Jedro

Če za uvoženo blago, za katero je bila uveljavljena oprostitev plačila carine pod določenimi pogoji, ti pogoji niso izpolnjeni, je podana pravna podlaga za obračun carine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 237/2000-9 z dne 22.11.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 30.12.1999, s katero je tožena stranka v izreku pod II. točko kot neutemeljeno zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice C. z dne 15.4.1996. Z njo ji je naloženo plačilo carine in posebne kmetijske dajatve v skupnem znesku 4.234.791,00 SIT za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave C. z dne 11.11.1994 (UCD). V obrazložitvi sodišče navaja, da je z UCD tožeča stranka kot uvoznik uvozno ocarinila 20.000 kg zmrznjenih govejih četrti, brez kosti, v vrednosti 65.200,00 DEM, brez plačila carine in drugih uvoznih davščin na podlagi 49. člena (pravilno: 50. člena) Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89 in 21/90 - CZ) oziroma 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje, oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93-uredba). Ob uvozu je priložila pisno izjavo uporabnika blaga, podjetja E.M. d.o.o., da bo uvoženo blago v celoti uporabil za proizvodnjo blaga za izvoz in da bo izvažal klobase in podobne izdelke, mešane konzerve in goveje konzerve, pri čemer bo vrednost izvoženega blaga najmanj za 30% večja od vrednosti uvoženega blaga, blago pa bo v predelanem stanju izvoženo v roku enega leta od dneva, ko je prešlo carinsko črto, torej do 11.11.1995. Po preteku navedenega roka je bila pri uporabniku blaga podjetju E.M. d.o.o. opravljena kontrola realizirane izvozne obveznosti na podlagi izpiska elektronskega računskega centra o stanju carinskega dolga in tabel, ki so sestavni del zapisnika o naknadni kontroli z dne 4.4.1996. Ker po sporni UCD do poteka roka ni bil registriran nikakršen izvoz je carinarnica obračunala carino in druge uvozne dajatve. Določbe 50. člena CZ, ki se smiselno uporabljajo za blago, ki je bilo uvoženo z uveljavljanjem ugodnosti iz 5. člena uredbe, določajo, da se za uvoz surovin in repromateriala ne plača carina pod pogojem, da se uvoženo blago uporabi v proizvodnji blaga za izvoz, da se najpozneje v enem letu od dneva prehoda carinske črte izvozi v tujino, ter da mora biti vrednost izvoženega blaga najmanj 30% večja od vrednosti uvoženega blaga. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da carinski zavezanec ni izpolnil nobenega od navedenih pogojev, saj niti on niti uporabnik nista predložila nikakršnega dokaza o izvozu blaga, ki je bilo uvoženo po obravnavani UCD in je uporabnik priznal, da izvoza ni zmožen realizirati. Obveznost plačila je prvostopni carinski organ pravilno naložil tožeči stranki, ki je carinski zavezanec v skladu s 24. členom CZ in 8. točko 1. odstavka 4. člena Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku, po katerem se v rubriko 8 carinske deklaracije vpišteta ime in naslov osebe, ki je carinski zavezanec. Te ugotovitve ne spreminja niti dejstvo, da je uporabnik dal izjavo, da bo blago uporabljeno v proizvodnji za izvoz. Navodilo za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ (Uradni list SFRJ, št. 40/89) določa, da mora carinski zavezanec predložiti izjavo porabnika blaga, to je v konkretnem primeru izjava podjetja E.M., da se bo blago v celoti uporabilo v proizvodnji blaga v izvoz. S tem pa je tožeča stranka, kot carinski zavezanec ob uvozu blaga prevzela nase tveganje ali bo posel v skladu z dano izjavo tudi realizirala ali ne.

Po presoji sodišča je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zato je tožbo kot neutemljeno zavrnilo. V obravnavani UCD je kot podlaga za uveljavljanje olajšav vpisana klavzula "uvoz zaradi izvoza po 5. členu Odloka", deklaraciji pa priložena tudi izjava uporabnika z vsebino, ki jo za dosego oprostitve predpisuje 5. člen uredbe.

