Jedro

V okvir računa, ki ga je bila dolžna dati tožena stranka (dobavitelj), sodijo vsi podatki, ki omogočijo transparentno sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, ki ga je izstavila toženi stranki (upravnik), tožena stranka pa ga je prefakturirala odjemalcem toplotne energije in prenakazovala tožeči stranki prejeta plačila.

Smisel in namen dokaznega postopka je dokazovanje resničnosti trditev, ne pa, da bo šele izvedenec ugotavljal relevantna dejstva in (brez utemeljenih razlogov za dvom) preverjal verodostojnost podatkov, ki izhajajo iz poslovnih knjig tožene stranke.

Tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za pripravo in predložitev njene lastne dokumentacije, s katero je tožeči stranki zgolj pojasnjevala, kako je izvrševala njeno naročilo. Ti stroški imajo naravo splošnih stroškov poslovanja gospodarskega subjekta.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 4. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.496,00 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti za čas od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (3. točki izreka) potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 362,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2000/09170 z dne 5.6.2001 v 1. točki izreka glede plačila 435,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2000 dalje in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 5.181,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila oziroma do takrat, ko so dosegle dvojno glavnico, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 113,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2001 do takrat, ko so dosegle dvojno glavnico (2. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 12.241,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem in stroškovnem delu (3. in 4. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, utemeljena pa je v delu, ki napada odločitev o pravdnih stroških.

V postopku na prvi stopnji je bilo sporno, ali je tožena stranka, ki je kot upravnik v obdobju od leta 1998 do 2000 pobirala in izterjevala terjatve iz naslova dobavljene toplotne energije od etažnih lastnikov oz. stanovalcev v večstanovanjskih objektih, pridobljena plačila (pravočasno) prenakazovala tožeči stranki kot dobavitelju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se za razmerje med pravdnima strankama do 15.5.1998 uporabljajo določila pisne pogodbe, po učinkovanju odpovedi pisne pogodbe z dne 15.5.1998 pa je treba razmerje med strankama obravnavati po pravilih, ki jih ureja ZOR za mandatno pogodbo. Tožena stranka je bila kot prevzemnik naročila dolžna tožeči stranki brez zavlačevanja izročiti vse, kar je iz zaupanih poslov prejela in ji dati tudi račun o opravljenem poslu (26. točka obrazložitve).

V okvir računa, ki ga je bila dolžna dati tožena stranka, sodijo vsi podatki, ki omogočijo transparentno sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, ki ga je izstavila toženi stranki, tožena stranka pa ga je prefakturirala odjemalcem toplotne energije in prenakazovala tožeči stranki prejeta plačila. Sodišče prve stopnje je toženo stranko pozvalo k predložitvi teh podatkov skladno z navodilom in pojasnilom višjega sodišča iz sklepa opr. št. I Cpg 711/2005 z dne 23.1.2007, zato ne drži pritožbeni očitek, da je bila tožena stranka z dokazi, ki jih je predložila v ponovljenem postopku, prekludirana.

Pritožbena trditev, da predložena dokumentacija ni ustrezna, ni prepričljiva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da listine (B 60 – B 277), ki jih je tožena stranka predložila s drugo, tretjo in četrto pripravljalno vlogo, in katerih vsebino je v navedenih pripravljalnih vlogah tudi natančno obrazložila, vsebujejo vse potrebne podatke, ki omogočajo sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, izstavljenem toženi stranki, preko na njegovi podlagi izstavljenih računov tožene stranke stanovalcem, in tudi v nasprotni smeri zapiranja teh terjatev s prejetimi plačili. Te listine izkazujejo, kdaj, od koga in v kakšni višini je tožena stranka prejemala plačila toplotne energije, na katero tožnikovo fakturo se plačilo nanaša, ter kdaj je prejeta plačila prenakazovala tožeči stranki. Izkazujejo tudi konkretne neplačnike in višino njihovega dolga. Tožeča stranka je, čeprav trdi nasprotno, sama izračunala zamik plačila na petih konkretnih primerih, in prav nobenega razloga ni, da tega ne bi mogla storiti tudi na ostalih, za katere ima v spisu na voljo istovrstne podatke.

Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki zoper ugotovitve v postopku na prvi stopnji imenovanih izvedencev T. H. in B. R.. Drži, da izdelani izvedenski mnenji nista uporabni na način, kot si ga je zamislila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je v že citiranem razveljavitvenem sklepu opozorilo, da zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva ne sodi med naloge izvedenca, in da izvedencu glede na sporni predmet tudi ni mogoče naložiti revizije poslovanja tožene stranke za večletno obdobje. Takšna naloga občutno presega potrebe tega spora, na kar je izvedenec T. H. tudi izrecno opozoril. V pritožbi očitana „neuporabnost“ izvedenskih mnenj je zato posledica nezadostne procesne aktivnosti tožeče stranke, ki ni navedla konkretnih dejstev o tem, katera konkretna plačila posameznih stanovalcev je tožena stranka tožeči stranki prenakazovala z zamudo (razen omenjenih petih primerov), oziroma katerih prejetih plačil sploh ni prenakazala. Smisel in namen dokaznega postopka je dokazovanje resničnosti trditev, ne pa, da bo šele izvedenec ugotavljal relevantna dejstva in (brez utemeljenih razlogov za dvom) preverjal verodostojnost podatkov, ki izhajajo iz poslovnih knjig tožene stranke.

Okoliščina, da je tožena stranka tožnikove fakture, izstavljene v obdobju od leta 1998 do leta 2000, delno poplačevala še v letu 2003 in 2004, ni sporna, saj jo izkazujejo tudi s strani tožene stranke predložene listine. Vendar pa, vsaj za obdobje po 15.5.1998, ne dokazuje zatrjevane zamude tožene stranke. Tožeča stranka v prvotnem postopku res ni razpolagala s podatki o tem, kdaj je tožena stranka prejela plačila od posameznih stanovalcev po izdanih računih, prav tako ni razpolagala s podatki o konkretnih neplačnikih. Vendar so bile v ponovljenem postopku navedene pomanjkljivosti s strani tožene stranke odpravljene. Če tožeča stranka v verodostojnost podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, dvomi, bi morala svoje dvome konkretizirati in jih utemeljiti. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je poslovanje med pravdnima strankama na enak način nemoteno potekalo več let, in da tožeča stranka v vsem tem obdobju ni izražala dvomov v pravilnost poslovanja tožene stranke, oz. ni storila ničesar, da bi razmerje uredila drugače. To sicer ne pomeni, da je pristajala na zamike plačil, ki jih je tožena stranka dejansko „zagrešila“ in so bili v postopku tudi ugotovljeni, vendar pa ti zamiki, ki jih je tožena stranka tudi priznala (ne nazadnje predstavljajo zamudne obresti od zamaknjenih nakazil le manjši del tožbenega zahtevka), po mnenju pritožbenega sodišča ne upravičujejo zahtev tožeče stranke po preverjanju celotnega poslovanja tožene stranke za več let nazaj. Četudi sta se v postopku določena izvedenca zaradi preobsežnosti in prezahtevnosti zadane naloge izognila natančnim izračunom, sta vendarle pridobila splošen uvid v vsebino poslovnega odnosa med pravdnima strankama, in ta v splošnem ne potrjuje očitkov tožeče stranke o zatrjevanih nepravilnostih v ravnanju tožene stranke in posledičnem prikrajšanju tožeče stranke.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo neplačanih računov, izstavljenih po 15.5.1998, ko je pisna pogodba med pravdnima strankama nehala veljati (27. točka obrazložitve) ni nepravilen in se pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi ga je prvostopno sodišče utemeljilo, v celoti strinja. Po 15.5.1998 je tožena stranka plačila tožeči stranki prenakazovala le v višini od stanovalcev prejetih plačil. Pretežni del zahtevka tožeče stranke se nanaša prav na neplačane dele njenih računov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka torej ne priznava odprtih oz. neizterjanih terjatev tožene stranke do neplačnikov in gradi na podmeni, da so vsi odjemalci toženi stranki toplotno energijo pravočasno poravnali. Te trditve pa tožeča stranka v postopku ni dokazala oziroma ni v tej smeri (da so terjatve tožene stranke do konkretnih neplačnikov že izterjane) niti navedla pravnorelevantnih dejstev, ki bi jih bilo mogoče v dokaznem postopku preizkusiti.

Tožbeni zahtevek je bilo zato treba zavrniti že zaradi njegove nesklepčnosti (takšen je bil sicer že v prvotnem postopku, vendar je bila za to odgovorna tožena stranka, ker ni predložila potrebnih podatkov), zato so pritožbeni razlogi, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je v točki 36. obrazložitve odločilo izven okvirov predmeta pravde, nerelevantni. O zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim je tožena stranka uveljavljala plačilo stroškov in vloženega dela, je bilo že pravnomočno odločeno, zato ni bilo pogojev za pobotavanje nasprotnih zahtevkov pravdnih strank. Zaključek prvostopnega sodišča, da si sme tožena stranka zadržati (s strani stanovalcev) plačane zamudne obresti v zameno za plačilo za svoj trud, je tako res izven konteksta trditev in zahtevkov pravdnih strank, vendar pa ne zmanjšuje pravilnosti ugotovitve, da tožeča stranka zahteva popolno izpolnitev, ne da bi bila pripravljena nuditi kakršnokoli protidajatev, ki jo po temelju celo priznava. Razloge prvostopnega sodišča v tem delu je zato razumeti zgolj v smislu opozorila na načeli pravičnosti in uravnoteženosti pravic in obveznosti pravdnih strank, in da z vidika teh načel tožeča stranka pač ni uspela prepričati sodišča o svoji prikrajšanosti v spornem razmerju.

