Jedro

Ker toženka ob smrti V. dne 9.10.1989 ni bila uporabnica stanovanja, ni mogla nadaljevati trajne uporabe stanovanja po 18. čl. tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Toženka je ostala v stanovanju brez veljavnega pravnega naslova in zato tožeča stranka utemeljeno zahteva toženkino izselitev in izročitev praznega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da izprazni stanovanje v Ljubljani, in praznega izroči tožeči stranki. Toženkino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodba sodišča prve stopnje bistveno pomanjkljiva, ker vsebuje navedbo, da je odšla bivša imetnica stanovanjske pravice v dom za ostarele leta 1977, čeprav je nesporno, da se je to zgodilo v letu 1987. Poudarja, da je bila toženka v stanovanju pred odhodom V. v dom in da je z njo živela več kot dve leti pred njeno smrtjo v ekonomski skupnosti. Toženka je bila v letih 1987 in 1988 odsotna le nekaj časa in ker je medtem skrbstveni organ zamenjal ključavnico, je dne 25.12.1988 v stanovanje vdrla. Ker se je ugotovilo, da je imela dovoljenje imetnice stanovanjske pravice in ključ stanovanja, je bila v kazenskem postopku oproščena. V času, ko je imetnica stanovanjske pravice prebivala v domu, je toženka čuvala stanovanje in skrbela za njene koristi. Njen status v stanovanju se zato ni mogel spremeniti. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po 3.odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tem uveljavljanim razlogom in z njegovo obrazložitvijo.

V zvezi z uveljavljanim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka omenja revizija le pomanjkljivost sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je nepravilno navedena letnica odhoda imetnice stanovanjske pravice V. v dom (1977 namesto 1987). Toženka v reviziji sama navaja, da letnica 1987 med strankama ni sporna. Glede na vse ugotovljene okoliščine toženkine uporabe stanovanja omenjene napake ni mogoče šteti kot pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu, ki bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo še glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, toženka z imetnico stanovanjske pravice ni živela v ekonomski skupnosti. Imetnici stanovanjske pravice je sicer pred njenim odhodom v dom pomagala pri pospravljanju in drugih gospodinjskih delih, vendar pa v stanovanju pred 25.12.1988 ni zadovoljevala svojih rednih stanovanjskih potreb. Ker toženka ob smrti V. dne 9.10.1989 ni bila uporabnica stanovanja, ni mogla nadaljevati trajne uporabe stanovanja po 18.čl. tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih ( Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84 ). Toženka je ostala v stanovanju brez veljavnega pravnega naslova in zato tožeča stranka utemeljeno zahteva toženkino izselitev in izročitev praznega stanovanja. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta zahtevku ugodili, je materialnopravno pravilna in uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).