Jedro

Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.

Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).

Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča. Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.

Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.

Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.

Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Drugo toženka je dolžna v 15 dneh tožnici solidarno plačati znesek 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje in stroške tega postopka v višini 18.419,32 EUR in sama 5.167,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku izpolnitvenega roka dalje."

II. Pritožba prvo toženca se zavrne in se izpodbijana sodba glede prvo toženca v I., II. in IV. točki izreka potrdi.

III. Prvo toženec sam nosi pritožbene stroške in je dolžan v 15 dneh plačati tožnici stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 4.074,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožnica je dolžna v 15 dneh plačati drugo toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.559,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dejanski okvir spora**

1. Tožnica kot kupovalka in G. F. kot prodajalec sta 1. 4. 2008 sklenila predpogodbo (v nadaljevanju: Predpogodbo, A2), v kateri sta se v tretjem odstavku 3. člena dogovorila: "Prodajalec bo izročil nepremičnino v last in posest kupca, pod pogoji določenimi s to pogodbo, najkasneje v roku 90 dni od dne podpisa te predpogodbe, sicer se šteje ta predpogodba za razvezano." Rok za sklenitev pogodbe je torej iztekel 1. 7. 2008. 2. Tožnica je pri prvem tožencu naročila pravno mnenje o posledicah morebitnega odstopa od Predpogodbe, v katerem pa prvo toženec tožnice ni opozoril, da le ta zaradi poteka roka ni več zavezujoča. 3. Zaradi napačnega pravnega mnenja o veljavnosti Predpogodbe je tožnica 12. 12. 2008 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu s A. d. o. o. (v nadaljevanju: Leasing pogodbo, A4) za nepremičnine, ki jih je G. F. istega dne (12. 12. 2008) s prodajno pogodbo prodal A. d. o. o. za 980.000,00 EUR (v nadaljevanju: Prodajno pogodbo, A5). A. d. o. o. pa je z Leasing pogodbo dala nepremičnine v leasing tožnici za 980.000,00 EUR. Šlo je za financiranje tožničinega nakupa nepremičnine preko leasinga (za finančni leasing).

4. Tožnica od prvega toženca zahteva plačilo odškodnine zaradi napačnega pravnega mnenja v zvezi z nakupom nepremičnine na podlagi pravil o poklicni odgovornosti odvetnika za napake, ki jih je storil pri opravljanju svojega poklica. Od druge toženke pa je zahtevala plačilo odškodnine na podlagi pravil o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov.

5. Vtoževana škoda (502.054,00 EUR) predstavlja razliko med ceno nepremičnin po navedenih pogodbah (980.000,00 EUR) in takrat ocenjeno dejansko, tržno vrednostjo nepremičnin (477.946,00 EUR).

**Dosedanji potek postopka**

6. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (VII Pg 5092/2011-27 z dne 25. 3. 2014, red. št. 27). Bistveni razlogi so bili ti, da iz zatrjevanih dejstev tožnice in predlaganih dokazov, sodišče ni moglo ugotoviti nastanka škode in je zato tudi zavrnilo dokaz s postavitvijo cenilca, ki bi ovrednotil vrednost nepremičnine na dan sklenitve Prodajne pogodbe, 12. 12. 2008. Menilo pa je, da je prvo toženec ravnal nedopustno in je kot strokovnjak odgovorna za pravno mnenje (zadnji odstavek točke 6, list. št. 101).

7. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cpg 1469/2014 z dne 12. 11. 2014 (red. št. 33) prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se je opredelilo do tožbenih trditev, da je tožnica že v tožbi in tudi v točki 5 pripravljalne vloge z dne 21. 11. 2013 navajala, da naj bi zaradi prvo toženčevega napačnega pravnega mnenja dne 12. 12. 20108 (kot leasingojemalec) z družbo A. d. o. o. sklenila Leasing pogodbo, pri čemer je nabavna vrednost predmeta leasinga (kupnina) znašala 980.000,00 EUR, torej toliko kot v Predpogodbi z dne 1. 4. 2008, ki jo je sklenila s prodajalcem G. F. Ob tem je jasno poudarilo, da nepremičnine ne bi kupila (oziroma zanje ne bi sklenila Leasing pogodbe ), če bi se zavedala, da je Predpogodba več ne zavezuje in da je zaradi sklenitve Leasing pogodbe utrpela premoženjsko škodo, ki jo predstavlja razlika med nabavno vrednostjo nepremičnin po Leasing pogodbi (oziroma prodajni pogodbi z dne 12. 12. 2008) in dejansko tržno vrednostjo istih nepremičnin na dan 12. 12. 2008. 8. Zato je po oceni sodišča druge stopnje zatrjevala vse potrebne pravno relevantne okoliščine oziroma vhodne postavke, predlagala je tudi postavitev cenilca za nepremičnine, ki naj bi ocenil koliko je na dan sklenitve Leasing pogodbe (12. 12. 2008) znašala dejanska oziroma pravilneje tržna vrednost nepremičnin (s parc. št. 83/1 in 83/4, obe k. o. ...). Kot bistveno je izpostavilo, da je treba upoštevati, da posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja prvo toženca ni bila v tem, da je tožnica sklenila pogodbo po višji (v drugačni) ceni, po kateri bi jo sklenila sicer, ampak ta, da je Leasing pogodbo sploh sklenila. Zato okoliščini, da se je v Predpogodbi sama dogovorila za takšno kupnino torej 980.000,00 EUR in da prvo toženec na to ni imel nobenega vpliva, za opredelitev obsega njene škode oziroma prikrajšanja, ki naj bi ga zaradi sklenitve Leasing pogodbe utrpela, nista bistveni. Sodišče druge stopnje je tudi poudarilo, da niso bistveni razlogi, zaradi katerih naj bi tožnica po sklenitvi Predpogodbe izgubila interes za nakup nepremičnin. Zato je naložilo sodišču prve stopnje naj v novem postopku določi cenilca za nepremičnine in upošteva napotke iz te odločbe.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje določilo cenilko nepremičnin ter ji naložilo, naj oceni tržno vrednost nepremičnine na dan sklenitve Pogodbe 12. 12. 2008 za nepremičnino na parc. št. 83/1 in 83/4, k. o. ... (red. št. 38). Po prejemu mnenja je o zadevi ponovno odločilo.

10. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice zoper prvo toženca in drugo toženko z izjemo obrestnega dela za čas od 12. 7. 2010 do 19. 5. 2011 (III. točka izreka). Prvo tožencu in drugo toženki je naložilo, da sta dolžna solidarno plačati 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje v roku 15 dni (I. točka izreka). Prvo tožencu pa je naložilo, da je dolžan tožnici plačati 352.054,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje v roku 15 dni (II. točka izreka). Sklenilo je, da sta prvo toženec in drugo toženka dolžna v roku 15 dni solidarno plačati tožnici stroške tega postopka v višini 18.419,32 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drugo toženka pa je dolžna v istem roku plačati tožnici še stroške v višini 5.167,07 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Pritrdilo je tožnici, da obstojijo vsi elementi odškodninske odgovornosti prvo toženca po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

11. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru pasivne legitimacije drugo toženke, ki se je sklicevala na 4. člen Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov (B5), da prvo toženec ni imel zavarovane poklicne odgovornosti pri drugo toženki v času, ko je tožnica uveljavljala zavarovanje, to je v letu 2010. Po pravilih o dokaznem bremenu je odločilo, da drugo toženka ni izkazala, da prvo toženec ni bil vključen v kolektivno zavarovanje odgovornosti preko Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) tudi v letu 2010. Glede odbitne franšize, ki je bila dogovorjena v višini 5% od priznane odškodnine pa je zahtevana odškodnina višja od zavarovalne vsote za posameznega odvetnika po zavarovalnem primeru. Zato je drugo toženka solidarno s prvo tožencem dolžna do celotne zavarovalne vsote 150.000,00 EUR. Glede teka zakonskih zamudnih obresti pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice od izteka 14 dnevnega roka po tem, ko je ta naslovila zahtevek na drugo toženko, to je 4. 5. 2011, z iztekom 14 dnevnega roka, to je od 20. 5. 2011. 12. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I Cpg 282/2016-62 z dne 1. 2. 2017 (red. št. 62) pritožbama tožencev ugodilo in prvostopenjsko sodbo v I., II. in IV. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper toženca zavrnilo (I. in II. točka izreka). Posledično je tožnici naložilo povrnitev 10.959,80 EUR pritožbenih stroškov prvega toženca in 2.559,00 EUR pritožbenih stroškov druge toženke, obema z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Bistveni razlogi sodišča druge stopnje so bili, da je treba glede na sporno določbo tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe poiskati skupen namen pogodbenikov (v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ). Ocenilo je, da je tožnica pravno mnenje pri prvem tožencu naročila šele novembra 2008, kar je več kot štiri mesece po izteku 90 dnevnega roka iz tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe (1. 7. 2008). Zato je zaključilo, da se je zastavljeno vprašanje očitno nanašalo na posledice morebitnega odstopa od Predpogodbe in ne na posledice prenehanja njene veljavnosti zaradi poteka roka. Po presoji sodišča druge stopnje naj bi namreč pri kupoprodaji nepremičnin udeleženi subjekti Predpogodbo šteli za veljavno oziroma za zavezujočo tudi po izteku roka 90 dni. Nadalje je še zaključilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom, ker tožnica niti po prejemu pravnega mnenja ni ravnala tako, kot je bilo predvideno s Predpogodbo in nanjo vezanim pravnim mnenjem ter vtoževano škodo.

13. Tožnica naj tudi ne bi zatrjevala primerjave med ravnanjem profesionalnih oseb v konkretnem primeru in običajnim (povprečnim) ravnanjem profesionalne osebe odvetnika in s tem naj ne bi izkazala protipravnosti ravnanja prvega toženca.

