Jedro

Čeprav je bil domnevni otrok domnevnega očeta na dokazovanje očetovstva napoten v zapuščinskem postopku po domnevnem očetu, obvelja določilo 98. čl. ZZZDR o roku, v katerem se lahko očetovstvo s tožbo izpodbija.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožnik dedno pravico po pokojnem F.K., kar naj bi toženki bili dolžni priznati. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo iz revizijskih razlogov 1. in 3. točke 385. člena ZPP s predlogom, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je v izpodbijani sodbi po eni strani tožniku priznana možnost, da vloži ugotovitveno tožbo na obstoj dedne pravice, po drugi strani pa naj bi bil zahtevek neutemeljen zaradi nespoštovanja prekluzivnih rokov iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). S tem v zvezi opozarja na dejstvo, da je predlagal številne priče, ki bi potrdile izjavo pokojnega F.K., ki je tožnika ves čas štel za svojega sina. Ti dokazi bi morali biti izvedeni, sicer o stvari ni mogoče pravno pravilno odločiti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravni interes tožnika na ugotovitveni tožbi (187. člen ZPP), da mu pripada dedna pravica po pokojnem F.K., je podan ob trditvi obstoja sorodstvenega razmerja s pokojnikom. Zato je bil v zapuščinskem postopku tudi napoten na pravdo. Obstoj takega pravnega interesa pa terja od sodišča presojo tožbene trditvene podlage tudi s stališča uporabe materialnega prava, ki se nanaša na izpodbijanje očetovstva. Tožnik, glede katerega sicer velja presumpcija očetovstva po 86. členu ZZZDR (za njegovega očeta je predpostavljen mož njegove matere, ki pa ni identičen z zapustnikom), s trditvijo, da je njegov oče pokojni F.K., zakonsko predpostavljeno očetovstvo izpodbija. Obstoj dedne pravice po pokojnem K. je torej pogojen s predhodno odločitvijo o navedenem izpodbijanju in ugotovitvijo o očetovstvu pokojnika. V okviru omenjene uporabe materialnega prava pa sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko sta še pred odločanjem o dokazovanju tožbenih trditev uporabili določbo 98. člena ZZZDR, po kateri lahko otrok le v petih letih po svoji polnoletnosti izpodbija zakonsko predpostavljeno očetovstvo (in dokazuje očetovstvo druge osebe). Tožnik torej ob izkazanem pravnem interesu na vložitev ugotovitvene tožbe na obstoj dedne pravice zaradi omenjene ovire ne more dokazovati dejstev, ki se na izpodbijanje očetovstva nanašajo. To pa pomeni, da njegov zahtevek na ugotovitev obstoja dedne pravice ni utemeljen.

Ker izpodbijana sodba gradi svoje razloge prav na navedenih okoliščinah, ji ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nasprotij in s tem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ponovno sklicevanje na priče, ki naj bi potrdile tožbene navedbe, pa predstavlja prav to, kar z rezervo navaja sama revizija: navajanje novih dejstev na revizijski stopnji. To pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno.

Ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Repbulike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).