Jedro

Tožeča stranka je dokazala, da je osebno vozilo in traktor podedovala po pokojnem očetu in o tem predložila pravnomočni sklep o dedovanju. Toženi stranki, ki zadržujeta vozila, sta tako dolžni obe premičnini izročiti. Ne moreta se braniti s tem, da tožnik ni predložil zadostni pravni naslov. Vindikacijska tožba je tako utemeljena (92. člen SPZ).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v VI. točki izreka delno spremeni tako, da tečejo zakonite zamudne obresti od pravdnih stroškov od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta v izreku sodbe identificirani vozili znamke Renault ..., reg. št. ..., in traktor ..., reg. št. ..., last tožeče stranke. Toženkama je naložilo izročitev teh vozil. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do zneska 130,80 EUR, ugotovilo je obstoj terjatev toženih strank 2.636,48 EUR in po opravljenem pobotanju za 130,80 EUR ugotovilo, da se zahtevek tožnika v tem znesku zavrne. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija sodbo v delu, v katerem ni uspela. Postopek bi moral biti ustavljen. Okrajno sodišče v Črnomlju je razpisalo poravnalni narok. Tožeča stranka se ni zglasila, tožena stranka pa se je nahajala pred razpravno dvorano, vendar na poravnalni narok ni pristopila. Sodišče ju ni seznanilo z opravičilom zakonite zastopnice tožeče stranke, čeprav to iz obrazložitve izhaja. Tožeča stranka je prosila sodišče za preložitev, sodišče temu ni ugodilo. Zakonita zastopnica tožnika naj bi 4. 11. 2015 dostavila zdravniško potrdilo z dne 29. 10. 2015, iz katerega naj bi izhajalo, da ni zmožna udeležbe na naroku, ker ji je predpisana terapija zaradi odprave depresije. To ni nenadna in nepredvidljiva bolezen ali poškodba, pač pa so dalj časa trajajoče zdravstvene težave. Zato bi morala nastopiti posledica po tretjem odstavku 282. člena ZPP in bi sodišče moralo postopek ustaviti. Izpodbija sodbo tudi zaradi kršitev materialnega prava. Če je bil tožnik razglašen za dediča, to ne pomeni, da je še vedno lastnik vozil. Tega ni z ničemer dokazal. Iz sklepa le izhaja, da je Upravna enota M. dobila odredbo, da vozila registrira na ime tožnika. Sklep o dedovanju ni dokaz o lastništvu. Če pa je temu tako, pa je že odločeno s sklepom o dedovanju D 349/2013. Na podlagi sodne poravnave P 89/2006 je bila toženki priznana pravica, da do svoje smrti brezplačno stanuje v prostorih na R., se prosto giblje in ima pravico obdelovanja in izkoriščanja premoženja v smislu pobiranja plodov. Tako ima tudi pravico obdelovati posestvo, za to pa rabi traktor in ga ni dolžna izročiti. Sodišče se o teh ugovorih ni izreklo in sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je dopustilo verjetnost, da je tožnik bival v Ljubljani, ker je bila tožba vložena šele 22. 5. 2015 in na podlagi tega ugodilo zahtevku za prevoze. Vendar je strošek goriva le 60,00 EUR. Splošno znanih dejstev ni treba dokazovati. Toženki pa sta prerekali denarni znesek tožnika, da je nedokazan. Tožnik ni dokazal, da živi v Ljubljani in da se je v M. pripeljal, pa čeprav razpolaga z dokumentom o svojem prebivališču in bi lahko o tem predložil dokaz. Sodišče v taki zadevi ne more odločiti po prostem preudarku. Sodišče je odločilo po stopnji verjetnosti, čeprav sta toženki ugovarjali. V zvezi s tem tožnik ni dokazal protipravnosti, moral bi navesti dejanje ali opustitev. Ni dokazov o elementih odškodninske odgovornosti. Sodišče je tožniku prisodilo tudi administrativne stroške 22,66 EUR, pa čeprav se ta strošek nanaša na otvoritev pupilnega računa za mladoletnega tožnika in to nima zveze z zahtevkom. Sodišče se do teh stroškov ni opredelilo. Sodba nima razlogov. Napačna je odločitev o stroških. Tožnikov denarni zahtevek je bil zavrnjen zaradi pobotnega ugovora. V tem delu tožnik ni uspel. Sodišče graja zamudne obresti od dneva prejema izpodbijane sodbe dalje do plačila. Zamudne obresti tečejo od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbi je treba pritrditi le v delu, ko graja odločitev o teku zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določa sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Zakonite zamudne obresti torej tečejo od stroškov postopka prvi dan po poteku paricijskega roka (primerjaj načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006). Zato je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izrek sodbe v točki VI zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremeniti tako, da zakonite zamudne obresti tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Paricijski rok pa je 15 dni po prejemu sodbe.