14. Vrhovno sodišče RS (VS RS) je s Sklepom opr. št. III Ips 42/2017-3 z dne 11. 12. 2018 (red. št. 69) reviziji tožnice ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

15. VS RS je v navedeni odločbi kot bistveno izpostavilo, da je določba tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe popolnoma jasna, kar je pravilno ugotovilo v 11. točki obrazložitve tudi sodišče druge stopnje. Zato je kot zmotno štelo materialno pravno izhodišče sodišča druge stopnje, ki je ob jasnem besedilu Predpogodbe štelo za pravno relevantno vprašanje, ali je tožnica sama štela Predpogodbo še vedno za zavezujočo. Vezanost strank je bila namreč časovno omejena na 90 dni od podpisa Predpogodbe. Izrecno pa je bila dogovorjena tudi posledica razveze Predpogodbe, če v tem roku ni bila podpisana (oziroma nepremičnina izročena tožnici kot kupovalki), zaradi česar je bila izključena njena ohranitev v veljavi po drugem odstavku 104. člena OZ.

16. Kot materialno pravno prepričljivo je razložilo stališče sodišča prve stopnje, da je prvi toženec ravnal protipravno, ko ob naročilu za izdelavo pravnega mnenja, ki je bilo vezano na konkretno Predpogodbo, tožnice ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča (točka 21). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo izhodišče sodišča druge stopnje, ki je štelo, da se je naročilo pravnega mnenja resnično nanašalo na posledice odstopa od Predpogodbe, ne pa na morebitno prenehanje njene veljavnosti zaradi poteka roka (točka 22).

17. Glede stališča sodišča druge stopnje o neizkazani vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem prvo toženca in škodo, je poudarilo, da je sodišče druge stopnje kot pravno relevantno štelo, da tožnica ni v skladu s Predpogodbo sklenila glavne pogodbe, temveč Leasing pogodbo. Opozorilo je na navedbe tožnice (v 6. - 8. točki, prav strani, njene druge pripravljalne vloge, list. št. 58). Te trditve so bile po stališču VS RS v zvezi s sklicevanjem sodišča druge stopnje na četrti odstavek 33. člena OZ pravno relevantne (ne pa nujno tudi utemeljene). Po četrtem odstavku 33. člena OZ je namreč sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da prodajalec po Predpogodbi ne bi mogel s sodno intervencijo doseči sklenitve takšnih pogodb v zvezi z nepremičninami, kakršni sta bili dejansko sklenjeni (15. točka razlogov sodbe sodišča druge stopnje).

18. Posledično je VS RS naložilo sodišču druge stopnje naj se v ponovljenem postopku do tega opredeli, kot tudi do pritožbenih očitkov prvo toženca in druge toženke glede vtoževane škode (glede njenega nastanka in višine, glede obveznosti njenega zmanjševanja in upoštevanja odbitne franšize). Pri tem je opozorilo na Sklep sodišča druge stopnje I Cpg 1469/2014 z dne 12. 11. 2014, kjer je sodišče že razlogovalo, da posledica zatrjevanja nedopustnega ravnanja prvega toženca ni bila v tem, da je tožnica sklenila pogodbo po višji (drugačni) ceni, po kateri bi jo sklenila sicer, ampak ta, da je Leasing pogodbo sploh sklenila. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in pritožbi tožencev neizčrpani, je sodišče naložilo, naj sodišče druge stopnje o pritožbi ponovno odloči (po potrebi na obravnavi).

19. Sodišče druge stopnje je v skladu z napotki VS RS o pritožbah tožencev ponovno odločilo z razlogi, ki so navedeni v nadaljevanju.

**O pritožbi prvo toženca**

20. Zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožil prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno temu pa je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v izpodbijanem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

21. Pritožba prvo toženca je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

22. Pritožba ni utemeljena.

23. Na podlagi procesne določbe 286. člena ZPP sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je kot pravočasne upoštevalo trditve in dokaze pravdnih strank do zaključene prve glavne obravnave v prvem sojenju (25. 3. 2014, (red. št. 26) z izjemo izvajanja dokaza z izvedenko cenilko nepremičnin, kar je bilo naloženo sodišču prve stopnje po sklepu sodišča druge stopnje v zadevi I Cpg 1469/2014 z dne 12. 11. 2014 (red. št. 33). Kot zadnjo pravočasno je, glede zatrjevanjih trditev in predloženih dokazov v zvezi z vsemi elementi odškodninske odgovornosti, upoštevalo pripravljalno vlogo prvo toženca z dne 12. 2. 2014 (red. št. 24) in v zvezi z ugotavljanjem višine škode pripravljalno vlogo prvo toženca z dne 18. 9. 2015 (red. št. 44).

24. Na podlagi do tedaj izvedenega dokaznega postopka in ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga ni bilo treba dopolnjevati v pritožbenem postopku, je sodišče druge stopnje o pritožbi prvo toženca in drugo toženke lahko ponovno odločilo.

