede na vse navedeno je višina prisojene odškodnine namesto reintegracije kvečjemu prenizka, nikakor pa ne previsoka.

Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter v pretežnem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, deloma pa je sprejeta odločitev napačna zaradi deloma zmotne pravne presoje.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi po 2. odstavku 118. člena ZDR ter s tem v zvezi zavrnitev reintegracijskega in delno tudi reparacijskega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je tožeča stranka vztrajala pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, tožena stranka pa je izpostavila, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, ker je zaupanje med njima porušeno, ugotavljalo, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR in pogoji za plačilo odškodnine tožniku. ZDR v 118. členu vsebuje določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. V 1. odstavku tega člena je določeno, da lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V 2. odstavku istega člena pa ZDR daje sodišču pooblastilo, da lahko odloči enako kot v prejšnjem odstavku tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in s tem odločitev, da so podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je zmotna, saj za svojo odločitev sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivih razlogov, kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke. Zato ni mogoče pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno zaključilo, da poizvedbe oz. zaprosilo policijske uprave z dne 22. 9. 2011, iz katerega izhaja, da je policijska uprava iskala podatke o osebah, ki so delale pri toženi stranki oziroma so imele dostop do strežnika pri toženi stranki v času od julija 2010 do marca 2011, pri odločitvi o tem, če med pravdnima strankama še obstoji potrebno zaupanje za nadaljevanje delovnega razmerja, ne bo štelo za pravno relevantno, ker se konkretno zaprosilo policijske uprave ne nanaša na čas, ki bi v celoti sovpadal z obdobjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Kljub takšni oceni pa je prav navedeno zaprosilo policijske uprave upoštevalo – kot je navedlo, le posredno – ter na tej podlagi in ob upoštevanju izpovedi dekana tožene stranke prišlo do zaključka, da med strankama obstoji večja napetost in s tem nezaupanje. Druga okoliščina, ki jo je sodišče upoštevalo, pa je bila ugotovitev, da je tožena stranka izgubila vsakršno zaupanje v nadaljnje tožnikovo delo glede na konkretno delo, ki ga je tožnik opravljal, zaradi česar za toženo stranko ni sprejemljiva vzpostavitev delovnega razmerja in s tem delo tožnika na enakem ali podobnem področju, na katerem je imel tožnik predvsem opravka z določenimi zaupnimi podatki zaposlenih delavcev tožene stranke. Zato se je sodišče prve stopnje odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa ni upoštevalo drugih okoliščin, ki jih je tožena stranka navajala, zlasti tudi ne sklicevanja na določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ in na varčevalne ukrepe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da presoji sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi, ker ni prepričljiva, saj na eni strani bistvenega argumenta tožene stranke, ki naj bi dokazoval nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, to je zaprosila policije v zvezi s sumom kaznivega dejanja napada na informacijski sistem, ne upošteva, po drugi strani pa prav to dejstvo šteje za okoliščino odločilnega pomena, čeprav se v prvi vrsti sklicuje na izpoved dekana. Prav iz izpovedi dekana je namreč mogoče sklepati, da je dekan izgubil zaupanje v tožnika v prvi vrsti zaradi policijske preiskave, zlasti pa je izgubo zaupanja vezal na naravo tožnikovega dela oziroma na očitane kršitve, zaradi katerih je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nobena od navedenih okoliščin ni takšna, da bi utemeljevala zaključek o tem, da vrnitev tožnika na delo k toženi stranki ni možna in da so podani pogoji za sodno razvezo v obravnavanem primeru. Ni podatkov o tem, da bi se policijska preiskava, sprožena z zaprosilom z dne 22. 9. 2011 (B 26), nanašala na tožnika kot osumljenca kaznivega dejanja napada na informacijski sistem – od tožene stranke je Policijska uprava A. zahtevala le podatke o vseh osebah, ki so od julija 2010 do marca 2011 delale pri toženi stranki in imele dostop do določenega strežnika. Zato ni dokazov o vpletenosti tožnika v kakršnokoli nedovoljeno dejavnost v zvezi z zadevo „E.“, v okviru katere je bila opravljena policijska preiskava pri toženi stranki. Zato tudi ni utemeljenega razloga za nezaupanje tožene stranke oz. njenega dekana do tožnika zaradi omenjene policijske preiskave, ki se tudi v času po letu 2011, ko je tožena stranka policiji posredovala tudi ime tožnika kot osebe, ki je imela dostop do strežnika v delu spornega obdobja (od julija 2010 do oktobra 2010, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo), ni razširila oz. nanašala na tožnika, ki je izpovedal, da s tem v zvezi z njim ni nihče opravil razgovorov. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila hišna preiskava opravljena pri tožniku nadrejenem delavcu, kar pa s tožnikom nima nobene povezave.

Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je nedvomno povezana tudi z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni, vendar pa se je v obravnavani zadevi izkazalo, da tožnik očitanih kršitev ni storil in da zakoniti razlog za izredno odpoved ni podan (v obravnavani zadevi je bila izredna odpoved obravnavana po vsebini in ni šlo za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi npr. le iz formalnih razlogov). Zato tudi ni utemeljenega razloga za nezaupanje do tožnika zaradi očitanih napak pri delu, niti za izgubo zaupanja v tožnika glede na naravo njegovega dela. Če ni kršil delovnih obveznosti in ni bilo vsebinskih razlogov za izredno odpoved s strani delodajalca, niti ni izkazano, da bi bil tožnik vpleten v kakršnakoli nezakonita ravnanja v zvezi z napadom na informacijski sistem, ki je bil predmet policijske preiskave, ni mogoče pritrditi le splošni oceni sodišča prve stopnje (ki temelji na splošni oceni dekana), da vzpostavitev delovnega razmerja ni sprejemljiva za toženo stranko, ker je tožnik delal na področju, na katerem je imel predvsem opravka z določenimi zaupnimi podatki zaposlenih delavcev tožene stranke. Zlasti ker ni dokazano, da bi tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki zaupanje zlorabljal ali da bi kakorkoli s svojimi nedopustnimi ravnanji posegal v zaupne podatke zaposlenih delavcev tožene stranke. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v resničnost izpovedi dekana, da ni bil prijavitelj policijske preiskave, ki se je začela po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Prav tako pa ni utemeljenih razlogov za to, da ne bi verjelo tožniku, ki je izpovedal, da mu ni jasno, od kod je prišel sum storitve kaznivega dejanja in da se z njim o tem nihče ni pogovarjal, da pa je bila lahko naložena škodljiva programska oprema na enem od laboratorijskih računalnikov, ki jih on ni vzdrževal in je zato mogoče šlo za vdor od zunaj. Iz njegove izpovedi pa tudi izhaja, da so ga prijatelji in znanci večkrat spraševali, kakšna kazniva dejanja je storil, ter da je tožena stranka javno širila neresnice o njem in s tem grobo posegala v njegovo čast in dobro ime.

Pritožba tožeče stranke utemeljeno izpostavlja, da je tožnik argumentirano ovrgel očitke tožene stranke, s katerimi je tožena stranka dokazovala, da so podane okoliščine in interesi na njeni strani, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, da so tožnikovi sodelavci, tudi njegov neposredno nadrejeni delavec, izpovedali, da s tožnikom ni bilo težav in da je vestno in skrbno opravljal svoje delovne naloge, ter da dekanove izpovedbe nakazujejo le njegovo subjektivno prepričanje, da tožnik ni vreden zaupanja za delo pri toženi stranki. V večji meri je namreč potrebno upoštevati interese in okoliščine na strani tožnika v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, zlasti dejstvo, da je bil daljše obdobje (več kot dvajset let) zaposlen pri toženi stranki, ter da je starejša oseba in glede na razmere na trgu doslej kljub prizadevanjem ni uspel najti nove zaposlitve. Ob upoštevanju vseh relevantnih dejstev in okoliščin je zato pritožbeno sodišče presodilo, da je tožbeni zahtevek za vrnitev na delo utemeljen in da niso podani pogoji za sodno razvezo po 2. odstavku 118. člena ZDR. Ni dokazano, da bi bilo iz tehtnih in utemeljenih razlogov na tožnikovi strani zaupanje med tožnikom in toženo stranko porušeno do te mere, da nadaljevanje dela ne bi bilo mogoče. Zato je ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi določb 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, v ostalem pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo in delno potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja in plačila plače za obdobje zaposlitve za določen čas pri drugem delodajalcu), tako kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba tožene stranke je delno utemeljena izključno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje na pritožbo tožeče stranke ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožeče stranke v obravnavanem delovnem sporu in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi, zato je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o odškodnini po 118. členu ZDR. Tožena stranka sicer izpodbija višino odškodnine zaradi sodne razveze, datum sodne razveze po izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, ki je razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan izdaje sodbe (5. 6. 2013) ter odločitev o reparacijskem zahtevku do 5. 6. 2013, ker se zavzema za zavrnitev zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja oziroma reparacijskega zahtevka po 29. 10. 2010, ko je tožniku na podlagi izredne odpovedi prenehala pogodba o zaposlitvi, ker se je tožnik že naslednji dan, to je 30. 10. 2010, za mesec dni zaposlil za določen čas pri drugem delodajalcu, nato pa uveljavil pravico do nadomestila za čas brezposelnosti na Zavodu RS za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vmesno zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu in tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki z vsemi pravicami šele od 1. 12. 2010 dalje, saj delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih (v tem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ta del odločitve pa je pritožbeno sodišče potrdilo). Čeprav glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča datum sodne razveze ni pomemben, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v takšnih primerih, ko se delavec zaposli pri drugem delodajalcu le za določen čas, nato pa je daljše obdobje nezaposlen, ker ne dobi druge zaposlitve, edino pravilna in zakonita odločitev, da se pogodba o zaposlitvi razveže na dan sprejema odločitve sodišča prve stopnje o sodni razvezi. Vmesna zaposlitev delavca za določen čas, s katero delavec le zmanjšuje škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, tudi takrat, kadar so podani pogoji za sodno razvezo, ne sme biti v škodo delavcu in ni utemeljen razlog za to, bi sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi delavca pri delodajalcu (na zahtevo delodajalca oziroma brez predloga delavca) že z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu, čeprav ZDR v 118. členu res določa, da sodišče delavcu prizna delovno razmerje „najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. “Navedeno pa v obravnavani zadevi ni odločilnega pomena, enako kot vprašanje višine odškodnine po 118. členu ZDR, ki ji tožena stranka oporeka in jo šteje za pretirano, ob sklicevanju na sodno prakso.

Odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka, po kateri je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 22.601,10 EUR, in ki je povezana z zavrnitvijo reintegracijskega zahtevka ter reparacijskega zahtevka po datumu 6. 6. 2013 do vrnitve na delo, je na pritožbo tožene stranke razveljavljena zato, ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke ugodilo zahtevku za vrnitev na delo in reparacijskemu zahtevku v obsegu, ki izhaja iz izreka.

Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in v skladu z določbo na podlagi 355. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijano sodbo v III. točki izreka, pri čemer zadeve v tem obsegu ne vrača sodišču prve stopnje, ker to (glede na sprejeto odločitev o pritožbi tožeče stranke) ni potrebno.

V ostalem pa je pritožbeno sodišče tako pritožbo tožeče kot tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu.

Tožeča stranka je s pritožbo, razen v neznatnem delu, uspela, zato ji je tožena stranka v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbe, odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT). Potrebni stroški znašajo 628,80 EUR (pritožba – 504,00 EUR (Tar. št. 3210 – faktor 1,6), materialni stroški – 20,00 EUR (Tar. št. 6002), to je skupaj 524,00 EUR ter 22 % DDV). Do višjih priglašenih stroškov za pritožbo tožeča stranka ni upravičena, ker niso priglašeni v skladu z ZOdvT. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP in tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.