Jedro

Na protispisnost med razlogi sodbe ter vsebino zbranih dokazov in podatkov v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je mogoče sklepati le v primeru, če so nasprotja precejšnja in če se nanašajo na pravno relevantna dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.10.2005 obsojenega M.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let. Z isto sodbo je obtoženega B.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter mu po 3. odstavku 133. člena istega zakonika izreklo sodni opomin. Obsojenega M.M. in obtoženega B.B. je po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Odločilo pa je, da je obsojeni M.M. dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9.7.2006 pritožbo zagovornikov obsojenega M.M. zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Hkrati je s sklepom ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenega M.M. sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo v delu, ki se nanaša na obtoženega B.B. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenega M.M. je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zagovorniki obsojenega M.M. so zoper sodbo, ki je glede tega obsojenca pravnomočna, pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči kot nedovoljeno, ker izpodbijana sodna odločba kot celota še ni pravnomočna.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu M.M. in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izpovedb prič ter izvedenskega mnenja in drugih listin ter samimi temi listinami oziroma zapisniki. Prav tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ob upoštevanju dejanske vsebine zagovora obsojenega M. ter izpovedb prič in izvedenskega mnenja oziroma obvestila o poškodbi, bi sodišče moralo ugotoviti, da je obsojenec poškodoval obtoženega B. v silobranu, saj je bil napaden in se je zgolj branil. V nadaljevanju zahteva opozarja na podatke poškodbenega lista z dne 10.2.2003 za obsojenca ter na vsebino mnenja izvedenca medicinske stroke dr. T.V. ter ocenjuje, da je slednji potrdil možnost, da je bil obsojenec porezan z bajonetom. Trdi tudi, da prvostopenjska sodba nima razlogov glede nastanka poškodbe desne dlani obsojenca. V tem pogledu sodišče prve stopnje tudi ni ocenjevalo izvedenskega mnenja, ugotovitev višjega sodišča glede te okoliščine pa je povsem pavšalna. Iz tega mnenja ne izhaja, da vreznina ne bi bila ravna, ker je v njem navedeno le, da gre za plitko vreznino.

Zahteva tudi opozarja, da ne držijo navedbe prvostopnega sodišča na 5. strani sodbe, da tudi iz izpovedbe obsojenca ne izhaja, da bi ga obtoženi B. poškodoval z nožem. Sklicuje se na obsojenčev zagovor v preiskavi ter na njegovo ravnanje po inkriminiranem dogodku in poudarja, da so ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na to okoliščino, povsem napačne. Ob primerjavi obsojenčevega zagovora in izpovedbe priče K.O. ocenjuje, da je neprepričljiva in nepopolna in s predstavitvijo vsebine njene izpovedbe zaključuje, da obsojenčevega zagovora ni mogla potrditi, ni pa ga tudi ovrgla, ker zamahovanja obtoženega B. proti obsojencu ni videla.

Po določbi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Gre za protispisnost med razlogi sodbe ter vsebino zbranih dokazov in podatkov. Na protispisnost je mogoče sklepati le v primeru, če je precejšnja in če se nanaša na pravno relevantna dejstva.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka med drugim ugotovilo, da obtoženi B.B. ni uporabil noža. Sklepalo je, da je nož spustil na tla, preden je z ročajem krampa udaril obsojenca in da slednji z nožem ni bil poškodovan. Zaključilo je tudi, da obsojenec dejanja ni storil v silobranu, pri čemer je izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je obrazložilo v sodbi. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni povzelo vsebine obsojenčevega zagovora, izpovedb prič, izvedenskega mnenja in ostalih listinskih dokazov glede odločilnih dejstev, v nasprotju z njihovo dejansko, pač pa je sprejelo dokazno oceno, ki je drugačna od presoje, za katero se zavzema zahteva. Zato je navedbe zahteve v tem delu šteti le kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Povsem enako velja tudi za navedbe zahteve, da so napačne ugotovitve sodišča glede obsojenčeve trditve, da ga je obtoženi B.B. poškodoval z nožem in smiselno nakazovanje, da je zmotna ocena njegovega zagovora in izpovedbe priče K.O. Zahteva ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem mehanizma nastanka poškodbe desne dlani obsojenca, vendar je slednje razumljivo glede na ostale dejanske zaključke. Sodišče prve stopnje je namreč ob presoji izvedenih ostalih dokazov ugotovilo, da obsojenec z nožem, ki ga v kritičnih trenutkih obtoženi B. ni imel v rokah, ni bil poškodovan. V tem položaju odsotnost ugotavljanja navedene okoliščine in v zvezi z njo presoja izvedenskega mnenja, ni odločilna in zato tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V tej smeri podane pritožbene navedbe je celovito presodilo sodišče druge stopnje z upoštevanjem izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Mnenje, ki ga je v zvezi z nastankom navedene poškodbe dal izvedenec, pa v nobenem primeru ne ustvarja dvoma glede utemeljenosti zaključka sodišča, da ni podlage za sklepanje, da jo je obsojencu povzročil obtoženi B. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).