25. Sodišče druge stopnje se je v ponovljenem postopku, na podlagi v nadaljevanju navedenega materialnega prava, opredelilo do vseh elementov odškodninske odgovornosti prvotoženca kot odvetnika. Odškodninska odgovornost odvetnika je namreč posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in Zakonu o odvetništvu (ZOdv). Prvi odstavek 768. člena OZ določa, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar. Pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Odvetnikove dolžnosti so konkretizirane v 11. členu ZOdv, ki v prvem odstavku določa, da ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa, v drugem odstavku pa, da je pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).1

(1) _O protipravnosti ravnanja_

26. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je prvi toženec ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča. 27. Izdelano mnenje se je nanašalo na vprašanje "posledic morebitnega odstopa od Predpogodbe z dne 1. 4. 2008 in morebitnih posledic ne sklenitve glavne pogodbe za nakup nepremičnin po Predpogodbi." Pogodba v roku 90 dni, to je v času od podpisa Predpogodbe 1. 4. 2008 do njenega izteka 1. 7. 2018 ni bila podpisana (oziroma nepremičnina ni bila izročena tožnici). Rok pa je bila bistvena sestavina Predpogodbe. Zato je bila izključena njena ohranitev v veljavi po drugem odstavku 104. člena OZ.

28. Zato je pravilno materialnopravno sklepanje, da se je naročilo pravnega mnenja nanašalo na veljavnost Predpogodbe zaradi poteka roka. Zaradi napačnega pravnega mnenja, je bilo torej ravnanje prvo toženca protipravno. Zato ni pravno odločilnega pomena, ali je bil na podlagi Predpogodbe mogoč zahtevek na sklenitev pogodbe po prvem odstavku 33. člena OZ. Predpogodba je bila namreč že na podlagi dogovora (pred) pogodbenih strank razvezana (četrti odstavek 104. člena OZ) in stranki ni več zavezovala njena vsebina (drugi odstavek 104. člena OZ). Zato določb četrtega in petega odstavka 33. člena OZ, ki se uporabljajo za primer zahtevka na izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, ki je le v sklenitvi glavne pogodbe, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Ni pomembno, da je bilo pravno mnenje izdelano 14. 11. 2008, to je v šestih mesecih od izteka roka za njeno sklenitev (1. 7. 2008), ker je bila Predpogodba razvezana že 1. 7. 2008. (2) _**O vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in škodo**_

29. Sodišče druge stopnje se je v skladu z napotkom v 24. točki sklepa VS RS, najprej opredelilo do navedb tožnice na 6. do 8. strani druge pripravljalne vloge (list. št. 58). Leasing pogodba med tožnico in A., Prodajna pogodba med G. F. in A., ki sta bili sklenjeni istega dne, za isto nepremičnino ter po ceni dogovorjeni v Predpogodbi, sta v skladu z namenom pogodbenih strank v Predpogodbi. Le način plačila je bil izveden po sistemu finančnega leasinga, z vsemi pravili, uveljavljenimi v poslovni praksi. Bistveno je, da je prvo toženec sodeloval tako pri sklenitvi Predpogodbe med tožnico in G. F. in svetoval pri sklenitvi Leasing pogodb. Že v Predpogodbi je prvo toženec tudi zapisal, da bosta stranki Predpogodbe po potrebi pristopili k sklenitvi tripartitne pogodbe s kupčevim financiranjem. Stranki Predpogodbe sta to pogodbeno določilo tudi vsebinsko izpeljali. Sopodpisnica prodajne pogodbe med G. F. in A. je bila tudi tožnica (5. stran te pogodbe). Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.

30. Časovni potek dogodkov sklepanja pogodb, ki je sledil pravnem mnenju, je odločilen za presojo vzroka za njihovo sklenitev. Pravnemu mnenju prvo toženca 14. 11. 2008, je v relativno kratkem in pri poslovanju med strankami razumnem roku, sledil podpis Leasing pogodbe (12. 12. 2008). Na podlagi logičnih pravil sklepanja je mogoče zaključiti, da je tožnica zaradi mnenja prvo toženca sklenila Leasing pogodbo in sopodpisala Prodajno pogodbo. Že zato je bilo pravno mnenje odločilni vzrok za sklenitev navedenih pogodb. V mnenju je bilo namreč izrecno (materialnopravno zmotno) zapisano, da je praktično edina možnost tožnice, če se hoče izogniti še dodatnim stroškom (približno 20.000,00 EUR) in pravdanju, sklenitev glavne pogodbe in plačilo dogovorjeno kupnine 980.000,00 EUR. Zato je neutemeljeno sklicevanje prvo toženca, da je več kot očitno, da želi tožnica posledice svojih poslovnih odločitev prevaliti na prvo toženca, ki z vsem skupaj nima nič in da so popolnoma neutemeljene ter nedokazane trditve tožnice, da je nepremičnino kupila ravno zaradi pravnega mnenja prvo toženca (list. št. 36, zadnji odstavek in list. št. 37, prvi odstavek).

31. Enako je ocenilo že sodišče druge stopnje v sklepu I Cpg 1469/2014 z dne 12. 11. 2014, ko je na 4. strani razložilo, da "posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja prvega toženca ni bila v tem, da je tožnica sklenila pogodbo po višji (drugačni) ceni, po kateri bi jo sklenila sicer, ampak ta, da je pogodbo o leasingu sploh sklenila." Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica morala v dokaz vzroka za sklenitev Leasing pogodbe predlagati zaslišanje direktorja I. L., podpisnika Leasing pogodbe in sopodpisnika Prodajne pogodbe. Končno bi lahko njegovo zaslišanje predlagal tudi prvo toženec, česar pa ni storil. Posledično dokazovanje navedenega dejstva le z zaslišanjem prvo toženca tudi ni bilo potrebno.

32. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem prvo toženca in nastalo škodo je torej podana.2

(3) _**O škodi**_

3. 1. _Nastanek škode_

33. Prvo toženec glede nastanka škode v pritožbi uveljavlja (10. točka), da tožnici s sklenitvijo Leasing pogodbe škoda še ni mogla nastati, ampak bi ta lahko nastala šele, če bi tožnica zatrjevala in dokazala, da je znesek 980.000,00 EUR dejansko plačala. Prvo toženec je pravočasne trditve o (ne)nastanku škode zatrjeval v odgovoru na tožbo (list. št. 19 in 20). Iz navedenih trditev pa ne izhaja, da je prvo toženec nasprotoval oziroma kot bistveno zatrjeval, da je vprašljivo plačilo zneska 980.000,00 EUR. V točki 7 in 8 (list. št. 19 - 21) se ni strinjal le s cenitvenim poročilom o vrednosti nepremičnin, ki ga je tožnica priložila kot del trditvene podlage o višini uveljavljane škode, kdaj je tožnica izvedela za drugačno vrednost nepremičnin, da predloženo cenitveno poročilo ne vsebuje podatkov o ceni nepremičnin na dan sklenitve Predpogodbe, to je 1. 4. 2008 in se ukvarjal z vprašanjem vzroka za nastanek škode, upoštevaje gibanje cen poslovnih prostorov v letu 2008, ki bi bila lahko višja ali nižja. V 11. točki prve pripravljalne vloge (list. št. 35) pa je navajal, da „ni mogoče trditi, da je bila obveznost iz Predpogodbe izpolnjena s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med G. F. in A. d. o. o., saj slednja ni stranka Predpogodbe.“ Te trditve se nanašajo na vprašanje izpolnitve obveznosti (pred) pogodbenih strank, ki je bila v sklenitvi glavne pogodbe, kar je vprašanje vzročne zveze in je nanj sodišče druge stopnje že odgovorilo v prejšnjih točkah te sodbe.

V vlogi z dne 31. 3. 2015 (po prvi razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, list. št. 137 - 145), pa je prvo toženec izrecno pojasnil, da ta vloga predstavlja le materialnopravno naziranje in da ne gre za navajanje novih dejstev ali novih dokazov v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Šele v tej vlogi pa je v zadnjem stavku v točki 18 prvič opozoril na to, da tožnica ni izkazala, da bi znesek kupnine za nepremičnino sama dejansko plačala.

34. Zato so bile trditve tožnice glede dejstva nastanka škode (ne pa njene višine) s strani prvo toženca neprerekane ter glede teh trditev ni bilo treba izvajati dokaznega postopka v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP.

35. Sklicevanje prvo toženca na odločbo VS RS II Ips 331/2014 z dne 28. 5. 2015 (list. št. 253) za odločanje v tej zadevi ni uporabno, ker je šlo za drugačne dejanske okoliščine. V navedeni odločbi je VS RS zavzelo naslednje stališče: „škoda naj bi se nanašala na določen oziroma predvideni in še nezgrajen potek železniške proge. Zato tožnikoma škoda v nobeni opisani obliki še ni mogla nastati. Drugačne odločitve ne narekuje niti dejstvo, da tožnika nepremičnine ne bi kupila, če bi za predviden potek obvozne železniške proge vedela. Z nakupom nepremičnine jima ni nastala škoda, njuno premoženje je le spremenilo obliko: v zameno za denarni znesek sta dobila nepremičnino. Le v tej zvezi je sodišče zaključilo, da je nastopilo zmanjšanje premoženje dolžnikov in s tem njuna škoda, da je hipotetične narave in zaključek sodišč nižjih stopenj (o nastali škodi) materialnopravno zmoten.“

3. 2. _Zmanjševanje škode tožnice (odškodninska odgovornost, 243. člen v zvezi s 171. členom OZ)_

36. Zmanjševanje škode, ki je dolžnost tožnice je ugovor prvo toženca. Zato on nosi trditveno in dokazno breme. Prvo toženec je že v četrtem odstavku na 2. strani pravnega mnenja (A28) zapisal, „da je v vmesnem času, od sklenitve Predpogodbe pa do izpolnitve vseh pogojev za podpis pogodbe o leasingu z A. Koper, prišlo do spremembe okoliščin in pogojev na globalnih finančnih trgih, kar je rezultiralo tudi v manjšem povpraševanju po nepremičninah in posledično nižjih cenah.“ Kot je bilo že pojasnjeno sodišču ni bilo treba ugotavljati ali je bila cena za nepremičnino, ki je bila že dogovorjena v Predpogodbi, primerna ali ne.

