Jedro

Pritožnika nista ne zatrjevala, še manj dokazovala, da bi menici ne bili pristni ali da bi v zvezi z njima šlo za kakršnokoli zlorabo. Obe menici vsebujeta vse zakonsko predpisane sestavine. Kadar gre za indosirano menico, menični zavezanec zoper imetnika menice ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 499,79 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I., II.) razveljavilo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 71462/2016 z dne 12.7.2016 in VL 71554/2016 z dne 13.7.2016, (III.) toženi strani naložilo plačilo zneska 24.864,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.028,00 EUR od 29.3.2016 do plačila in od zneska 16.386,00 EUR od 16.4.2016 do plačila ter (IV.) plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.074,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila oba toženca. Predlagala sta spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožnika ponavljata navedbe, ki sta jih podala v postopku na prvi stopnji, in sicer, da sta na podlagi kreditne pogodbe prejela 12.500,00 EUR, kar pomeni, da lahko tožeča stranka zamudne obresti obračuna od zneska 8.028,00 EUR od 29.3.2016 dalje, od 16.4.2016 pa lahko zahteva zamudne obresti le od zneska 4.472,00 EUR. Sodišču prve stopnje sta predložila pogodbo o odstopu terjatve S. tožeči stranki z dne 26.1.2016 in aneks številka 1 k pogodbi o odstopu terjatev med navedenima pravnima osebama, iz katerih izhaja, da je prevzemnik (tožeča stranka) dala odstopniku (S.) posojilo v višini 12.500,00 EUR na podlagi odstopljenih terjatev. Višje sodišče zato kot pravilno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista pogodbeni stranki niti pogodbe o odstopu terjatve niti aneksa št. 1, zaradi česar navedeni listini na vprašanje višine zahtevka nimata nobenega vpliva. Pritožnika sta namreč spregledala, da vtoževana terjatev ne temelji na kreditni pogodbi, pač pa na menicah, katerih unovčenje (zaradi pomanjkanja sredstev na računu tožene stranke) ni bilo uspešno, v postopku na prvi stopnji pa nista ne zatrjevala, še manj dokazovala, da bi menici ne bili pristni ali da bi v zvezi z njima šlo za kakršnokoli zlorabo. Obe menici vsebujeta vse zakonsko predpisane sestavine, čemur tožena stranka ni ugovarjala ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi. Kadar gre za indosirano menico, menični zavezanec zoper imetnika menice ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja (prim. 16. člen Zakona o menici). To pa pomeni, da vse, kar pritožnika navajata glede obračuna obresti oziroma zneskov, ki naj bi jih po stališču pritožnikov dolgovala iz kreditne pogodbe, za odločitev ne more biti relevantno.

6. Višje sodišče pritožnikoma še pojasnjuje, da znesek 3.074,40 EUR (priznan v IV. točki izreka izpodbijane sodbe) predstavlja pravdne stroške tožeče stranke, do katerih je slednja upravičena, ker je uspela s tožbenim zahtevkom (prim. 154. člen ZPP). Kar pa se tiče pritožbenih navedb, iz katerih izhaja, da je „sodnik obljubil, da bo sodba napisana v skladu z dejanskim stanjem“, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse predložene listine in se do njih opredelilo; glede s strani tožene stranke predložene pogodbe o odstopu terjatve in aneksa št.1 pa pravilno pojasnilo, da nimata nobenega vpliva na toženki, saj nista pogodbeni stranki omenjenih listin, prav tako pa posojilo med družbo S. in tožečo stranko na pravni položaj toženih strank ne more vplivati.

7. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato višje sodišče o njih ni odločalo. Ker pa s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.