9. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 116/2003 z dne 18. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 966/2000 z dne 28. 3. 2002 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1673/2003 z dne 22. 10. 2003 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 310/97 z dne 14. 5. 2003 se zavrže.

3.Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 8 Pg 310/97 z dne 17. 3. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper pritožnico (v gospodarskem sporu toženo stranko) za plačilo 123.470,54 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi, kar naj bi pomenilo razliko med plačano kupnino in najemnino za obdobje 16 mesecev, ki naj bi jo bila pritožnica upravičena zadržati. Na pritožbo tožeče stranke je Višje sodišče sodbo spremenilo tako, da je pritožnici naložilo, da mora plačati znesek v višini 100.000 DEM v tolarski protivrednosti s 16 % obrestno mero od 3. 9. 1996 dalje. Višje sodišče je drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo, da je pogodbeno določilo, po katerem je pritožnica upravičena v primeru odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke obdržati znesek 100.000 DEM, nično. Sprejelo je stališče, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Pritožnica je vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22., 125., 135., 153., 155. in 158. člena Ustave. Ne strinja se z odločitvijo Višjega sodišča, da pogodbeno določilo v aneksu k prodajni pogodbi pomeni prepovedano pogodbeno kazen. Po njenem mnenju gre za vnaprej določeno odškodnino. Navaja, da je Višje sodišče z zmotno presojo listin povsem spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, pri tem pa naj ne bi ugotavljalo pogodbene volje strank z zaslišanjem prič, ki sta jih obe pravdni stranki predlagali. Sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo in zakaj ni presojalo listin. Dodaja, da za določitev obresti v višini 16 % ni pravne podlage. Pritožnica navaja, da so bile v tej višini obresti določene v aneksu, vendar je to listino sodišče očitno različno uporabilo, ker pritožnici ni priznalo, da gre pri znesku 100.000 DEM za vnaprej določeno odškodnino, na drugi strani pa je pri odločitvi, da mora pritožnica vrniti ta znesek, uporabilo obrestno mero iz iste listine. Glede odločilnih dejstev po mnenju pritožnice obstaja nasprotje med razlogi sodbe in med listinami, zato naj bi bila podana kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

3.Pritožnica izpodbija tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1673/2003 z dne 22. 10. 2003 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 310/97 z dne 14. 5. 2003 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 8 Pg 310/97 z dne 17. 3. 2003. Med postopkom je bila namreč tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra, zato je sodišče prve stopnje s sklepom št. 8 Pg 310/97 z dne 17. 3. 2003 prekinilo postopek in pozvalo pravna naslednika, naj prevzameta pravdo, s sklepom št. VIII Pg 310/97 z dne 14. 5. 2003 pa sklenilo, da se postopek nadaljuje s pravnima naslednikoma. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper sklep o nadaljevanju postopka zavrnilo. S temi sklepi je po mnenju pritožnice prišlo do novih procesnih kršitev, saj jih je sodišče prve stopnje izdalo eno leto po pravnomočnosti zadeve. Meni, da izdaja procesnih sklepov po pravnomočno končanem postopku ni dopustna.

B. – I.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljevati s sklicevanjem na 2., 15. (razen četrtega odstavka), 125., 135., 153., 155. in 158. člen Ustave, ker ti členi neposredno ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pritožnica utemeljuje z zatrjevanjem, da je Višje sodišče napačno ocenilo listine oziroma da listin sploh ni ocenilo in da ni zaslišalo predlaganih prič, s čimer bi lahko ugotovilo, kakšna je bila resnična pogodbena volja pravdnih strank. Ta očitek je pritožnica uveljavljala že v reviziji. Vrhovno sodišče pa ji je pojasnilo, zakaj pogodbena volja strank v konkretnem primeru ni pravno pomembna. Navedlo je, da gre pri prepovedi pogodbene kazni za denarne obveznosti za kogentno določbo, zato je stranke ne morejo spreminjati z dogovorom. Očitek pritožnice o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave je tako neutemeljen.

6.Očitkov pritožnice, ki se nanašajo na višino obrestne mere prisojenih zamudnih obresti, Ustavno sodišče ni presojalo. Kot izhaja iz priložene revizije, pritožnica teh očitkov v njej ni uveljavljala, kar pomeni, da jih v vsebinskem smislu ni izčrpala.

7.Ker torej z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

8.Ustavna pritožba zoper sodni odločbi, navedeni v 2. točki izreka, je prepozna. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču poslalo Okrožno sodišče v Ljubljani, izhaja, da je bil pritožničinemu pooblaščencu izpodbijan sklep št. I Cp 1673/2003 vročen dne 10. 11. 2003. Ustavna pritožba, vložena dne 19. 8. 2004, je torej očitno prepozna, zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

9.Pritožnica izpodbija tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, naveden v 3. točki izreka, vendar je tudi v tem delu ustavna pritožba prepozna, saj gre časovno gledano za sklep, ki je bil glede na svojo vsebino nujno izdan pred izpodbijanima sodnima odločbama iz 2. točke izreka. Iz sklepa Višjega sodišča št. I Cp 1673/2003 pa izhaja, da pritožnica zoper ta sklep ni vložila pritožbe. Pritožnica tako ni izčrpala niti rednega pravnega sredstva, kar je pogoj za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Ker za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka, prve in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić