Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 10. 2012, ki jo je tožniku podala prvotožena stranka, nezakonita (I. točka izreka); - ugotovilo je obstoj terjatve tožnika (do prvotožene stranke) in sicer: * da ga prvotožena stranka prijavi v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 2. 11. 2012 do 23. 9. 2013 in * iz naslova plače za čas od 2. 11. 2012 do 23. 9. 2013 v znesku 1.322,40 EUR bruto mesečno oziroma skupaj za 10 mesecev in 15 delovnih dni v znesku 14.215,80 EUR bruto, z obračunom akontacije dohodnine in prispevkov in preostankom neto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih (neto) zneskov od 19. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do uvedbe stečajnega postopka 23. 9. 2013, v presežku za 656,18 EUR bruto pa je ugotovilo, da terjatev ne obstoji (II. točka izreka); - ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do prvotožene stranke iz naslova plače za oktober 2012 in plače za 1. 11. 2012 v znesku 1.382,51 EUR bruto in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 896,35 EUR neto od 19. 11. 2012 in od zneska 40,74 EUR neto od 19. 12. 2012 vse do 23. 9. 2013 ter terjatev iz naslova odvoda akontacije dohodnine in prispevkov v znesku 445,42 EUR Davčni upravi RS (III. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek: * za ugotovitev, da je Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 ničen (IV/1. točka izreka); * za ugotovitev, da za tožnika ni prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012, sklenjena z drugotoženo stranko, in da je še naprej v veljavi (IV/2. točka izreka); * da je drugotožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 8. 2012 dalje, vključno s plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca, vse v 8 dneh pod izvršbo (IV/3. točka izreka); * da je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati plačo za oktober 2012 in 1. 11. 2012 v znesku 1.382,51 EUR in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 896,35 EUR od 19. 11. 2012 dalje in od zneska 40,74 EUR od 19. 12. 2012 dalje, akontacijo dohodnine in prispevke v znesku 445,42 EUR pa nakazati Davčni upravi RS, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV/4. točka izreka) in * da je drugotožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 2. 11. 2012 dalje, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca, vse v 8 dneh, pod izvršbo (IV/5. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 838,75 EUR in jih plačati v roku 8 dni od dneva prejema pisnega odpravka te sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, to je IV. točko izreka, ter zoper odločitev o stroških v V. točki, ker sodišče drugotoženi stranki ni naložilo povrnitve stroškov tožniku. Sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da med toženima strankama ni prišlo do nobenega, niti dejanskega niti pravnega prenosa podjetja, obrata ali dela podjetja. Kljub tej pravilni ugotovitvi pa je naredilo napačen zaključek, da izpodbijani aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012 z veljavnostjo od 1. 8. 2012 dalje ni ničen. Pri tem je štelo, da je podlaga (kavza) spornega aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri prvo toženi stranki in da je takšna kavza dopustna, tožnik pa naj bi soglašal, da s 1. 8. 2012 namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik. V postopku je bilo ugotovljeno, da je drugo tožena stranka le formalno prenesla opravljanje dela tožnika k prvo toženi stranki, katere glavna dejavnost je bilo posredništvo z nepremičninami. Dejansko je tožnik še naprej delal v prostorih drugo tožene stranke, komuniciral je le z drugo toženo stranko, delo mu je odrejala drugo tožena stranka, plačilo za delo, ki ga je opravljal tožnik za tretje osebe, pa je prejela drugotožena stranka. Tožnik ni bil nikdar v prostorih prvotožene stranke, bila je nedosegljiva po telefonu, ko je poslal pošto, se je vsa vrnila, ker je nihče ni prevzel. Vse listine v zvezi s spremembo zaposlitve je tožnik podpisal pri drugotoženi stranki, ki mu je pojasnila, da se to podpisuje le zato, da mu bo s tem drugotožena stranka zagotovila normalno izplačilo plač, vendar ga je zavedla, saj mu s prenosom ni zagotovila rednega plačevanja plač, ampak se je na ta način le znebila tožnika, ne da bi mu bila karkoli dolžna. Prvotožena stranka je tožniku že po dveh mesecih in pol od prenosa odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu po treh mesecih ni plačala ničesar več, niti plače, niti odpravnine, regresa za letni dopust in podobno, nato pa je sama predlagala stečaj.

Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bil prenos tožnika k prvotoženi stranki le način, da se je drugo tožena stranka izognila svoji obveznosti do tožnika, saj je vedela oziroma je morala vedeti, da prvo tožena stranka dejansko ne posluje, oziroma da bo v kratkem prenehala poslovati. Sodišče bi s pravilno uporabo materialnega prava moralo ugotoviti, da je bila podlaga nična. Po 39. členu Obligacijskega zakonika mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Če je podlaga nedopustna, je pogodba nična. V drugem odstavku 40. člena OZ je določeno, da je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. V konkretnem primeru sta obe toženi stranki vedeli, da je nagib za prenos tožnika, da se drugo tožena stranka izogne vsem obveznostim, ki jih ima iz naslova delovnega razmerja do njega. Zato je tožnika in še približno 80 drugih delavcev prenesla na prvo toženo stranko, ki dejansko ni poslovala in je bila nedosegljiva za delavce in uradne osebe.

Izpodbijani del sodbe nima ustrezne obrazložitve, zaradi česar je sodišče naredilo absolutno kršitev določb postopka, in sicer 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pojasnilo, da je v drugih zadevah pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je šlo za dopustno podlago, ne more biti zadosten razlog za zavrnitev zahtevka. Obrazložitev, da zahtevek ni utemeljen, ker naj bi bila podlaga spornega aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri prvo toženi stranki in da je tožnik soglašal, da s 1. 8. 2012 namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik, pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik ni nikdar delal za prvo toženo stranko in ni nikdar opravljal določenega dela za prvo toženo stranko. Tudi po 1. 8. 2012 je še naprej delal za drugo toženo stranko. Prav tako ne drži, da naj bi se tožnik strinjal, da s 1. 8. 2012 namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik. Drugotožena stranka je sindikatu predstavila, da bo na prvotoženo stranko prenesla vse delavce zato, da jim bo s tem omogočeno redno izplačilo plač. Očitno pa je s tem sindikat zavedla, saj je bil njen dejanski nagib, da bo prenesla le tiste delavce, ki jim želi odpovedati pogodbo o zaposlitvi in ker je vedela, da bo prvo tožena stranka poslovala tako, da bo v kratkem času postala insolventna. S tem se je izognila precejšnjemu strošku, ki bi ga sicer za drugo toženo stranko predstavljale plače, odpravnine in drugi pripadajoči zneski teh delavcev. Drugotožena stranka je šele čez dve leti našla pogodbo o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, ki naj bi veljala od 1. 8. 2012 dalje in ki jo je drugo tožena stranka odpovedala že z dopisom z dne 24. 9. 2012. Vse listine je podpisala ista oseba, to je A.A., in sicer tako za prvo kot drugo toženo stranko. To ni bila pogodba o prenosu podjetja ali dela podjetja, temveč je drugo tožena stranka nastopila kot naročnik, prvo tožena stranka pa kot izvajalec sodelavec, ki bi moral prevzeti vse delavce naročnika (kar pa se ni zgodilo). S to pogodbo drugo tožena stranka ni prenesla niti podjetja niti dela podjetja, šlo je za navadno pogodbo o izvajanju storitev, ki jo je bilo mogoče kadarkoli odpovedati in je prvo tožena stranka to tudi storila že drugi mesec po začetku izvajanja te pogodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je to pogodbo, ki jo je za obe pogodbeni stranki podpisala ista oseba, štelo kot verodostojno listino in kot pogodbo o prenosu podjetja oziroma dela podjetja in je v posledici tega potrdilo prenos tožnika (in drugih delavcev) od drugo tožene na prvo toženo stranko. S pravilno oceno izvedenih dokazov in pravilno uporabo materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da je šlo za fiktivno pogodbo oziroma za nedopustne nagibe toženih strank, da se rešita finančnega bremena, ki ga predstavljajo pravice delavcev (tudi tožnika), da so bile s tem kršene tako Ustava RS kot veljavni predpisi in da je bil ta posel ničen. Glede nepremičnin, ki jih ima v lasti prvo tožena stranka, tožnik pripominja, da je vse te nepremičnine obremenil s hipotekami že A.A., in sicer za zneske, ki bistveno presegajo njihovo vrednost. V stečajnem postopku se bodo torej delno poplačali le hipotekarni upniki.

