Jedro

51. člen ZTuj-2 je treba razlagati v skladu z EKČP in Ustavo tako, da se posamezniku zagotovi spoštovanje njegove pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Zato upravni organ ni pravilno uporabil navedene zakonske določbe, zaradi česar tudi ni presojal tožničinih življenjskih okoliščin (da od rojstva živi v Sloveniji in je brez državljanstva), čeprav jo je zaslišal ravno zaradi zatrjevanega dolgotrajnega bivanja v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Sprememba tožbe se ne dovoli.

II. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana številka 214-2506/2019-16 z dne 10. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožničino zahtevo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov po prvem in drugem odstavku 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) (1. točka izreka). Ugotovil je še, da ni bilo posebnih stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih ugotovitev obrazložitve je razvidno, da je tožničin pooblaščenec dne 6. 2. 2019 po elektronski pošti vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 in zahtevek za priznanje socialnih pravic iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. 3. Upravni organ je dne 7. 2. 2020 pooblaščencu poslal poziv, naj dopolni vlogo s predložitvijo dokazil o namenu prebivanja iz drugih utemeljenih razlogov, in sicer o zajemu prstnih odtisov, zagotovljenih sredstvih za preživljanje in ustreznem zdravstvenem zavarovanju. Poziv se je nanašal tudi na zahtevo, naj tožnica predloži svoje fotografije, potrdilo iz kazenske evidence v matični državi in veljavno potno listino. Pooblaščenec je poslal fotografijo, dokazilo o zajemu prstnih odtisov in kopijo izkaznice o zadrževanju.

4. Zaradi ugotovitve, ali izpolnjuje pogoj dolgotrajnega bivanja v Republiki Sloveniji, je upravni organ zaslišal tožnico. Iz njene izjave je razvidno, da že od rojstva živi in biva na območju Republike Slovenije, kjer ima svoje ekonomske, socialne in družinske vezi ter dva otroka, za katera ne more skrbeti, saj nima dovoljenja za prebivanje. Z njima in njunim očetom je v stikih, skupaj s svojo primarno družino (sestra A. A.) pa živi na naslovu B. Nikoli ni potovala iz Slovenije, razen ko jo je v Italiji oče prodal po romskih običajih. Izven Slovenije ni bila kaznovana, zoper njo ni potekal noben kazenski postopek.

5. Upravni organ je ugotovil, da tožnica vlogi ni priložila veljavnega potnega lista. Zato jo je seznanil z možnostjo pridobitve potnega lista za tujce, vendar s tem povezane prošnje ni vložila.

6. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidna ugotovitev upravnega organa, da ZTuj-2 v prvem odstavku 51. člena ne določa utemeljenih razlogov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Ob sklicevanju na upravno prakso meni, da sem sodijo uživanje pravic, ki izhajajo z dela v Republiki Sloveniji (npr. pokojnina denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, denarno nadomestilo za čas porodniškega dopusta), skrbništvo oziroma rejništvo (skrbnik ali rejnik je slovenski državljan ali tujec z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji), nepopolna posvojitev (posvojitelj je slovenski državljan ali tujec z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji), nepremično premoženje v Republiki Sloveniji in tukajšnje bolnišnično zdravljenje. Po stališču upravnega organa se dolgotrajno ali večletno (dejansko) prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in s tem povezano upoštevanje 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) po upravni praksi ne šteje za drug utemeljen razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Ob sklicevanju na 35. člen ZTuj-2 meni, da se dovoljenje za začasno prebivanje izda (in podaljšuje) tujcu, ki namerava prebivati (oziroma že prebiva) v Republiki Sloveniji in za to izkaže točno določen namen (razlog) iz prvega oziroma drugega odstavka 35. člena ZTuj-2. Pojasnjuje, da ZTuj-2 zagotavlja tujcu spoštovanje pravice do družinskega življenja v Republiki Sloveniji iz 8. člena EKČP v okviru dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine.

7. Po prepričanju upravnega organa tožnica s sklicevanjem na dolgotrajno tolerirano bivanje v Republiki Sloveniji prosi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2, po drugem odstavku istega člena pa zahteva le priznanje pravic. Upravni organ meni, da takšno združevanje zakonskih določb ni možno, in pojasnjuje, da se ne bo opredelil do zatrjevanega neupravičenega razlikovanja med določbami prvega in drugega odstavka navedenega člena, ker izdaja zahtevanega dovoljenja v obravnavani zadevi ni možna ne po prvem ne po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, saj v nobenem primeru ni izpolnjen osnovni pogoj.

8. Po presoji upravnega organa je obravnavana vloga za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 neutemeljena zato, ker tožnica ni predložila veljavnega potnega lista, po drugem odstavku istega člena pa zato, ker ji ni bilo dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev (iz policijskega preverjanja je namreč razvidno, da je bilo tožnici dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji od 8. 1. 2020 do 8. 7. 2020, pred iztekom tega obdobja pa je vložila prošnjo za podaljšanje zadrževanja). Odločitev o zavrnitvi tožničine vloge je upravni organ oprl na prvo alinejo prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 33. člena ZTuj-2. 9. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Opozarja, da je iz drugega odstavka na četrti strani obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da tožnica nima utemeljenega razloga za pridobitev dovoljenja po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, iz predzadnjega odstavka obrazložitve na isti strani pa izhaja, da izdaja tákega dovoljenja v obravnavani zadevi ni možna, ker zanj ni izpolnjen osnovni pogoj, česar ne opredeli določno - v naslednjem odstavku (in kasneje) pa se tožena stranka s tem v zvezi sklicuje na opustitev predložitve veljavnega potnega lista. Druga bistvena kršitev pravil postopka naj bi bila podana zato, ker tožena stranka tožničinega zahtevka za priznanje socialnih pravic ni obravnavala ob upoštevanju prvega odstavka 51. člena ZTuj-2, ampak kot samostojen zahtevek po drugem odstavku tega člena.

10. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnica izraža svoja stališča glede pravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s presojo, da pravica iz 8. člena EKČP ni utemeljen razlog v smislu prvega odstavka 51. člena ZTuj-2. Nasprotuje razlagi, da v obravnavani zadevi, ko gre za prošnjo na tej podlagi, ni možna smiselna uporaba drugega odstavka navedenega člena. Opozarja na pravno neuresničljivost stališča, da mora tudi tujec brez državljanstva (apatrid) za pridobitev dovoljenja za prebivanje predložiti potni list, katerega veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja tujca v RS. Po tožničinem mnenju je namen zakonske zahteve po predložitvi potnega lista le v možnosti vrnitve tujca v svojo državo po prenehanju dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Zato naj bi bila nesmiselna zahteva, da si mora apatrid, ker nima takega potnega lista, v Sloveniji priskrbeti potni list za tujce. Trdi, da od državljanov Slovenije in tu bivajočih apatridov tudi sicer ni dovoljeno zahtevati, da si morajo priskrbeti potni list. 11. Glede na navedeno tožnica predlaga, naj sodišče v celoti ugodi njeni prošnji tako, da ji izda dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 in ji hkrati prizna socialne pravice ob smiselni uporabi drugega odstavka tega člena, vključno s pravico do dostopa na trg dela. Če bi sodišče ugodilo le prvemu in ne drugemu zahtevku iz prošnje ter bi postopek prekinilo zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti prvega odstavka 51. člena ZTuj-2, ker ne vključuje socialnih pravic, tožnica podrejeno predlaga, da sodišče poleg dovoljenja po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 začasno odredi nadaljnje izplačevanje denarne socialne pomoči po 75. členu ZTuj-2. 12. Iz tožničine pripravljalne vloge z dne 9. 4. 2022 je razvidno, da je z odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 11. 1. 2021 dobila četrto zaporedno dovolitev zadrževanja, s čimer je izpolnila pogoj 24 mesečne dovolitve zadrževanja za pridobitev dovoljenja za prebivanje na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. Poleg tega ji je bilo zadrževanje dovoljeno tudi s peto in šesto odločbo. Zato ob sklicevanju na sodbo I U 1195/2017 z dne 29. 1. 2019 zahteva, da se tudi v njenem primeru izda dovoljenje po drugem odstavku navedenega člena.

13. V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje odločanju v sporu polne jurisdikcije. V nadaljevanju ponavlja razloge izpodbijane odločbe.

**K I. točki izreka:**

14. Sprememba tožbe ni dovoljena.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica z vlogo, s katero se je začel upravni postopek, zahtevala, naj se ji izda obravnavano dovoljenje iz drugih utemeljenih razlogov na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 in se ji hkrati priznajo socialne pravice iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. Tožena stranka je bila pri izdaji izpodbijane odločbe v skladu z ustaljeno (upravno) sodno prakso1 vezana na tožničina zahtevka. Kljub temu je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 9. 4. 2022 sodišču predlagala, naj se ji dovoljenje za začasno prebivanje izda na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, saj je v času od vložitve tožbe do izdaje te sodbe izpolnila pogoj 24 mesečne dovolitve zadrževanja.

16. Določbe 51. člena ZTuj-2 urejajo pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je pravna in dejanska podlaga in s tem položaj tujcev (prosilcev) iz prvega in drugega odstavka omenjenega člena različen. Po prvem odstavku 51. člena ZTuj-22 gre namreč za tujce, ki izkažejo utemeljen razlog, zaradi katerega je njihovo bivanje v Republiki Sloveniji začasno upravičeno, medtem ko drugi odstavek istega člena3 ureja položaj tujcev, katerih zadrževanje v Republiki Sloveniji je dovoljeno zaradi načela nevračanja, zaradi katerega v okoliščinah iz 72. člena ZTuj-2 odstranitev tujca iz Republike Slovenije ni dovoljena. Gre torej za dva v bistvenem različna položaja, na podlagi katerih prosilec lahko pridobi dovoljenje za začasno prebivanje.

17. Ob takem izhodišču (glede na tožničin zahtevek v upravnem postopku, kot ga je opredelila tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe) predmet presoje v upravnem sporu temelji na drugi pravni in dejanski podlagi, kot jo tožnica uveljavlja s pripravljalno vlogo z dne 9. 4. 2022.4 Poleg tega naknadno navedena dejstva glede dovolitve tožničinega zadrževanja5 niso obstajala v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, zaradi česar gre za nedopustne tožbene novote z vidika 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)6. Zato (zaradi vezanosti upravnega organa na zahtevek in nedopustnega navajanja novih dejstev) bi po presoji sodišča dovolitev predlagane spremembe tožbe pomenila tako poseg v pristojnost upravnega organa kot tudi prekoračitev pristojnosti sodišča. 18. Ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)7 bo lahko tožnica spremenila zahtevek v ponovnem upravnem postopku.

**K II. točki izreka:** _Glede zakonitosti izpodbijane odločbe_

19. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba očitno nepravilna in nezakonita iz več razlogov, ki vsak samostojno zadošča za njeno odpravo.

20. Prvič, iz procesnega dejanskega stanja zadeve, kot ga je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela tožena stranka, je razvidno, da je tožnica zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 in poleg tega ob sklicevanju na drugi odstavek 51. člena ZTuj-2 zahtevala le priznanje tam navedenih socialnih pravic in ne dovoljenja za začasno prebivanje na tej podlagi. To po presoji sodišča pomeni, da bi moral upravni organ ob spoštovanju načela dispozitivnosti - postopek se namreč začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka8 - z izrekom odločiti glede na tako opredeljeno vsebino, temelj in obseg tožničinega zahtevka. Ker tega ni storil, je izrek, iz katerega je v nasprotju z v obrazložitvi povzeto opredelitvijo zahtevanega pravnega varstva razvidno, da je bila v obravnavani zadevi zavrnjena zahteva za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov po prvem in drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, nejasen in v nasprotju z razlogi odločbe, na kar opozarja tudi tožnica s tožbenimi trditvami, da bi upravni organ moral njen zahtevek za priznanje socialnih pravic obravnavati ob upoštevanju prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 in ne kot samostojen zahtevek po drugem odstavku tega člena. Zato je izpodbijana odločba v tolikšni meri pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 21. Drugič, tožnica se v zvezi z urejanjem svojega statusa na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 sklicuje na svoje dolgotrajno bivanje v Republiki Sloveniji in v nasprotju z upravnim organom meni, da je v njenem primeru treba uporabiti 8. člen EKČP. 22. Upravno sodišče je že večkrat sprejelo stališče (med drugim v sodbi I U 2087/2017 z dne 3. 7. 2019), da je tudi 51. člen ZTuj-2 treba razlagati v skladu z EKČP in Ustavo tako, da se posamezniku zagotovi spoštovanje njegove pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Zato upravni organ ni pravilno uporabil navedene zakonske določbe, zaradi česar tudi ni presojal tožničinih življenjskih okoliščin (da od rojstva živi v Sloveniji in je brez državljanstva), čeprav jo je zaslišal ravno zaradi zatrjevanega dolgotrajnega bivanja v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju povedanega tožena stranka tudi ni presojala, ali so na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja tožničinega zasebnega življenja (55. člen ZTuj-2).