6. Pritožba graja sodbo v delu, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala lastninsko pravico na obeh nepremičninah na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem očetu (sklep D 349/2013). Za pritožnici to ni zadostni dokaz, da je tožnik lastnik in ima aktivno legitimacijo na zahtevku za izročitev premičnin. Gre za vendikacijsko tožbo na podlagi 92. člena SPZ. Lastnik po tej tožbi mora dokazati, da ima lastninsko pravico na stvari in da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke. Ni spora med strankama, da sta premičnini v dejanski oblasti toženk. Tožnik je dokazal lastninsko pravico na podlagi sklepa o dedovanju, ker je veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (39. člen SPZ). Pač pa toženi stranki nista dokazali, da sta lasnici stvari oziroma da imata pravni naslov za posest na premičninah. Zato so ugovori tožene stranke o tem, da tožnik nima aktivne legitimacije proti njim, neutemeljeni. Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

7. Toženke se branijo, da imajo pravico do traktorja na podlagi sodne poravnave P 89/2006, saj lahko brezplačno stanujejo v prostorih na R. in obdelujejo premoženje in pobirajo plodove. Menita, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP, ker ne obrazloži tega ugovora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora sodba imeti razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Iz predložene poravnave pa dejstva, katere zatrjuje pritožnica, ne izhajajo. Tudi v pritožbi pritožnici ne zapišeta, da bi v poravnavi bilo zapisano, da je pokojni oče tožeče stranke prepustil traktor v last toženi stranki. Zato sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ko je le obrazložilo ugovore tožene stranke, da toženi stranki svojih ugovorov za izročitev nista dokazali.