4. Tožnik je dne 14. 4. 2015, to je po preteku roka za pritožbo zoper sodbo, vložil še dopolnitev pritožbe.

5. Prvotožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ki se nanaša na plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, s katero se ne strinja. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijani V. točki izreka, tako da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Sodišče je napačno uporabilo 154. člen ZPP, saj ni upoštevalo četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s sprem., v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožnik je dne 30. 11. 2012 vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da sodišče tožencema kot solidarnima dolžnikoma naloži, da sta ga dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati plačo, prispevke in odvesti dohodnino. Po vložitvi tožbe se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 1860/2013 z dne 23. 9. 2013, nad prvim tožencem začel stečajni postopek; tožnik je svojo terjatev v stečajnem postopku prijavil dne 7. 11. 2013, stečajni upravitelj pa je terjatev tožnika prerekal s pojasnilom, da tožnik ni predložil dokumentacije, ki bi omogočala ugotovitev terjatve. Na tej podlagi in v skladu s 301. členom ZFPPIPP je tožnik z vlogo z dne 9. 5. 2014 predlagal nadaljevanje prekinjenega postopka, z vlogo z dne 7. 10. 2013 pa predlagal spremembo tožbe tako, da je namesto dajatvenega postavil ugotovitveni zahtevek.

Prijava terjatve v postopkih zaradi insolventnosti mora vsebovati določen zahtevek za priznanje terjatve v postopku (1. točka prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP) z vsebino, ki jo določa drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP, ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokaze, ki ta dejstva potrjujejo (2. točka prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Če prijava terjatve ne vsebuje bodisi opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP ali dokazov, ki potrjujejo vsebino zahtevka, stečajni upravitelj vloge ne zavrže, temveč jo vsebinsko obravnava, če zaradi pomanjkljive trditvene ali dokazne podlage v prijavi terjatve stečajni upravitelj prijavljeno terjatev prereka, upnika bremenijo stroški postopka za ugotovitev terjatve (četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP).

Ureditev po četrtem odstavku 60. člena in 301. členu ZFPPIPP predstavlja lex specialis v razmerju do 154. člena ZPP in petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem., v nadaljevanju: ZDSS-1), ki urejata povračilo pravdnih stroškov. Tožnik prijavi terjatve ni priložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi stečajni upravitelj lahko ugotovil utemeljenost terjatve. Tožnikovi vlogi s prijavo terjatve niso bili priloženi dokazi v podporo dejstvom za ugotovitev obstoja terjatve. Predložena dokaza (tožba z dne 30. 11. 2012 in pripravljalna vloga z dne 7. 10. 2013, vloženi v tem postopku) stečajnemu upravitelju nista omogočila preveritve terjatve, saj vsebujeta zgolj gole navedbe tožnika. Tožnik ni predložil niti prilog, ki jih je priložil tožbi in omenjeni pripravljalni vlogi. Tretji odstavek 60. ZFPPIPP upniku (tožniku) izrecno nalaga predložitev listinskih dokazov, vendar tožnik tega ni storil v zadostni meri, kar pomeni, da prijave terjatve ni ustrezno konkretiziral, temveč je to storil šele v pravdnem postopku za ugotovitev obstoja terjatve. Stečajni upravitelj tako ob preizkusu tožnikove terjatve ni imel nobenih dokazov, iz katerih bi lahko izhajala utemeljenost terjatve. Prvi toženec ob tem izpostavlja, da nekdanje poslovodstvo prvega toženca ni izpolnilo obveznosti iz 292. člena ZFPPIPP in stečajnemu upravitelju ni predložilo poslovne dokumentacije, zato z dokazi, ki jih je tožnik predložil v tem pravdnem postopku, stečajni upravitelj ni razpolagal. Stečajni upravitelj tožnikove terjatve ni mogel preizkusiti z dokazi v arhivu stečajnega dolžnika, ker s slednjim ni razpolagal, pa tudi če bi, tožnika to ne bi odvezalo obveznosti utemeljiti svojo terjatev v skladu s prvim in drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP. Ker tožnik prijavi terjatve ni priložil potrebnih dokazov, ki bi potrjevali utemeljenost prijave, je stečajni upravitelj prvega toženca terjatev utemeljeno prerekal, stroški postopka ugotavljanja obstoja take terjatve pa na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP bremenijo tožnika. Odločitev sodišča, ki je stroške tega pravdnega postopka za ugotovitev tožnikove terjatve naložilo prvemu tožencu, je materialnopravno napačna, saj sodišče četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP sploh ni uporabilo, čeprav bi ga bilo dolžno uporabiti.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tudi tožeča stranka. Sodba sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljena pa je tožnikova pritožba tudi v delu, v katerem le pavšalno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne da bi konkretno navedel, v čem so nasprotja v obrazložitvi sodbe glede na vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, saj pritožbeni preizkus navedene kršitve le na podlagi pavšalnih očitkov iz tega razloga niti ni mogoč.