37. Glede na tako vsebino pravnega mnenja, so pravno neutemeljene trditve prvo toženca (list. št. 74), da bi se tožnica za preprečevanje oziroma za zmanjševanje škode morala spustiti v spor z G. F. in da se tožnica ni še z nikomer posvetovala, ampak je slepo sledila mnenju odvetnika. Ni bila namreč dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.

3. 3. _Višina škode_

38. Najprej sodišče druge stopnje odgovarja na procesni očitek, da sodišče prve stopnje ni na podlagi pripomb prvo toženca na izvedensko mnenje, sodne izvedenke pozvalo k dopolnitvi mnenja oziroma je ni povabilo na glavno obravnavo.

39. Procesni pritožbeni očitek strnjen v tem, da si je sodišče prve stopnje samo vzelo pooblastilo, da je odločalo o strokovnem vprašanju, ki je sicer pridržano izvedencu in izvedenke ni pozvalo k dopolnitvi mnenja, niti je ni povabilo na obravnavo, pri čemer se je prvo toženec skliceval na svoje pripombe in ugotovitve naročenega mnenja (pripravljalna vloga 18. 9. 2015, list. št. 221 s priloženim cenilnim poročilom R. G., julij 2015), ni utemeljen. Prvi toženec je namreč dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.

40. V ostalem delu je prvo toženec nasprotoval mnenju sodne izvedenke z njegove strani naročenim cenilnim poročilom R. G. Sodna izvedenka je mnenje izdelala na podlagi ocenjene tržne vrednosti nepremičnine, kot osnovo za to mnenje pa je upoštevala primerljive nepremičnine, ki so bile v kritičnem obdobju dejansko prodane. Tej metodi konkretizirano prvo toženec ni nasprotoval. Prvo toženec tudi ni konkretno pojasnil, zakaj bi bila bolj pravilna metoda primerljivih oglaševanih prodaj v decembru 2008, po kateri je cenilec v naročenem mnenju (trditvah) izračunal vrednost sporne nepremičnine v višini 795.900,00 EUR.

41. Trditev v naročenem cenilnem mnenju, kjer je bila upoštevana povsem druga metoda, ne da bi bilo jasno, zakaj je ta metoda bolj pravilna in so bile za primerjavo vzete povsem druge nepremičnine, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj je ta primerjava boljša oziroma pravilnejša, kot primerjava nepremičnin, ki jo je kot podlago izdelave mnenja upoštevala izvedenka, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati.

42. Sploh pa je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, da je kot primerno in primerljivo merilo izračunane škode štelo turistično nastanitveni objekt v B. - posel ID 000 (razlogi pod točko 13), ki ga je ravno tako za primerjavo upošteval cenilec prvo toženca R. G. Sodišče je določilo primerno ceno v končni fazi le na podlagi cenitve navedenega turistično nastanitvenega objekta. Tudi, če bi sodišče upoštevalo cenitveno poročilo R. G., izračun tržne vrednosti nepremičnine ne bi bil v korist prvo toženca (primerjaj stran 15, B11). Ob upoštevanju cene 1.109,00 EUR na m² x 427m² (enaka kvadratura kot v mnenju sodne izvedenke) znaša vrednost nepremičnine 473.965,73 EUR. Razlika med 980.000,00 EUR in 473.965,73 EUR je 506.034,00 EUR, kar je še vedno več od vtoževanih 502.054,00 EUR.

43. Le načelno nasprotovanje in očitki prvo toženca, da sodišče prve stopnje ne bi smelo niti samo upoštevati prilagoditvenih indeksov, kot jih je uveljavljal prvo toženec in da bi moralo izvedenko obvezno zaslišati na obravnavi, glede na razloženo, ni utemeljeno. Sklicevanje prvo toženca na odločbo Ustavnega sodišča RS (št. Up-460/14-26 z dne 5. 3. 2015) v konkretnem primeru ni uporabljivo. Bistvo navedene ustavne odločbe je bilo v tem, da je višje sodišče izvedenskem mnenju pripisalo pomen, ki presega z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave sprejemljivo pomoč sodišču pri razreševanju vprašanj, za katera je nujno potrebno strokovno znanje (točka 16). Na izvedenko je torej zmotno preneslo pristojnost ugotavljanja ključnih prvin dejanskega stanja, čeprav je njihovo spoznanje očitno dosegljivo brez posebnih strokovnih znanj.

