Jedro

Za odločanje o postavljenih tožbenih zahtevkih na dodelitev otroka in izdajo začasne odredbe so relevantne ustrezne določbe Uredbe Sveta ES št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 (Uredba Bruselj II) in Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22.12.2000 (Uredba Bruselj I). Ob uporabi teh določb lahko ugotovimo, da pristojnost slovenskih sodišč (v predmetnem sporu z mednarodnim elementom) ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodišče RS ni pristojno za odločanje v tem sporu (točka I izreka), ter zavrglo tožbo in tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 13.1.2012 (točka II izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik. V pritožbi ponavlja navedbe podane v tožbi (o tem, kje je družina živela prej, prenehanju izvenzakonske skupnosti in kasnejšem dogajanju) ter predlogu za izdajo začasno odredbo. Ob sklicevanju na 42. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku poudarja, da naj bi bil izpodbijani sklep materialno-pravno napačen, saj naj bi bil otrok (ki se od poletja 2011 nahaja v Sloveniji pri očetu) državljan RS, tožba pa vložena pred krajevno in stvarno pristojnim sodiščem v RS. Navedbe pod 8. točko izpodbijanega sklepa, češ da naj bi se v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami glede nevarnosti oziroma razmer, v katerih otrok živi, sodišče izjasnilo že v sklepu, s katerim je odredilo vrnitev otroka v Veliko Britanijo, ne držijo. V omenjenem sklepu je sodišče pojasnilo, da ne gre za relevantne navedbe, o katerih bi se odločalo v postopku vrnitve otroka, ampak da mora oče (tožnik) sprožiti poseben postopek za dodelitev otroka, kar je z zavrženo tožbo tudi storil. V zvezi s predlagano začasno odredbo se je tožnik skliceval na okoliščine, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo (čeprav bi se moralo), zaradi česar so podane bistvene kršitve pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne gre za nujen ukrep (začasna odredba), da se otroka začasno dodeli očetu (tožniku), saj se je okolja pri njem navadil in se zanj stanje ne bi poslabšalo, če bi pri njem ostal. V kolikor se bo moral ponovno izseliti v Veliko Britanijo ter na novo prilagoditi situaciji, bo to zanj predstavljalo večjo škodo kot to, da ostane pri očetu. Oče ob stiski otroka (ki bo letos dopolnil 10 let in gre za že delno izoblikovano osebnost), ki ni želel v Veliko Britanijo, ni mogel ostati neprizadet in je sledil otrokovi želji, da ostane pri njem v Sloveniji. V vseh postopkih, v katerih se odloča o vprašanjih povezanih z otroki, je ves čas v ospredju skrb za koristi otroka, zaradi česar je oče pred sodiščem RS vložil zavrženo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe (saj v zvezi s slednjo pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati to temeljno vodilo).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da so za vprašanje pristojnosti (sodišča RS) za odločanje o postavljenih tožbenih zahtevkih relevantne ustrezne določbe Uredbe Sveta ES št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 (Uredba Bruselj II) in Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22.12.2000 (Uredba Bruselj I) ter da ob uporabi teh določb lahko ugotovimo, da pristojnost slovenskih sodišč (v predmetnem sporu z mednarodnim elementom) ni podana. Teh ugotovitev in pojasnil sodišča prve stopnje (ki jim ni moč ničesar dodati) tožnik argumentirano (1) niti ne izpodbija. Kot mu je to v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prav tako obrazložilo že sodišče prve stopnje, je sklicevanje na 42. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/1999, s kasnejšimi spremembami) nepravilno, saj omenjeni člen ne določa pristojnosti, ampak predvideva, katero (materialno) pravo je potrebno uporabiti.(2) Odločitev sodišča prve stopnje, da ni pristojno za odločanje v predmetnem sporu, je povsem pravilna,(3) kar (posledično) enako velja tudi za odločitev o zavrženju tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Resda lahko v skladu s prvim odstavkom 20. člena uredbe Bruselj II v nujnih primerih začasne ukrepe (ukrepe zavarovanja) glede oseb (ali premoženja), ki se v njih nahajajo, izdajo države članice kljub tem da je za odločanje o glavni stvari pristojno sodišče druge države članice. Vendar v konkretnem primeru ne gre spregledati, da je bil predmetni predlog (za začasno odredbo) podan zato, da bi se preprečila realizacija sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. IV R 528/2011 z dne 28.12.2011, s katerim je bilo tožniku naloženo, da mld. D. A. B. takoj vrne njegovi v London stanujoči materi. Predlog je bil podan torej zato, da se prepreči izvršitev (v drugem postopku izdane) sodne odločbe, kar predstavlja zlorabo pravice (procesnega sredstva). Edina sankcija zanjo pa je zavrženje vloženega sredstva (v konkretnem primeru predloga za izdajo začasne odredbe). Iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi ni presojalo trditev o obstoju (vsebinskih) predpostavk za izdajo začasne odredbe (podana pa tudi ni procesna kršitev, ker se do njih ni opredelilo sodišče prve stopnje).

5. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) V smislu pravno-relevantnih argumentov.

(2) Uporaba te določbe bi prišla v poštev šele v primeru, ko bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča (kar je torej primarno vprašanje).

(3) Glej določbo tretjega odstavka 18. člena ZPP oziroma 17. člena uredbe Bruselj II.