K pritožbi tožnika:

9. Tožnik je bil zaposlen pri drugotoženi stranki B. d.d. do 31. 7. 2012, od 1. 8. 2012 dalje pa na podlagi podpisanega Aneksa k pogodbi o zaposlitvi pri prvotoženi stranki C. d.o.o, ki mu je dne 16. 10. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delovno razmerje pri prvotoženi stranki pa mu je prenehalo 2. 11. 2012. Na podlagi Aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki so ga sklenili prvo in drugotožena stranka ter tožnik, je tožnik z dnem 1. 8. 2012 postal delavec prvotožene stranke C. d.o.o. Aneks je bil sklenjen zaradi spremembe delodajalca v smislu 73. in 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), pri čemer je vse obveznosti delodajalca prenosnika (drugotožene stranke B. d.d.) prevzel delodajalec prevzemnik (prvotožena stranka C. d.d.). V tožbi zoper drugotoženo stranko (B. d.d.) je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012 (oz. 1. 8. 2013), ugotovitev, da mu pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012, sklenjena z drugo toženo stranko, ni prenehala in da je še naprej v veljavi, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 8. 2012 dalje, vključno s plačo, ter vrnitev na delo k drugotoženi stranki, ki mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 2. 11. 2012 dalje, vključno s plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotožena stranka predložila pogodbo o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, po kateri je drugotožena stranka na prvotoženo stranko prenesla storitve s področja marketinga, gradbene operative, skupnih dejavnosti, poslovne enote D., pravne službe, notranje kontrole, kontrolo kakovosti, tajništva ter strateškega razvoja, to je po vsebini celotno dejavnost. Drugotožena stranka je po pravilni presoji sodišča prve stopnje dokazala, da je bil na podlagi navedene pogodbe, ki je veljala ob prehodu delavcev 1. 8. 2012, dokazala prenos podjetja, obrata ali dela podjetja v smislu 73. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v podobnih sporih (opr. št. Pdp 440/2014, Pdp 441/2014 in druge) oziroma stališč pritožbenega sodišča v citiranih sodbah (v istovrstnih sporih delavcev zoper prvo in drugotoženo stranko) presodilo, da aneks k pogodbi o zaposlitvi ni ničen, ker temelji na dopustni podlagi, ki je opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri prvotoženi stranki. Navedenemu stališču pritožbenega sodišča pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 59/2015 z dne 9. septembra 2015 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 441/2014 z dne 30. 10. 2014 in sodbo Delovnega sodišča Celje opr št. Pd 449/2012 z dne 9. 7. 2013), s katero je bila revizija tožeče stranke zavrnjena. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče RS med drugim navedlo, da vsebina spornega aneksa ne posega v kavzo pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in delodajalcem prenosnikom, ampak se z aneksom le ugotavlja, da je prišlo do spremembe delodajalca po samem zakonu, tak namen pa ne more biti ničen, ker gre le za ugotovitev posledice prenosa podjetja, ki je nastala že na podlagi zakona. Enake posledice bi nastale za tožnika, tudi če aneksa ne bi podpisal. Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi tudi zapisalo, da tak aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki sporazumno med vsemi tremi strankami ureja opravljanje dela za plačilo in zaposlitev pri (drugem) delodajalcu (prevzemniku) pod nespremenjenimi pogoji, ne bi bil ničen, četudi do prenosa dela podjetja ne bi prišlo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da med prvo in drugotoženo stranko ni prišlo do nobenega, niti dejanskega niti pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, saj iz izpodbijane sodbe takšna ugotovitev ne izhaja. Ravno nasprotno – sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Sodišče prve stopnje je vsebino navedene pogodbe pravilno ocenilo kot podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi povsem nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.

