Jedro

Za pravno varstvo po določbi 156. člena ZOR je značilno, da je široko tako v subjektivnem kot v objektivnem smislu: aktivno je legitimiran k sporu širok krog zaradi imisij prizadetih oseb, pasivno pa je legitimiran vsakdo, iz katerega sfere izvira oziroma grozi nevarnost. Ob opisani edino možni širši pravni razlagi pa toženi stranki, ki je bila nedvomno lastnik stvari, iz katere grozi nevarnost, ni mogoče odreči pasivne legitimacije, in sicer ne glede na to, kako je izvajala dejansko posest.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa se tako spremeni, da se ugodi pritožbi tožeče stranke in razsodi:

1. Tožena stranka Kmetijska gozdarska zadruga L. z.o.o., je dolžna sanirati tožnikovo parc. št. 234 vl. št. 611 k. o... in strokovno postaviti nov oporni zid ob severni strani tožnikove parcele na parc. št. 29 k. o... v dolžini 15 m ali na drug strokovno ustrezen način brežino na parc. št. 29 k. o... sanirati tako, da tožeči stranki na parc. št. 234 k. o... ne bo nastajala škoda.

2. Toženo stranko se razbremeni navedene obveznosti, če plača tožniku O. S., 1,050.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1997 dalje do plačila.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 862.996 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 684.596 SIT od 5.6.2003 dalje do plačila, od zneska 89.200 SIT od 5.11.2003 dalje do plačila in od zneska 89.200 SIT od 13.4.2005 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna sanirati tožnikovo zemljišče s parc. št. 234 k. o... in strokovno postaviti nov oporni zid ob severni strani te parcele na svoji parc. št. 29 k. o... v dolžini 15 m ter strokovno ustrezno sanirati brežino na parc. št. 29 k. o... tako, da tožeči stranki na njenem zemljišču parc. št. 234 k. o... ne bo nastajala škoda. Tožena stranka bi bila razbremenjena te obveznosti, če bi plačala tožniku 1,050.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1997 dalje do plačila. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na ugotovitve, da je tožena stranka ob vložitvi tožbe bila lastnik zemljišča, s katerega se posipa brežina na zemljišče tožeče stranke. Ker je bila torej lastnik zemljišča, s katerega se je zrušil oporni zid, se predpostavlja, da je bila tudi posestnik. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da naj bi bil posestnik spornega dela nepremičnine B. P. Pravna razlaga, po kateri bi v tej pravdi po določbi 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) mogel biti pasivno legitimiran le posestnik stvari, je napačna. Navedena zakonska določba ne nalaga obveznosti samo posestniku, temveč tudi lastniku. Sicer pa obveznost tožene stranke sledi tudi iz določbe 5. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerem je lastnik pri uporabi svoje nepremičnine dolžan opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Izpodbijana sodba gradi pravno presojo na dejstvu, da tožena stranka ob vložitvi tožbe dne 3.11.1997 ni bila več posestnik zemljišča, s katerega se je porušil oporni zid, in da je bil posestnik v tem času B. P. Zato naj bi bil pasivno legitimiran za zahtevka, kot ju je postavil tožnik v točkah 1 in 2 tožbe, le posestnik vira nevarnosti. Tožbeni zahtevek, ki meri na sanacijo brežine na zemljišču tožene stranke in takšno strokovno izvedbo te sanacije, da tožeči stranki zaradi njenega posipanja ne bo nastajala škoda, je bil torej zavrnjen z ozko razlago določbe 156. člena ZOR, po kateri zgolj lastništvo stvari, iz katere izhaja nevarnost, ne zadostuje za pasivno legitimacijo. Vendar pa taka pravna razlaga ni pravilna. Določbo 156. člena ZOR, ki se nanaša na zahtevo, da se odstrani škodna nevarnost, je treba širše razlagati. Vsakdo namreč lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu večja škoda. Za pravno varstvo po navedeni določbi je torej značilno, da je široko tako v subjektivnem kot v objektivnem smislu: aktivno je legitimiran k sporu širok krog zaradi imisij prizadetih oseb, pasivno pa je legitimiran vsakdo, iz katerega sfere izvira oziroma grozi nevarnost. Ob opisani edino možni širši pravni razlagi pa toženi stranki, ki je bila nedvomno lastnik stvari, iz katere grozi nevarnost, ni mogoče odreči pasivne legitimacije, in sicer ne glede na to, kako je izvajala dejansko posest. Že takšna širša pravna razlaga omogoča ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe z razsojo v skladu s tožbenim zahtevkom (1. odstavek 380. člena ZPP).

Ne glede na omenjeno pravno razlago pa omogoča ugoditev tožbenemu zahtevku tudi presoja v skladu z določbo 5. člena ZTLR. V tem pogledu namreč ni mogoče sprejeti stališča, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, da predstavlja pritožbeno sklicevanje na pravno in dejansko situacijo iz določbe 5. člena ZTLR tudi uveljavljanje novih dejstev, kar je glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP v pritožbenem postopku nedopustno. Tožeča stranka, ki se je v pritožbi sklicevala tudi na določbo 5. člena ZTLR, namreč ni navajala novih dejstev, temveč je ob enakih dejstvih, ki so bila že ugotovljena, ponudila drugo ali dodatno pravno razlago za utemeljitev svojih stališč. Po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP mora sodišče druge stopnje, ko v mejah pritožbenih razlogov preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, na pravilno uporabo materialnega prava paziti celo po uradni dolžnosti. V tem primeru gre prav za to: ob ugotovljenem dejanskem stanju namreč toženo stranko zadeva obveznost, ki je vtoževana, ne samo po določbah ZOR, temveč tudi po določbi 5. člena ZTLR, po kateri mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin.

Iz ugotovljenih dejstev sledi, da zemljišču tožeče stranke nastaja škoda zaradi neurejene brežine in opornega zidu, ki se nahaja na zemljišču tožene stranke. Ob širši pravni razlagi določbe 156. člena ZOR in po določbi 5. člena ZTLR mora lastnik zemljišča, ki se posipa na zemljišče tožeče stranke, storiti vse, da navedeno posipanje prepreči. Tožbeni zahtevek je torej v celoti utemeljen, zaradi česar je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, ugodilo pritožbi tožeče stranke in toženi stranki naložilo obveznost v skladu s tožbenim zahtevkom.

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožeča stranka je s svojim tožbenim zahtevkom uspela v celoti, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti stroške pravdnega postopka, ki so ji nastali ob sojenju na prvi stopnji, stroške pritožbenega postopka in stroške revizijskega postopka. Gre za seštevek zneskov 684.596 SIT, na kolikor so odmerjeni stroški, nastali tožeči stranki med sojenjem pred sodiščem prve stopnje, 89.200 SIT, kolikor znašajo njeni pritožbeni stroški in 89.200 SIT, kolikor znašajo revizijski stroški. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo in v seštevku predstavlja znesek 862.996 SIT, pri čemer pa je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznih navedenih zneskov. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi 166. v zvezi s 154. členom ZPP.