Ker je bil zaključek prvostopnega sodišča, da gre med pravdnima strankama za mandatno razmerje (med dvema gospodarskima subjektoma) pravilen, je bil pravilen tudi zaključek o zastaranju terjatve iz tega naslova v triletnem zastaralnem roku (374. člen ZOR).

V 40. do 46. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje natančno in obširno obrazložilo, na kakšen način je izračunalo višino zahtevka (5.134,65 EUR s pp), ki mu je ugodilo, in je ta izračun na podlagi prilog k sodbi tudi povsem preizkusljiv. Tožeča stranka konkretnih ugovorov zoper pravilnost izračuna v pritožbi ne navaja.

Sklicevanje na druge istovrstne spore, v kateri tožeča stranka uveljavlja istovrstne zahtevke, ni relevantno, saj dogajanje v drugem postopku nima odločilnega vpliva na ta spor. Vsaka pravdna zadeva je popolnoma samostojna. Sodna praksa si sicer mora prizadevati za čim bolj enotno uporabo materialnega prava, vendar je izid pravdnega postopka v mnogočem odvisen od procesnih aktivnosti pravdnih strank, predvsem od obsega in kvalitete zbranega trditvenega in dokaznega gradiva. Tudi ni mogoče preprečiti, da se različni izvedenci v istovrstnih sporih različno lotevajo zastavljenih nalog in prihajajo do različnih ugotovitev.

Glede na povedano je bila odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, pritožbeni razlogi pa te odločitve niso omajali.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka. Pritrditi je namreč pritožbi, da je potrebno pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo potrebne in nujne stroške za pravdo (155. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo strošek po računu štev. 164/07 z dne 6.11.2007 v znesku 18.876,67 EUR, ki naj bi ga tožena stranka plačala družbi Apen AS za njeno storitev priprave dokumentacije in poročil. Prav ima pritožba, da vsa dokumentacija, ki jo je tožena stranka predložila v tem postopku, sodi v njen delokrog profesionalne osebe, ki z gradivom, ki ga je predložila v spis, mora razpolagati. Poleg tega je sodišče prve stopnje od tožene stranke zahtevalo predložitev samo tistih podatkov, ki predstavljajo vsebino njene obveznosti dajanja računa kot izvajalca naročila. Trditev tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da so že listine, ki so bile na razpolago v prvotnem postopku (B1 - B60), zadoščale, ne drži. Tožena stranka v prvotnem postopku ni predložila listin, iz katerih bi bilo mogoče preizkusiti tožbene trditve o zadrževanju plačil oz. neplačilih posameznih odjemalcev tožene stranke. Tožena stranka zato ni upravičena do povračila stroškov za pripravo in predložitev njene lastne dokumentacije, s katero je tožeči stranki zgolj pojasnjevala, kako je izvrševala njeno naročilo. Ti stroški imajo naravo splošnih stroškov poslovanja gospodarskega subjekta.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 4. točki spremenilo tako, da je upoštevalo s strani prvostopnega sodišča toženi stranki priznane stroške v višini 643,37 EUR ( 54. točka obrazložitve), ki jih je pobotalo z priznanimi stroški tožeče stranke v višini 3.139,37 EUR (52. točka obrazložitve). Presežek v višini 2.496,00 EUR je naložilo v breme toženi stranki.

V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pri odločitvi o pritožbenih stroških je upoštevalo, da sicer tožeča stranka s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, da pa je uspela s pritožbo zoper stroškovni del sodbe. Ker sta vrednosti napadenega zavrnilnega in stroškovnega dela sodbe približno enaki (cca 18.000,00 EUR), je bil uspeh tožeče stranke s pritožbo polovičen. Tožeči stranki je tako odmerilo polovico stroškov za sestavo pritožbe (875 OT+ 20% DDV/50%=240,97 EUR), k čemur je prištelo še polovico plačane takse za pritožbo (180,10 EUR), skupaj torej 421,07 EUR, od česar je odštelo polovico plačane sodne takse za odgovor na pritožbo (59,07 EUR). Zaradi polovičnega uspeha s pritožbo je tudi tožena stranka upravičena do povrnitve polovice svojih pritožbenih stroškov. Razlika, do katere je tožeča stranka v postopku s pritožbo upravičena, znaša torej 363,00 EUR.