23. Tretjič, iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razviden očitek tožnici, da ni predložila veljavne potne listine, kar tožena stranka utemeljuje s sklicevanjem na tretji odstavek 33. člena9 v zvezi s četrtim odstavkom istega člena10 in drugo povedjo 51. člena ZTuj-2. 24. Táko stališče ni pravilno. Tožničine osebne okoliščine bi tožena stranka namreč morala upoštevati tudi pri presoji ostalih pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje po ZTuj-2, kar pomeni, da od tožnice, ki je brez državljanstva, že po naravi stvari ni mogoče pričakovati, da bo imela veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji. Sodišče se namreč strinja z logično tožničino razlago tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, da se táka zakonska zahteva nanaša le na tujce z državljanstvom, ki s potnim listom prehajajo državno mejo in z njim dokazujejo svojo istovetnost in državljanstvo, in ne na osebe, ki živijo v Republiki Sloveniji in so brez državljanstva. Podlage za takšno sklepanje ne dajejo niti določbe 98. člen ZTuj-2, ki urejajo pogoje za izdajo potnega lista za tujca, saj predvidevajo stanje, ko tujec že ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji (prvi odstavek navedenega člena); ko obstajajo upravičeni razlogi (drugi odstavek navedenega člena); ko je tujec v postopku odstranitve iz države in si ne more ali noče pridobiti potne ali potni listini enakovredne listine države, katere državljan je (peti odstavek navedenega člena); in ko gre za vstop družinskega člana osebe s priznanim statusom begunca ali subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, ki mu je v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje za družinskega člana in nima veljavne potne listine (šesti odstavek navedenega člena).

25. Glede na navedeno je sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijano odločitev na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom tega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani upravni akt, v ponoven postopek, v katerem bo vezan na navedeno pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ob upoštevanju tožničinih posebnih okoliščin opraviti metodološko pravilno pravno kvalifikacijo upoštevnih dejstev z vidika 33., 51. in 55. člena ZTuj-2. _Glede zahteve za odločanje v sporu polne jurisdikcije_

26. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. To upravnim organom omogoča, da tak pojem zapolnijo z vsebino, ki najustrezneje konkretizira zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom. S tem zakonodajalec določi upravi okvir njej prepuščene presoje, kako naj se norma materialnega prava razume in udejanja v praksi. Navedeno tudi ne nasprotuje zahtevam Ustave po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov (2. člen), dokler določen pojem v okviru pravne norme ne postane povsem odtegnjen pravni razlagi z ustaljenimi metodami razlage prava.11

