Jedro

Dednega dogovora, povzetega v sklepu o dedovanju s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi .

Obrazložitev

Iz tožbenih navedb izhaja, da sta pravdni stranki v zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor, ki ga je zapuščinsko sodišče povzelo v sklep o dedovanju z dne 25.10.2007. Za tožnico ta dedni dogovor ni veljaven, ker naj bi ga sklenila v zmoti. Zato je vložila tožbo zaradi njegove razveljavitve. Ker v tožbi ni navedla, kdaj je nastopila zatrjevana zmota in predložila ustrezne dokaze, da bi bil možen preizkus pravočasnosti vložene tožbe, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo kot nepopolno zavrglo.

Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Meni, da na splošno sicer drži, da so učinki sklenjenega dednega dogovora enaki kot pri sodni poravnavi, vendar pa uporaba določb ZPP o izpodbijanju sodne poravnave v konkretnem primeru ne pride v poštev. Okrajno sodišče v Idriji je 25.10.2007 opravilo zapuščinsko obravnavo in dedni dogovor povzelo v izrek sklepa o dedovanju. Sklep je vseboval pravni pouk, da je zoper sklep dopustna pritožba v petnajstdnevnem roku. Tožnica se je skladno s pravnim poukom pritožila, po vsebini je izpodbijala dedni dogovor. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 17.6.2008 pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Sklep je tožnica prejela 2.9.2008. Sklep zapuščinskega sodišča ter v njem vsebovani dedni dogovor je tako postal pravnomočen šele z odločitvijo sodišča druge stopnje, konkretno 2.9.2008. Zato ne drži, da so učinki sklenjenega dednega dogovora enaki kot pri sodni poravnavi. Sodna poravnava postane pravnomočna in izvršljiva takoj, ko je sklenjena; medtem ko je dedni dogovor postal pravnomočen šele z odločitvijo drugostopenjskega sodišča. Skladno z določbo 393. člena ZPP je rok za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave tri mesece od dneva, ko je stranka zvedela za razlog razveljavitve, najkasneje pa tri leta od sklenitve. Glede na to, da je bila zoper sklep o dedovanju vložena pritožba, navedeno izključuje istočasno vlaganje tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Četudi ima dedni dogovor po svoji pravni naravi lastnost sodne poravnave, je njegovo izpodbijanje glede na to, da je dedni dogovor vsebovan v izreku sklepa, mogoče edino s pritožbo, kar izhaja iz samega pravnega pouka. Istočasno izpodbijanje dednega dogovora s pritožbo pred višjim sodiščem ter izpodbijanje dednega dogovora pred prvostopenjskim sodiščem bi bilo v nasprotju z ZPP. Poudariti je tudi, da je tožnica kot stranka v postopku ravnala skladno s pravnim poukom in vložila pritožbo, v kateri je izpodbijala dedni dogovor, kar pa ne more iti stranki v škodo. V zvezi s tem še poudarja, da se pravni pouk o pritožbi nanaša na sklep o dedovanju v celoti, torej tudi na tretjo točko izreka sklepa oz. na dedni dogovor. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je tožbo zavrglo, čeprav je bila vložena v zakonitem roku. Tožba je bila vložena 24.10.2008, znotraj enoletnega roka od zapuščinske obravnave in naslednji mesec po prejemu odločitve Višjega sodišča v Kopru. Tožnica je v sami tožbi tudi izrecno navedla, da je podlaga za izpodbijanje podana v 46. členu Obligacijskega zakonika.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, da sta pravdni stranki kot dediča v zapuščinskem postopku, sklenila dedni dogovor, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v sklep o dedovanju. S tem je nastalo med dedičema obligacijsko razmerje, torej s trenutkom sklenitve dednega dogovora oziroma sporazuma o delitvi dediščine, ko sta izjavila tako voljo na zapisnik in podpisala sporazum pred sodiščem. Sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju le navede, njegova veljavnost pa ni odvisna od pravnomočnosti sklepa o dedovanju (prim. Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 21-22.12.1983, Poročilo 2/83). Dednega dogovora, povzetega v sklepu o dedovanju, zato s pritožbo ni mogoče izpodbijati, s pritožbo bi bilo npr. mogoče uveljavljati le, da je bil sporazum v sklepu o dedovanju netočno povzet. Zato drugačnim pritožbenim razlogom ni mogoče pritrditi.

Za tožnico dedni dogovor ni veljaven, prepričana je, da ga je sklenila v zmoti. V sodni praksi prevladuje stališče, da je dedni dogovor sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave, za izpodbijanje sodne poravnave pa je po določbi 392. člena ZPP možna tožba za razveljavitev sodne poravnave. Ta tožba je v zakonu urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu. Za tožbo za razveljavitev sodne poravnave se namreč po petem odstavku 393. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe o obnovi postopka (drugi odstavek 397. člena ter 389. do 400. člen tega zakona), če ni v 392. in 393. členu tega zakona določeno kaj drugega. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko zaključuje, da je tožničina tožba zaradi nenavedbe okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožba vložena v zakonitem roku, nepopolna in zato terja zavrženje. Pogoji za vložitev take tožbe so namreč strožji in se zahteva strožje obravnavanje njene vsebine (drugi odstavek 397. člena ZPP). Tožba je nepopolna, če v tožbi niso navedene okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožba vložena v zakonitem roku, in dokazi, s katerimi se podpirajo tožbene navedbe. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da obravnavana tožba takih dejanskih okoliščin ni vsebovala, pritožba izrecno niti ne izpodbija. S pritožbenimi navedbami, da se je ravnala po pravnem pouku v sklepu o dedovanju in dedni dogovor izpodbijala s pritožbo, zato prične teči trimesečni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 393. člena ZPP) šele od prejema odločitve pritožbenega sodišča, pa ob vsem že predhodno obrazloženem ne more uspeti.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer nosi pritožnica sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).