12. Pritrditi je potrebno tudi presoji sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012 soglašal, da namesto delodajalca prenosnika z dne 1. 8. 2012 vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav je očitno, da so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe, ki vsebuje tudi nedopustne novote, ki jih glede na določbo 337. člena ZPP ne bi bilo mogoče upoštevati, ni obravnavalo, ker je bila vložena po preteku roka za vložitev pritožbe. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (154., 165. člen ZPP).

K pritožbi prvotožene stranke:

15. Pritožba se v obsežni pritožbi sklicuje na to, da tožnik k prijavi terjatve v stečajnem postopku, ki se nanaša na tožbo v obravnavanem individualnem delovnem sporu, ni priložil potrebnih dokazov, ki bi potrjevali utemeljenost prijave, zato je stečajni upravitelj prvotožene stranke utemeljeno prerekal. To pa naj bi bil razlog za to, da bi stroške postopka ugotavljanja obstoja terjatve tožnika zoper prvotoženo stranko v tem sporu nosil tožnik v skladu s 4. odstavkom 60. člena ZFPPIPP.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča, ki je stroške tega pravdnega postopka za ugotovitev tožnikove terjatve naložilo prvemu tožencu, materialno pravno napačna, ker bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 4. odstavek 60. člena ZFPPIPP, ki določa, da v primeru, če prijava terjatve ne vsebuje bodisi opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP ali dokazov, ki potrjujejo vsebino zahtevka, stečajni upravitelj vloge ne zavrže, temveč jo vsebinsko obravnava, če zaradi pomanjkljive trditvene ali dokazne podlage v prijavi terjatve stečajni upravitelj prijavljeno terjatev prereka, upnika bremenijo stroški postopka za ugotovitev terjatve (četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru tožniku ni mogoče očitati pomanjkljivosti prijave terjatve v smislu citirane določbe, saj je prijavi priložil tožbo z dne 30. 11. 2012 in pripravljalno vlogo z dne 7. 10. 2013, v dokaz pa predlagal po potrebi še druge listine (A 18). Če prijavi skupaj s tožbo ni priložil še listin, ki jih je vložil skupaj s tožbo, to še ne pomeni, da je prijava pomanjkljiva, zlasti ker gre za priloge – listine, ki jih je izdal delodajalec in bi z vsemi moral razpolagati sam. Pritožba se torej povsem neutemeljeno sklicuje na citirano določbo 1. odstavka 60. člena ZFPPIPP, saj v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Zlasti nesprejemljivo pa je sklicevanje prvotožene stranke na to, da nekdanje poslovodstvo prvotožene stranke ni izpolnilo obveznosti iz 292. člena ZFPPIPP in stečajnemu upravitelju ni predalo poslovne dokumentacije.

17. Odločitev o stroških postopka (V. točka izreka sodbe) je torej pravilna in v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP, pritožba prvotožene stranke pa neutemeljena.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev o stroških v sodbi sodišča prve stopnje.