44. V delu, kjer je sodišče prve stopnje sledilo konkretizirani pripombi prvo toženca na sodno izvedensko mnenje in ga je tudi upoštevalo v njegovo korist, je sodišče prve stopnje na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj lahko napravilo pravilno materialnopravno presojo, ne da bi bilo treba pripombe, kot so bile oblikovane, pošiljati izvedenki, da bi nanje strokovno odgovorila.

45. Poleg tega je prvo toženec pripombe skupaj z mnenjem R. G. sodišču poslal 18. 9. 2015, glavna obravnava na kateri je sodišče prve stopnje zadevo zaključilo, pa je bila razpisana za 22. 9. 2015. Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje tudi ne more vplivati pojasnilo prvo toženca, da je vložil vlogo tako pozno zato, ker je pozno prejel mnenje, ki je priloga te vloge in sicer šele v septembru 2015. Izvedensko mnenje je namreč prejel že 4. junija 2015 (vročilnica k red. št. 39).

46. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem poudarja, da ni prezrlo obširnih teoretičnih izpeljav prvo toženca, sklicevanj na procesno in materialno pravno teorijo in sodno prakso. Novih trditev, predvsem v zvezi z vlogo nekdanjega direktorja tožnice I. L. pri sklepanju vseh navedenih pogodb, ni moglo upoštevati po 337. členu ZPP. Glede na tek postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 246/2011 (4. 10. 2013 predlagano zaslišanje prvo toženca) tudi ni verjetno, da je izvedel za ta postopek šele po zaključku glavne obravnave, 22. 9. 2015. Dejanska in pravna podlaga odgovornosti direktorja je povsem drugačna od obravnavanja odškodninskega zahtevka v tem primeru. Sploh pa, kot je bilo že poudarjeno, bi tudi prvo toženec lahko že tekom prvostopenjskega postopka predlagal zaslišanje direktorja tožnice.

47. Materialno pravno je zmotno tudi stališče prvo toženca, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pogodbo o delu kot pravno podlago odločitve z vsemi določbami in posledicami po OZ. Že uvodoma je sodišče druge stopnje pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je materialno pravno pravilno uporabilo določbe o poslovni odškodninski odgovornosti prvo toženca v zvezi z mandatno pogodbo.

48. Sodišče druge stopnje je zato, ker je ugotovilo, da niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z očitanimi absolutnimi bistvenimi postopkovnimi kršitvami in tistimi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v delu, ki se nanaša na prvo toženca potrdilo (353. člen ZPP).

**O pritožbi drugo toženke**

49. Drugo toženka se je pritožila zoper I. in IV. točko izreka sodbe in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne in naloži tožnici povrnitev vseh pravdnih stroškov. Podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

50. Pritožba je utemeljena.

51. Na pritožbene razloge, s katerimi se je drugo toženka pridružila stališču prvo toženca, sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo, ker je nanje že odgovorilo v prejšnjih točkah te odločbe. V postopku je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica proti zavarovancu, to je prvo tožencu, prvič uveljavljala zahtevek iz naslova zavarovanja odgovornosti prvo toženca 12. 7. 2010. Tožnica ni dokazala, da je bila tedaj poklicna odgovornost prvo toženca zavarovana pri drugo toženki. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje (točka 15 razlogov prvostopenjske sodbe) je ta imel preko Odvetniške zbornice zavarovano poklicno odgovornost v letu 2008, ko je bilo sporno mnenje izdelano.

52. Sodišče prve stopnje je glede sklenjene zavarovalne pogodbe za zavarovanje poklicne odgovornosti prvo toženca in posledično obveznosti plačila odškodnine drugo toženke za nastalo škodo, zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Drugo toženka je zanikala, da je imel prvo toženec v trenutku vložitve odškodninskega zahtevka tožnice proti njemu, to je 12. 7. 2010, pri njej sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti. Zato je na tožnico prešlo procesno trditveno in dokazno breme. Tožnica je tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da je imel prvo toženec zavarovano poklicno odgovornost v trenutku uveljavljanja zahtevka proti njemu, to je 12. 7. 2010 in v trenutku, ko je bilo izdelano sporno pravno mnenje, to je v letu 2008. Tožnica pa se ni strinjala le z razlago 4. člena Splošnih pogojev (SP) za zavarovanje poklicne odgovornosti k polici za zavarovanje odvetniške odgovornosti (B4 in B5), ki so veljali od 26. 1. 2008 do 25. 1. 2009. Tožnica ni za 2010 dokazala drugačnih SP.

