Jedro

Obsojenec lahko s prošnjo za premestitev v drug ZPKZ iz razlogov varnosti uspe, če mu v matičnem zavodu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti pri prestajanju kazni. O tem se mora zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, opredeliti v mnenju, ki ga mora podati v postopku, začetem s prošnjo obsojenca, in to dovolj konkretno. Le takšno mnenje namreč prvostopenjskemu organu daje ustrezno podlago za odločanje o prošnji za premestitev. Pri tem ima organ, ki odloča po prostem preudarku, široko polje proste presoje, nenazadnje mora upoštevati razmere in možnosti v drugih zavodih. Tudi zato na mnenje zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen, ni vezan; vendar pa mora, če odloči v nasprotju z njim, navesti razloge za to in dovolj konkretno utemeljiti, da je obsojencu v matičnem zavodu zagotovljena ustrezna varnost pri prestajanju kazni. Le tako je namreč mogoč sodni preizkus zakonitosti odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odločba (izdana po pooblastilu) generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-271/2013/36 z dne 28. 3. 2014 odpravi in zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo z dne 28. 3. 2014 je prvostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo vlogo za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) A. v drug ZPKZ in ugotovil, da posebni stroški v postopku niso nastali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik podal vlogo za premestitev zaradi groženj z zakolom s strani soobsojenca B.B. ZPKZ A. je v svojem mnenju premestitev podprl, za morebitno premestitev edino primerni ZPKZ C. pa je podal negativno mnenje. Prvostopenjski organ se sklicuje na določila prvega odstavka 79. člena in drugega odstavka 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ter 85. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Na podlagi spisov ugotavlja, da so se v ZPKZ A. doslej ustrezno odzivali na konfliktne situacije, v katere se je zapletal tožnik. Takšne situacije se tudi sicer ne rešujejo s premeščanjem obsojencev v druge zavode; to je skrajni ukrep, utemeljen le, ko obsojencu v matičnem zavodu kljub drugim ukrepom ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti in preprečiti nadaljnjih konfliktov. Po navedenem prvostopenjski organ ocenjuje, da tožnikova varnost ni ogrožena in zato njegova premestitev v drug ZPKZ zaradi ponavljajočih se groženj soobsojenca B.B. z zakolom iz varnostnih razlogov ni utemeljena.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je drugostopenjski organ zavrnil z odločbo z dne 16. 4. 2014. V zvezi s pritožbenimi ugovori na temelju dokumentacije v spisu ugotavlja, da tožnik prihaja v konflikte tudi z drugimi obsojenci in da so njegovi konflikti z B.B. obojestranski. Glede navedb tožnika, da ZPKZ A. B.B. ne sankcionira oziroma ga ne obravnava enako kot druge obsojence, pojasni, da niso predmet tega postopka. Pridružuje se oceni, da premestitev iz razlogov varnosti ni utemeljena, saj, kot obrazloži, matični zavod tožniku z različnimi ukrepi (soočenja obsojencev, premestitev v drug oddelek in razgovori) zagotavlja ustrezno stopnjo varnosti.

Tožnik vlaga laično tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkljive obrazložitve odločbe. Navaja, da se z odločitvijo o zavrnitvi prošnje za premestitev iz razlogov varnosti ustvarjajo pogoji za konfliktno situacijo, ki je rizična za njegovo življenje. Ugovori glede (obravnavanja) obsojenca B.B. so bistveni, saj je prav ta obsojenec, ki je konflikten in nasilen ter je 1. 2. 2014 tudi fizično napadel drugega soobsojenca, tožniku grozil z zakolom. V tem pogledu odločba ni ustrezno obrazložena. Neresnična je ugotovitev, da so konflikti z B.B. obojestranski; pri tem se tožnik sklicuje na uradni zaznamek o dogodku dne 3. 2. 2014, ki mu je bil priča pravosodni policist, v drugih situacijah pa prič ni bilo. Tožnika se skuša prikazati negativno, kot konfliktno osebo, kar ne drži – pri tem izpostavlja obrazložitev v njegovem primeru izdane pravnomočne sodbe Višjega sodišča. Sklicuje se še na poročilo mag. Leonide Zalokar glede strokovnega dela v ZPKZ A. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo z dne 16. 4. 2014 in odloči, da se tožnik premesti v drug ZPKZ. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik sicer v tožbi predlaga odpravo odločbe drugostopenjskega organa. Pri tem sledi pravnemu pouku v drugostopenjski odločbi, ki pa o tem, katero odločbo je treba izpodbijati v upravnem sporu, ni jasen oziroma skladen z določbami prvega in drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Upoštevaje te določbe je namreč v primeru, ko drugostopenjski organ zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v prvostopenjsko odločitev, predmet izpodbijanja in morebitne odprave v upravnem sporu prvostopenjski upravni akt. Ker pa iz vsebine tožbenih navedb in iz nadaljnjega tožbenega predloga, naj sodišče odloči, da se tožnik premesti v drug ZPKZ, dovolj jasno sledi, da se tožnik ne strinja z odločitvijo o zavrnitvi njegove prošnje za premestitev, je sodišče tožbo obravnavalo kot tožbo zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena omenjena prošnja, pri presoji njene zakonitosti pa je upoštevalo tudi razloge, s katerimi drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe dopolni razloge organa prve stopnje.

Tožba je utemeljena.

Prvi odstavek 79. člena ZIKS-1 določa, da se obsojenec lahko premesti iz enega v drug zavod za prestajanje kazni zapora v RS, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga za zaščito ogroženih oseb pristojna enota. Postopek za premestitev se začne na predlog direktorja zavoda ali omenjene enote ali pa na prošnjo obsojenca oziroma njegovih ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika (prvi odstavek 81. člena ZIKS-1). V skladu z drugim odstavkom istega člena o premestitvi obsojenca iz enega zavoda v drugega odloča generalni direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, ko dobi mnenje zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora, in mnenje zavoda, v katerega naj bi bil obsojenec premeščen. Če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu, pa lahko o premestitvi odloči sam direktor zavoda v soglasju z direktorjem zavoda, kamor se obsojenec premešča; če soglasja med direktorjema zavodov ni, odloči generalni direktor (četrti odstavek 81. člena ZIKS-1).

Glede na citirano zakonsko ureditev je torej obsojencu izrecno dana pravica vložiti prošnjo za premestitev v drug zavod, pristojni organ pa o tem odloča po prostem preudarku, pri čemer mora biti, če naj se obsojenec premesti, podan vsaj eden izmed premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Ko odloča po prostem preudarku, ima upravni organ širše polje presoje ter izmed več pravno možnih odločitev izbere tisto, za katero meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje najbolj ustrezna oziroma smotrna. Pri tem pa je vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločanja po prostem preudarku v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru sodišče zakonitosti uporabe prostega preudarka pri sprejemu izpodbijane odločitve ne more preizkusiti. V prvo- in drugostopenjski odločbi navedeni razlogi so namreč presplošni, da bi bil mogoč ta preizkus, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1). Navedena kršitev je po mnenju sodišča posledica tega, da pred odločitvijo niso bila pravilno upoštevana z zakonom predpisana pravila postopka, posledično pa ne ugotovljena vsa za odločanje pomembna dejstva in okoliščine.

Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik vložil prošnjo za premestitev v drug ZPKZ iz razlogov varnosti, skliceval se je namreč na grožnje soobsojenca B.B. z zakolom, to je smrtjo ali poškodbo. Pristojni organ je odločal po postopku iz drugega odstavka 81. člena ZIKS-1. Pri tem se ZPKZ A., v katerem tožnik prestaja kazen zapora in torej institucija, ki ji je dejanska situacija (edini) neposredno poznana, glede omenjenih navedb oziroma obstoja razloga za premestitev, ki ga je tožnik uveljavljal v prošnji, v svojem mnenju ni opredelil. V mnenju navajajo, da so storili vse (soočenja, premestitve v drug oddelek, razgovori), da do konfliktov ne bi prihajalo, da pa glede na ponavljanje konfliktih situacij s soobsojenci in osebnost obsojenca pričakujejo nadaljnje stopnjevane konflikte, zato premestitev tožnika podpirajo. Pri tem ni jasno, ali premestitev podpirajo zaradi razlogov varnosti ali zaradi interesov ohranitve reda in discipline v zavodu ali morebiti obojega. Iz mnenja ZPKZ A. torej ni jasno razvidno, ali okoliščine, na katere se je v prošnji skliceval tožnik, sploh pomenijo stvarno grožnjo za njegovo varnost, in če jo, ali je kljub temu v istem zavodu tožniku mogoče zagotoviti ustrezno varnost med prestajanjem kazni.

Obsojenec lahko namreč s prošnjo za premestitev iz razlogov varnosti uspe, če mu v matičnem zavodu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti pri prestajanju kazni. O tem se mora zavod, v katerem prestaja kazen, opredeliti v mnenju, ki ga mora podati v postopku, začetem s prošnjo obsojenca, kot je bila obravnavana, in to dovolj konkretno. Le takšno mnenje namreč prvostopenjskemu organu daje ustrezno podlago za odločanje o prošnji za premestitev. Pri tem ima organ, ki odloča, kot rečeno, sicer široko polje proste presoje, nenazadnje mora upoštevati razmere in možnosti v drugih zavodih. Tudi zato na mnenje zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen, ni vezan; vendar pa mora, če odloči v nasprotju z njim, navesti razloge za to in v primeru, kot je obravnavani, dovolj konkretno utemeljiti, da je obsojencu v matičnem zavodu zagotovljena ustrezna varnost pri prestajanju kazni. Le tako je namreč mogoč sodni preizkus zakonitosti odločitve.

Upoštevaje povedano bi v konkretnem primeru prvostopenjski organ moral od ZPKZ A. zahtevati, da svoje mnenje dopolni v opisanem smislu. Ker tega ni storil, ni imel ustrezne dejanske podlage za odločanje. Posledično je obrazložitev odločbe zastavil, kot bi šlo za premestitev zaradi interesov ohranitve reda in discipline v zavodu, sklepno pa pavšalno ocenil, da varnost tožnika ni ogrožena. Navedenih pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ. Glede na razloge, ki jih navaja v svoji odločbi (da tožnik prihaja v konflikte tudi z drugimi obsojenci in da so njegovi konflikti z B.B. obojestranski), sodišče ponovno izpostavlja, da je pri odločanju o prošnji za premestitev iz razlogov varnosti bistvena konkretna presoja, ali je obsojencu v matičnem zavodu mogoče zagotoviti ustrezno varnost pri prestajanju kazni ali ne. V tem pogledu pa bi bile lahko relevantne tudi tožnikove navedbe glede (nasilnosti) obsojenca B.B. in glede njegovega obravnavanja v zavodu in bi se zato upravni organ do njih moral bolj konkretno opredeliti. Kolikor presegajo omenjeni okvir, pa tovrstni ugovori za odločitev dejansko niso pomembni. V tej zvezi je tožniku treba povedati, da je namen obravnavanega postopka izključno odločanje o prošnji za premestitev in ne splošno preverjanje ustreznosti obravnavanja posameznih obsojencev v zavodu. Glede obrazložitve, s katerimi je razloge odločitve dopolnil drugostopenjski organ, sodišče nadalje ugotavlja, da tudi sklepno podana ocena, da premestitev iz razlogov varnosti ni utemeljena, saj matični zavod z različnimi ukrepi tožniku zagotavlja ustrezno stopnjo varnosti, preizkusa ne prestane: ukrepi, ki jih pri tem navaja drugostopenjski organ, so namreč prav (t)isti ukrepi, ki jih je ZPKZ A. v svojem mnenju ocenil kot neuspešne; zakaj sam meni drugače, pa drugostopenjski organ ni obrazložil. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo prvostopenjskega organa in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ni pa sledilo tožnikovemu predlogu, naj samo odloči o stvari, saj sodišče pooblastila za takšno odločanje v upravnem sporu v primeru presoje upravnega odločanja po prostem preudarku glede na določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 nima.

V zadevi je bilo odločeno brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerih pripada tožniku, ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, povračilo stroškov v znesku 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.