Jedro

Tožeča stranka se je za blago, ki je bilo prijavljeno za uvoz in tranzit, zavezala kot porok (garant). Ker ni dokazala, da je bilo blago izvoženo in tega tudi ne zatrjuje, so dani pogoji za odmero uvoznih carinskih davščin. Zato tožba ni utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice, s katero je ta odmerila tožeči stranki plačilo 548.244,00 SIT carinskih dajatev, ker blago, ki je bilo dne 20.3.1992 prijavljeno za uvoz in tranzit, do 23.3.1992 ni bilo napoteno in prijavljeno za carinjenje carinski izpostavi kot prevzemni carinarnici. Tožeča stranka se je v posebni izjavi zavezala, da bo plačala vse carinske dajatve, če blago po uvozni carinski prijavi ne bo predano prevzemni carinarnici. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožeča stranka prijavila za uvoz in tranzit blago carinski izpostavi. S pisno izjavo se je zavezala, da bo v primeru, če blago ne bo predano ali če bo nepravilno predano, poravnala vse dajatve, ki bremenijo blago. Izpostavi blago ni bilo prijavljeno, zato je po 200. členu carinskega zakona nastala obveznost tožeče stranke kot garanta. Prvostopna carinarnica je torej pravilno izvedla postopek po 2. odstavku 249. člena carinskega zakona.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da zaradi vojne v sosednji državi in izrednih razmer v Bosni in Hercegovini, torej zaradi objektivnih okoliščin, ni mogel priti v stik s prevoznikom, zaradi česar ni mogel dobiti listine o prehodu blaga čez carinsko črto. Zaradi tega je tožena stranka napačno sklepala o dejanskem stanju. V novem postopku bi tožnik lahko dokazal, da je blago prešlo državno mejo, ker je navezal stike s prevoznikom.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožeča stranka med postopkom ni dokazala izstopa blaga iz Republike Slovenije. Blago tudi ni bilo prijavljeno. Iz tega je sklepati, da je bilo blago dano v prosti promet pred plačilom uvoznih dajatev, zaradi česar je bilo treba obračunati ustrezne uvozne dajatve. Tožeča stranka je odgovorna kot garant za pravilno prijavo blaga.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, št. 34/90, prečiščeno besedilo, CZ) se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. CZ določa postopek carinjenja blaga pri tako imenovanem tranzitu. Uvoz in tranzit blaga morata biti navedena v prijavi vhodni carinarnici (1. odstavek 191. člena CZ). Ta na podlagi 2. odstavka navedenega člena določi rok, v katerem je treba blago prijaviti pri prevzemni carinarnici zaradi izvoza. Zakon v 1. odstavku 200. člena določa, da mora prevoznik predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in plačati varščino. Ker je bilo blago uvoženo kot tranzitno blago, je tožeča stranka na dan uvoza dne 20.3.1992 dala pismeno izjavo (garancijo), da bo plačala vse uvozne dajatve, če blaga prevoznik ne bo predal izvozni carinarnici oziroma če ga bo predal v spremenjenem stanju. Na prijavi za uvoz in tranzit blaga je uvozna carinarnica določila, da mora biti blago prijavljeno carinarnici do 23.3.1992. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo blago izvoženo in tudi ne zatrjuje, da je bilo predano prevzemni carinarnici. Ker se je tožeča stranka zavezala kot garant, so bili dani pogoji za odmero uvoznih carinskih davščin, kot je odločeno v prvostopni odločbi carinarnice. Izpodbijana odločba je zato pravilna. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na izredne razmere v sosednji državi in v Bosni in Hercegovini, ker so enake razmere veljale na dan uvoza (20.3.1992) pa tudi na dan določen za izvoz blaga (23.3.1992). Kljub temu je tožeča stranka dala izjavo v smislu 200. člena CZ, zato okoliščine, za katere je vedela, sedaj ne more uveljavljati kot razlog za kršitev odredbe prvostopne carinarnice. Ker je tožnik zamudil rok za predajo blaga prevzemni carinarnici, tožbena navedba, da je navezal stike s prevoznikom, za odločitev ne more biti pomembna.

Sodišče je po obrazloženem na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti.