Jedro

Tožnica (invalidka III. kategorije) ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine potrebno upoštevati 97. člen ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tega pogoja tožnica ni izpolnila, zato njen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 3. 10. 2011 in z dne 18. 8. 2011, da se ji prizna pravica do delne invalidske pokojnine za čas od 9. 3. 2011, o kateri višini je dolžna toženka v roku 30 dni izdati ustrezno odločbo in ji za čas od 10. 3. 2011 dalje plačevati delno invalidsko pokojnino ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu. Meni, da se z odločbo toženke z dne 8. 4. 2011, na katero se opira sodišče prve stopnje in s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom, sploh ni odločalo o pravici tožnice do delne invalidske pokojnine, saj je bilo izrecno navedeno, da se bo o pravici tožnice do delne invalidske pokojnine odločalo s posebno odločbo. Zato je potrebno odločbo toženke z dne 8. 4. 2011 šteti kot za delno odločbo v skladu z 219. oziroma 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku in je tako odločba toženke z dne 8. 4. 2011 postala dokončna samo v tistem delu, ki se nanaša na razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti, ne pa tudi v tistem delu, ki se nanaša na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine in odmere invalidske pokojnine. Tožnica je pri toženki vložila zahtevo za priznanje invalidske pokojnine dne 1. 8. 2011, ko je že bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb (od 6. 7. 2011 dalje), torej pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine in tako izpolnjuje vse pogoje za priznanje in odmero delne invalidske pokojnine v smislu določbe 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter ni razlogov, da je toženka njen zahtevek zavrnila. Gre za pravico iz obveznega zavarovanja, ki je neodtujljiva osebna pravica, ki ne zastara, ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vse določbe zakona, ki to pravico tožnici jemlje, je potrebno tolmačiti zelo restriktivno in v dvomu v korist zavarovanca, kar pa sodišče v predmetni zadevi ni storilo. Z odločbo toženke z dne 8. 4. 2011 je bilo tožnici sicer naloženo, da se je dolžna najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje in tega tožnica ni izpolnila, vendar nalog ne vsebuje opozorila, da bo tožnica, v primeru neprijave na zavod za zaposlovanje v odmerjenem roku, svojo pravico do delne invalidske pokojnine izgubila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bilo z odločbo toženke z dne 8. 4. 2011 odločeno, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena, to je pomožna delavka za strojem, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 9. 3. 2011 dalje. Odločeno je bilo, da se je tožnica dolžna najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje in da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Odločba je postala pravnomočna dne 4. 5. 2011. Tožnica ob nastanku invalidnosti (9. 3. 2011) ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana. 30 dnevni rok za prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje je potekel dne 3. 6. 2011. Tožnica se je sicer dne 17. 5. 2011 prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanju, Uradu za delo A., vendar ni izpolnjevala pogojev za vpis v evidenco brezposelnih oseb, ker ni imela potrdila o začasnem bivanju v Republiki Sloveniji. Tožnica je vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje vložila istega dne, to je 17. 5. 2011. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje, Območna služba A., Urad za delo A., št. ... z dne 3. 7. 2011 je razvidno, da je bila tožnica prijavljena v evidenco brezposelnih od 6. 7. 2011, to je od datuma veljavnosti dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2011 pravilno odločilo, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine. Odločba je bila izdana na podlagi zahtevka tožnice z dne 1. 8. 2011, ko je ta zahtevala priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.

Tožnica ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine potrebno upoštevati 97. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnice, da je odločba z dne 8. 4. 2011 delna odločba ter da bi jo bilo mogoče tolmačiti tako, da je bila tožnica s tem, ko je vložila zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine dne 1. 8. 2011 pravočasno prijavljena v evidenci brezposelnih oseb pri zavodu za zaposlovanje, ker je prijavljena od 6. 7. 2011 dalje ter je tako na dan 18. 8. 2011 izpolnjevala vse pogoje za priznanje in odmero delne invalidske pokojnine v smislu določbe 97. člena ZPIZ-1. Rok 30 dni za prijavo se ne šteje od dokončnosti „posebne“ odločbe o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, temveč se v skladu z 97. členom ZPIZ-1 šteje od dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je bila z odločbo z dne 8. 4. 2011, s katero so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, v izreku izrecno opozorjena na dolžnost prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe in je tako od dokončnosti te odločbe tekel 30 dnevni rok.

Značilnosti pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja določene v 5. členu ZPIZ-1 pomenijo, da so te pravice neodtujljive - torej niso v pravnem prometu in zavarovanec z njimi ne more prosto razpolagati (na primer, ne more jih zastaviti, prenesti na drugega itd.). Ker so osebne, jih ne more pridobiti nihče razen zavarovanca. Izjema so le pravica do družinske ali vdovske pokojnine oziroma tiste pravice, ki pripadajo po smrti zavarovanca njegovim družinskim članom. Pravice iz obveznega zavarovanja, ki jih upravičenec ni uveljavil takoj, ko je zanje izpolnil pogoje, ne zastarajo, kar pa ne pomeni, da zavarovancu gredo dajatve za nazaj oziroma za ves čas od izpolnitve pogojev. Pravic iz obveznega zavarovanja tudi ni mogoče odvzeti niti zmanjšati ali omejiti, če tega zakon izrecno ne določa. Vse navedeno torej velja za primere, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in to pravico tudi pridobi, ne pa v danem primeru, ko tožnica ni izpolnjevala pogoja za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine, kakor ga določa sam zakon v 97. členu ZPIZ-1, kjer je določen dodaten pogoj prijave na Zavodu RS za zaposlovanje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine.

V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče navaja, da se v celoti strinja tako z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje, kakor tudi z njegovim pravnim razlogovanjem za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica krije sama stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.