8. Pritožba napada odločitev sodišča prve stopnje glede dajatvenega zahtevka tožeče stranke in sicer, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela s poskusi za izročitev premičnin. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zahtevka za škodo, ki jo je imela tožeča stranka, ko je neuspešno poskušala od toženk pridobiti osebni avtomobil in traktor. Sodišče je vpogledalo v sklep o dedovanju in ugotovilo,da je tožnik v času izdaje sklepa živel na naslovu ..., Ljubljana. Zato je priznalo stroške za vožnjo na relaciji Ljubljana - M, saj sta toženki bivali v M. Priznalo je tudi račun za avtovleko, saj tožnik ni razpolagal z listino, na podlagi katere bi prevzel vozilo in odpeljal. Sodišče pravilno ugotavlja, da so bili ti stroški za prevzem vozil potrebni in da jim tožena stranka neutemeljeno teh vozil ni izročila. Pravilno se je sodišče pri tem oprlo na 131. in 132. člen OZ, saj je tožena stranka te stroške povzročila, saj bi morala stvari takoj izročiti. V tem je sklep sodišča prve stopnje pravilen, saj je podana krivda tožene stranke. Zmotno meni pritožba, da sodba nima razlogov o elementu krivde. Dovolj je ugotovitev, da je tožnik lastnik, da je z materjo skušal stvari prevzeti in zato je imel strošek tako vožnje, kot avtovleke in odprtja računa, toženi stranki pa nista stvari hoteli izročiti. Glede višine pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da sledi tožeči stranki, da je morala priti iz Ljubljane v M. (R.), da je imela stroškov 70,80 EUR (stroški vlečne službe in administrativni stroški, priloga A in A14). Po prostem preudarku pa je sodišče ugotovilo stroške prevozov tožnika in njegove matere na teh relacijah in to ocenilo na 60,00 EUR. Pri tem se je sklicevalo na prosto presojo v izogib nastajanju nepotrebnih stroškov (216. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja, da je ocena voženj tožeče stranke in zakonite zastopnice ob sicer ugotovljeni razdalji med Ljubljano in R. ugotovljeno na ustrezen način oziroma po prostem preudarku. Gre za nižji znesek odškodnine, prevozi na tej relaciji pa so ocenjeni razumno. Pri tem pritožba zmotno meni, da ko tožena stranka ugovarja posameznemu znesku, sodišče ne sme uporabiti 214. člena ZPP. Pritožba tudi ne pojasni, kaj bi tožena stranka štela za ustrezen dokaz za vožnje obeh na relaciji Ljubljana - M. oziroma R. Tožnik je zadosti substanciral prestano škodo za vožnje, sodišče pa je tudi lahko uporabilo ob takšni podlagi in znesku, prosti preudarek za preverjanje zahtevane višine škode za prevoze. Pritožba še trdi, da so bili administrativni stroški za tožeči stranko v znesku 22,66 EUR za odprtje računa, nepotrebni oziroma nimajo zveze z zahtevkom. Takoj ko mladoletni tožnik zahteva določen denarni znesek, mora imeti odprt račun in zato so ti stroški potrebni. Tožeča stranka je v zvezi s tem predložila tudi zapisnik CSD Ljubljana ... z dne 14. 5. 2014 (A5). Sodišče je štelo, da je ta strošek potreben, saj se na zapisniku ugotavlja potrebnost prodaje obeh vozil, ki bi jih bilo treba odpeljati in prodati. Sicer pa so pritožbene navedbe v zvezi z administrativnimi stroški 22,66 EUR pritožbena novota (tožena stranka tega ne v odgovoru na tožbo, ne v pripravljalnih vlogah ni prerekala), zato tudi na to ni mogoče odgovarjati. Tožena stranka ne pojasni, zakaj teh navedb ni podala prej.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino denarnega zneska in pravilno pobotalo medsebojne terjatve pravdnih strank.

10. Pritožba še meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati po določbi 282. člena ZPP, saj tožeča stranka ni pristopila na poravnalni narok. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo dogajanje na naroku 30. 10. 2015. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tik pred obravnavo prejelo elektronsko sporočilo in opravičilo zakonite zastopnice, da ne more pristopiti zaradi opravljanja predpisane terapije. Navedla je čas, ki je potreben, da pričnejo zdravila učinkovati in da v tem času zaradi slabega počutja ne more priti na obravnavo. Zato je predložila zdravniško potrdilo, ki potrjuje, da se zdravi in da zaradi zdravstvenega stanja ne more priti na obravnavo. Pritožba trdi, da to ni ustrezno opravičilo in da je sodišče neutemeljeno štelo, da je zakonita zastopnica mladoletnega tožnika utemeljeno prosila za preložitev naroka. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilno povzelo dogajanja v spisu (točka 6 sodbe). Če je bolezen taka, da je nepredvidljiva in zato onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, je preložitev utemeljena. Iz zdravniškega potrdila izhaja, da je v takem zdravstvenem stanju, da udeležba na obravnavi ni možna. Zakonita zastopnica pa je to pojasnila tako, da učinkovanje zdravil proti depresiji zahteva določen čas, da zdravila pričnejo učinkovati. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da zakonita zastopnica ni mogla priti na narok in je bila prošnja za preložitev utemeljena.

11. Tako se izkaže, da pritožba nima prav, ko trdi, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP, ko ni štelo, da se postopek ustavi.

12. Pritožba še graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP. Štelo je, da je tožeča stranka uspela v pretežnem delu, da pa mora povrniti tožena stranka pravdne stroške. Za ugotavljanje zneskov, s katerimi je tožena stranka uveljavljala pobot, niso nastali posebni stroški. Stroški so nastali z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka tožeče stranke in v tem delu je tožeča stranka uspela v celoti.

13. Izrek o zavrnitvi pritožbe temelji na določbi 353. člena ZPP. Tožena stranka je uspela z majhnim delom; zato ji ne gredo pritožbeni stroški (154. člen ZPP).