27. Po stališču Vrhovnega sodišča iz zakona izrecno ne izhaja vsebinska omejenost sodnega nadzora v upravnem sporu glede razlage nedoločenih pravnih pojmov s strani uprave, kot to velja za sodni nadzor nad prostim preudarkom pri odločanju uprave (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Vendar pa je presodilo, da je treba izhajati tudi iz značilnosti funkcije uprave, ki kot prva skrbi za uresničevanje javnega interesa skladno z zakonom, pri čemer je zakonska določitev nedoločenih pravnih pojmov namenjena prav zagotavljanju učinkovitega izvrševanja te, upravne funkcije. Zato je presodilo, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže le, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma.12 Sodišče v upravnem sporu – drugače kot prvostopenjsko sodišče v pravdi – namreč ni tisto, ki bi vsebino nedoločenega pravnega pojma samostojno (de novo) opredeljevalo. Njegova primarna funkcija je v nadzoru nad tem, ali ga je vsebinsko pravilno napolnil pristojni organ uprave v okviru in skladno z namenom, ki ga je upravi določil zakonodajalec.13

28. Pravna kvalifikacija upoštevnih dejstev je torej neločljivo povezana z izvrševanjem pooblastila, ki ga je prek nedoločenega pravnega pojma upravi podelil zakonodajalec. Zato je sodišče le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja pooblaščeno, da poseže v pravilnost navedene subsumpcije.14

29. Glede na navedeno je skladno z zakonom ocena, ali je v tožničinem primeru podan utemeljen razlog iz prvega odstavka 51. člena ali razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje iz 55. člena ZTuj-2, ki jih upravni organ zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sploh ni presojal, primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti.

30. Ob upoštevanju izhodišč o presoji pravilnosti zapolnitve nedoločenih pravnih pojmov sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Poleg tega podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (kot rečeno je dejansko stanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno), pri čemer tožnica ne utemeljuje, zakaj bi ji nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Bistveno merilo za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije pa ne moreta biti niti tožbeni ugovor o napačnem razumevanju organa, saj je (organ) vezan na pravno mnenje sodišča, in posplošen tožbeni ugovor, da je tak način odločanja nujen zaradi varstva pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, do prostega gibanja in izbire prebivališča in do človekovega dostojanstva.

31. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 215/2017 z dne 18. 10. 2017 (2. opomba), sodba Upravnega sodišča I U 1540/2018 z dne 3. 7. 2019 (11. točka obrazložitve), sodba Upravnega sodišča IV U 119/2018 z dne 21. 8. 2019 (20. točka obrazložitve). 2 Prvi odstavek 51. člena ZTuj-2 določa, da lahko tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu. 3 V času izdaje izpodbijane odločbe pa je drugi odstavek 51. člena ZTuj-2 določal, da lahko pristojni organ tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev, ker njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena in katerega istovetnost ni sporna, in tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev in njegova odstranitev iz države še vedno ni možna in pri njem obstajajo drugi utemeljeni razlogi in posebne osebne okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji, in katerega istovetnost ni sporna, izda dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let (prva poved)./.../ Tujec z dovoljenjem za začasno prebivanje se lahko v času veljavnosti tega dovoljenja v Republiki Sloveniji tudi zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev. Tujec, ki mu je izdano dovoljenje za začasno prebivanje in nima sredstev za preživljanje, ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, in do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja in izplačuje center za socialno delo, na območju katerega tujec prebiva (peta poved). 4 V skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, kar pomeni, da je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost odločbe, s katero bi tožena stranka morala odločiti o tožničini vlogi v okviru postavljenih zahtevkov. Na navedeno navsezadnje opozarja tudi tožnica s tožbenimi trditvami, da bi upravni organ moral njen zahtevek za priznanje socialnih pravic obravnavati ob upoštevanju prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 in ne kot samostojen zahtevek po drugem odstavku tega člena. 5 Povzetek je razviden iz 12. točke obrazložitve sklepa in sodbe. 6 Glasi se: "V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. _Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta_ in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta." 7 Glasi se: "Ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje." 8 Skladno s citiranim 133. členom ZUP je upravni organ namreč vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni. 9 Prva poved tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 se glasi: „Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju Republike Slovenije, in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji.“ 10 Glasi se: „Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjevati tudi pogoje, ki se s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje.“ 11 Sklep I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 (7. točka obrazložitve). 12 Prav tam, 8. točka obrazložitve. 13 Prav tam, 9. točka obrazložitve. 14 Prav tam, 10. točka obrazložitve.