Jedro

V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru tečeta tako relativni kot absolutni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Ker je bila davčna obveznost dolžnika ugotovljena šele z odmernimi odločbami, ki so postale izvršljive 9. 4. 2013, je šele od tega dne dalje začel teči zastaralni rok za zastaranje pravice do njihove izterjave. Izterjava davčnega dolga je namreč možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva in ne že takrat, ko bi moral davčni zavezanec glede na zakonsko obveznost davek prostovoljno plačati.

Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče desetletni rok od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. Zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. To izhaja že iz zakonske ureditve zastaralnih rokov. Začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti namreč ZDavP-2 opredeljuje v prvem odstavku 125. člena drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena.

Zamudne obresti glede na določbe ZDavP-2 veljajo za davek in zato zanje veljajo isti zastaralni roki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo in sklenilo, da dolžnik sam krije stroške ugovornega postopka, upniku pa je dolžan v roku 8 dni povrniti 327,60 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Sklep s pravočasno pritožbo po začasnem zastopniku izpodbija dolžnik. Bistvo pritožbe je v očitku napačne uporabe materialnega prava v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka za izterjavo davčne obveznosti. Ker so terjane davčne obveznosti za obdobje od junija 2008 do julija 2009, kar ni sporno, bi moralo sodišče upoštevati, da so vse zastarale najkasneje avgusta 2019. To pa pomeni, da je bil predlog za izvršbo na nepremičnino, vložen 24. 4. 2020, vložen po preteku 10 let od zapadlosti obveznosti v plačilo, kar je prepozno. Opozarja še, da izključitev zastaranja iz 126.a člena ZDavP-2 ne velja za obrestni del obveznosti, kar pomeni, da obresti v nobenem primeru ni mogoče izterjevati, ker so zastarane. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnika upnik predlaga njeno zavrnitev. Vztraja pri navedbah iz odgovora na ugovor dolžnika in ponovi, da so bile odmerne odločbe za obdobje junij 2008 do julij 2009 izdane 6. 2. 2013 in 7. 2. 2013, vložene v dolžnikov hišni predalčnik 8. 3. 2013 in postale izvršljive 9. 4. 2013, kar je pred potekom relativnega zastaranja pravice do odmere obveznosti. Pravica do izterjave teh terjatev, izvršljivih 9 4. 2013, bi tako relativno zastarala v letu 2018, absolutno pa v letu 2023. To pa pomeni, da je bil predlog za izvršbo, vložen 24. 4. 2020 vložen pred potekom 10 let od zapadlosti izvršljivih odločb v plačilo. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Na podlagi 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. V skladu s 1. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov sodna odločba, v skladu s 3. točko drugega odstavka istega člena pa tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Tako Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 9. točki drugega odstavka 145. člena določa, da je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.

7. V predmetni izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje po predlogu upnika z dne 23. 4. 2020 izvršbo dovolilo na podlagi dveh izvršilnih naslovov. In sicer seznama izvršilnih naslovov Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave RS št. DT 0000-633/2019-1 z dne 24. 7. 2019 (v nadaljevanju SIN z dne 24. 7. 2019), za zapadle davčne obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje junij 2008 do julij 2009, vse izvršljive 9. 4. 2013, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2014, izvršljivega 10. 12. 2014, ter stroškov prejšnje davčne izvršbe, izvršljivih 2. 1. 2019, in pa sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z 407/2017 z dne 11. 10. 2017, zaradi izterjave stroškov postopka zavarovanja v znesku 93,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2017 do plačila.

8. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik uveljavljal tako relativno kot absolutno zastaranje pravice do izterjave davčnih obveznosti iz let 2008 in 2009, posledično pa tudi neupravičenost upnika do stroškov postopka davčne izvršbe v znesku 50,00 EUR. V pritožbi vztraja pri absolutnem zastaranju pravice do izterjave davčnih obveznosti iz let 2008 in 2009 in od njih nateklih zamudnih obresti.

9. Zastaranje davčnih obveznosti je v celoti urejeno v ZDavP-2. V skladu z določbo tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru (tak je tudi konkretni primer glede vseh terjanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje junij 2008 do julij 20091) pa teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (drugi in četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 pa davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. V takem primeru davčna obveznost preneha s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku (126.a člen ZDavP-2).