Uveljavljan je bil torej uvoz brez plačila carine pod pogojem, da bo najpozneje v enem letu izvoženo blago v tujino v vrednosti, ki bo najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Ugotovitev, da navedeni pogoji niso bili izpolnjeni, je nesporna, zato je tožeči stranki kot carinskemu zavezancu plačilo carine naloženo skladno z določbo 2. odstavka 50. člena CZ, na katerega uporabo napotuje 2. odstavek 5. člena Uredbe. Ker se blago carini na podlagi podatkov vložene deklaracije, ni možno spreminjati namena oziroma pravne in dejanske podlage za uvoz. Uredba, ki je bila sicer sprejeta na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 49. člena CZ, je glede na določbo 50. člena CZ razširila krog upravičencev za uveljavljanje pogojnih carinskih oprostitev ter delno omilila pogoje za dosego oprostitev, saj določa le 30 % povečanje vrednosti izvoza glede na uvozno vrednost blaga (50. člen določa 50% povečanje). Ugovor tožeče stranke, da je blago uvozila na podlagi 49. in ne 50. člena je utemeljen samo toliko, kolikor ta določba predstavlja razlago za izdajo uredbe, s katero so bile možnosti za uveljavljanje carinskih oprostitev, sicer določene v 50. členu CZ, po osamosvojitvi Republike Slovenije v korist carinskih zavezancev razširjene in prilagojene potrebam slovenskega gospodarstva. Ugovor, da carinska organa nista imela pravne podlage za obračun uvoznih carinskih dajatev, je po navedenem neutemeljen. Neutemeljen je tudi ugovor napačne uporabe določbe Zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list RS, št. 29/93), saj se po določbi 7. člena tega zakona posebne dajatve plačajo pri carinjenju blaga po predpisih, ki veljajo za plačevanje carine. Po določbi 2. člena Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev, ki je veljala na dan uvoza (12. 11.1994), se posebna dajatev plačuje za vse v uredbi navedene kmetijske proizvode in živila, ne glede na način uvoza, razen v primerih iz 6. člena Zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov, kar pomeni, da se dajatev ni plačevala ob uvozu surovin in reprodukcijskega materiala, ki se v skladu s carinkimi predpisi uporablja za proizvodnjo blaga za izvoz. Tožeči stranki je bila dajatev, ki ob uvozu na navedeni podlagi ni bila plačana, utemeljeno obračunana in vložena v plačilo naknadno, po ugotovitvi neizpolnitve predpisanih pogojev in v višini na dan nastanka obveznosti, predpisani z uredbo o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, postopke naknadnega obračuna uvoznih dajatev ustavi in odloči o plačilu stroškov zastopanja tožeče stranke. Trditev, da je tožeča stranka za predmetno blago uveljavila oprostitev carinskih dajatev, je zmotna, posledično temu pa je naknaden obračun dajatev brez pravne podlage. Uredba o merilih je izdana na podlagi 49. člena CZ. Carinski kontingenti (49. člen CZ) in ramplasmaji (50. člen) sta dva povsem različna inštituta carinskega prava. Sodba pa ju je pomešala in s tem je podana zmotna uporaba materialnega prava. Člen 50. CZ z uredbo nima nobene zveze in je tudi ne more imeti. Trditev, da se 5. člen uredbe nanaša na 50. člen je zmotna, ker je v rubriki 24 carinske deklaracije o uvozu predmetnega blaga jasno zapisano, da gre za uvoz blaga na podlagi 49. člena CZ in člena 5. uredbe (šifra 4905). Sodba ignorira dejstva, iz carinske deklaracije, kar pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Bistvena razlika med kontingenti in ramplasmaji je v tem, da pri kontigentih ni naknadnega obračuna carine, tudi če uvoznik ne izpolni meril, predpisanih na podlagi 1. odstavka 49. člena CZ za kontingentirani uvoz blaga. Določba člena 2. odstavka 5. člena Uredbe odkazuje zgolj na postopkovne, ne pa tudi ne na materialno pravne določbe člena 50 CZ. Na podlagi zapisanega je nedvomen zaključek, da predmetno blago, uvoženo po 49. členu CZ, ni zavezano k naknadnemu plačilu carine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi vložene UCD v tem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da se je uvažalo blago (surovine), za katero je bila uveljavljena oprostitev plačila carine in drugih davščin, v skladu s pogoji, določenimi v CZ/76 in 5. členom Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitve carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93), saj je bila UCD priložena posebna izjava uporabnika, s katero se je zavezal, da bo izpolnil predpisane obveznosti in blago v predelani obliki v rokih in količinah izvozil v tujino. Tudi ni sporno, da v tem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni, ker niso bili predloženi nobeni dokazi o izvozu blaga, ki je bilo uvoženo po obravnavani UCD. Zato je bila dana pravna podlaga za obračun carine v 2. odstavku 50. člena CZ/76, ki določa, da se carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz, če blago ni izvoženo v tujino v rokih in vrednostih iz 1. odstavka tega člena.

Določba 2. odstavka 5. člena uredbe je odkazovala na smiselno uporabo določbe 53. člena prečiščenega besedila Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90), kar po oštevilčenju določb besedila osnovnega Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76) z upoštevanjem njegovih sprememb in dopolnitev, je določba 2. odstavka 50. člena CZ/76. Navedena uredba je bila izdana na podlagi 1. odstavka 49. člena Carinskega zakona v prečiščenem besedilu (Uradni list SFRJ, št. 34/90), kar pa ne pomeni, tako kot to napačno tolmači tožnik, da je bilo blago uvoženo na podlagi 49. člena CZ/76, ampak pomeni, da je bilo blago, uvoženo z uveljavljeno oprostitvijo na podlagi smiselne uporabe 50. člena CZ/76 in 1. odstavka 5. člena uredbe. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. U-I-85/97 z dne 22.5.1997, glede določbe 5. člena uredbe, ugotovilo, da ni nezakonita.

Pri obračunu so bila pravilno upoštevana določila Zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list RS, št. 29/93), kar je sodišče prve stopnje že izčrpno obrazložilo, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor napačne uporabe te določbe.

Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na te razloge.

V konkretni zadevi ne gre za carinske kontigente v smislu 49. člena CZ/76 in ne za naknaden poznejši obračun carinskih obveznosti v smislu določbe 272. člena CZ/76, temveč za obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjenih obveznosti, ki so bile pogoj za uveljavljeno oprostitev. Tožeča stranka je bila ob uvozu poleg plačila carine oproščena tudi plačila posebne kmetijske dajatve, ki ji je bila zaradi neizpolnjene obveznosti tudi utemeljeno obračunana na navedeni pravni podlagi. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da so bile dajatve naknadno obračunane brez zakonite podlage in da je za kršitev obveznosti izvoza predpisana zgolj kazenska sankcija.

Sodišče prve stopnje v tem primeru ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten (5. odstavek 72. člena ZUS).

Sodišče je odločalo le o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta, zato na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker je bilo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.