10. Glede na citirane določbe ZDavP-2 je materialnopravno napačno stališče pritožbe, da je desetletni absolutni zastaralni rok za izterjavo davčnih obveznosti dolžnika, zajetih v SIN z dne 24. 7. 2019, za obveznosti za obdobje od junija 2008 do julija 2009, pričel teči že pred izvršljivostjo odločb o njihovi odmeri in da je pretekel najkasneje v letu 2019. Glede na SIN z dne 24. 7. 2019 je namreč najstarejša v njem zajeta obveznost (junij 2008) postala izvršljiva 9. 4. 2013. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru tečeta tako relativni kot absolutni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe.2 Ker je bila davčna obveznost dolžnika ugotovljena šele z odmernimi odločbami, ki so postale izvršljive 9. 4. 2013, je šele od tega dne dalje začel teči zastaralni rok za zastaranje pravice do njihove izterjave. Izterjava davčnega dolga je namreč možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva in ne že takrat, ko bi moral davčni zavezanec glede na zakonsko obveznost davek prostovoljno plačati.3

11. V kolikor pa dolžnik meni, da absolutni zastaralni rok za izterjavo davčne obveznosti začne teči hkrati z absolutnim zastaralnim rokom za odmero davčne obveznosti, je tako stališče napačno. Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče desetletni rok od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere.4 Zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. To izhaja že iz zakonske ureditve zastaralnih rokov. Začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti namreč ZDavP-2 opredeljuje v prvem odstavku 125. člena drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena.5

12. Materialno pravno pravilen je ob navedenem zaključek sodišča prve stopnje, da ob ugotovljenem pretrganju relativnega petletnega zastaralnega roka, kar za dolžnika ni sporno, davčne obveznosti, ki jih upnik terja v tem izvršilnem postopku, tudi tiste, ki so postale izvršljive 9. 4. 2013, do vložitve predloga za izvršbo v letu 2020 še niso absolutno zastarale, saj je bil predlog vložen pred iztekom desetletnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.6

13. Enako pa velja tudi za zamudne obresti, ki tečejo od teh davčnih obveznosti, izvršljivih 9. 4. 2013, saj zamudne obresti glede na določbe ZDavP-2 veljajo za davek in zato zanje veljajo isti zastaralni roki (četrti odstavek 3. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Desetletni absolutni zastaralni rok zanje tako ni pretekel niti do odločanja sodišča prve stopnje o ugovoru.

14. Izpodbijana odločitev o ugovoru je po pojasnjenem pravilna.

15. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Ker dolžnik z ugovorom ni uspel, odgovor upnika na ugovor dolžnika pa je bil potreben za izvršbo, je sodišče upniku utemeljeno priznalo povrnitev priglašenih stroškov (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ), ki jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in pritožba dolžnika tudi v tem delu ni utemeljena.

16. Dolžnik s svojo pritožbo tako ni uspel izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Kljub temu, da je sodišče pritožbo zavrnilo, je sklenilo, da tudi upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj so le-ti nepotrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). V odgovoru na pritožbo namreč upnik ni navedel nobenega dejstva, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano in ne bi bilo razvidno že iz spisa in ki bi vplivalo na odločitev, zaradi česar ni pripomogel k odločanju o pritožbi.

1 Upnik je predložil odmerne odločbe za terjane prispevke, iz katerih je razvidno, da gre za odmero, opravljeno v postopku davčnega nadzora. 2 Tako na primer Upravno sodišče RS v sodbi I U 808/2012 z dne 23. 10. 2012. 3 Tako sodba Upravnega sodišča I U 1595/2010 z dne 13. 3. 2012, prim. tudi sodbo I UPRS I U 1326/2016 z dne 9. 1. 2018. 4 Tako VSRS v sodbi X Ips 340/2016 z dne 19. 12. 2019, glej še sodbe Vrhovnega sodišča navedene v 17. točki obrazložitve te sodbe. 5 Tako VSRS v sodbi X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017. 6 Upnik je njihovo izterjavo predlagal v zvezi s prej izdanim sklepom o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z 407/2017 z dne 11. 10. 2017, s katerim je dosegel zavarovanje davčne terjatve s hipoteko na nepremičnini dolžnika, zaradi česar se bo glede na določbo 126.a člena ZIZ glavnica lahko poplačala tudi v primeru preteka 10 letnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.