53. Poudarila je, da je po njenem mnenju pomembno le, da je bila strokovna napaka zavarovanca (prvo toženca) storjena v času zavarovanja njegove poklicne odgovornosti. Tožnica pa ne more biti na slabšem, če je imel zavarovanec zavarovano odgovornost pri različnih zavarovalnicah. Zato je bilo treba pravilno razložiti vsebino 4. člena SP. Že uvodoma pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sklicevanje tožnice na sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 559/2011 z dne 26. 1. 2012 napačno, ker v tej zadevi ni bil obravnavan primer, ki bi se prilegal konkretni zadevi. V navedeni odločbi višjega sodišča namreč sploh niso bili priloženi sicer identični SP in jih zato sodišče v postopku ni moglo uporabiti. Nosilni razlog v odločbi višjega sodišča je namreč bil, da: „Pogodbenega materialnega prava sodišče zaradi avtonomije pogodbene volje strank ne more poznati po uradni dolžnosti, ampak mora stranka, ki se nanj sklicuje, izrecno pojasniti pogodbene določbe, na katere se sklicuje in v primeru, ko tožena stranka ugovarja in izpodbija zavarovalno jamstvo, tudi predložiti splošne pogoje, pod katerimi je bila sklenjena zavarovalna pogodba z zavarovancem.“3

54. Prvi odstavek 4. člena SP za nastanek zavarovalnega primera določa naslednje: „Zavarovalnica jamči za odškodninske zahtevke, ki so jih naročniki storitev (primerjaj 1. člen SP) prvič uveljavljali proti zavarovancu (glej pojem zavarovanca) v času trajanja zavarovanja oziroma, če je posebej dogovorjeno tudi v podaljšanjem obdobju uveljavljanja odškodninskih zahtevkov in so bili javljeni zavarovalnici takoj, ko je bilo to možno, vendar najkasneje v 30 dneh po tem, ko je bil proti zavarovancu uveljavljan odškodninski zahtevek, ter odškodninski zahtevki, ki izvirajo iz strokovne napake zavarovanca, ki je nastala v času trajanja zavarovanja in hkrati škoda ni krita po kaki drugi zavarovalni polici, ki jo ima, oziroma jo je imel zavarovanec sklenjeno.“

55. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da v trenutku uveljavljanja zahtevka proti prvo tožencu (12. 7. 2010) ni bila zavarovana njegova poklicna odgovornost. Zahtevek proti zavarovalnici (drugo toženki) pa je bil uveljavljan šele 4. 5. 2011 (za leto 2011 je bila zavarovana poklicna odgovornost prvo toženca), vendar to dejstvo glede na vsebino 4. člena SP ni pomembno. Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). Sprožilec kritja pri tej obliki zavarovanja ni vzrok in tudi nastanek škode ne, ampak čas uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Praviloma je to prvo uveljavljanje odškodnine. To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec.4

56. Zato je pravilno pritožbeno stališče, da sta za obstoj zavarovalnega kritja pogodbeni stranki kumulativno določili, da morata tako prva vložitev odškodninskega zahtevka (v konkretnem primeru 12. 7. 2010) kot strokovna napaka (14. 11. 2008) biti storjeni v času trajanja zavarovanja. Če eden izmed obeh kumulativno določenih pogojev ni izpolnjen, zavarovalno kritje ni podano. Ker šteje le prva vložitev odškodninskega zahtevka, pozneje vloženi odškodninski zahtevki na obstoj zavarovalnega kritja ne vplivajo. Zato je pravno nepomembno dejstvo, ali je bil prvo toženec v zavarovanje vključen v letu 2011, ko je bil (drugi) odškodninski zahtevek naslovljen tudi na drugo toženko.

57. Drugi odstavek 965. člena OZ namreč določa, da ima oškodovanec od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in nobena poznejša sprememba v pravicah zavarovanca nasproti zavarovalnici ne vpliva na njegovo pravico do odškodnine.5 Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ), razen če ni zavarovano (proti doplačilu) še obdobje podaljšanja uveljavljanja odškodninskih zahtevkov (prvi odstavek 4. člena SP, B5). Slednje pa ni bilo zatrjevano.

58. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge drugo toženke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

59. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je sodišče druge stopnje pritožbi drugo toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo (355. člen ZPP).

60. Čeprav glede na odločitev sodišča druge stopnje vprašanje o odbitni franšizi pri sklenjeni zavarovalni pogodbi o poklicni odgovornosti prvo toženca ni bilo več pravno odločilnega pomena, se je sodišče druge stopnje tudi do tega opredelilo.

61. Ugovor zmanjšanja obveznosti zaradi odbitne franšize ni utemeljen že zato, ker znaša udeležba posameznega zavarovanca (odvetnika) pri škodi 5 % od priznane odškodnine, vendar (nikoli) manj kot 1.000 EUR. Ker znaša škoda, ki bi jo moral nositi prvo toženec, 352.054,00 EUR, je torej očitno, da bi moral sam nositi škodo v višini 17.602,70 EUR. Tudi ob upoštevanju tega zneska presega škoda 150.000,00 EUR, tako da bi morala kljub dogovoru o udeležbi drugo toženka plačati največjo mogočo zavarovalno vsoto. Računsko je mogoče dogovor o udeležbi pojasniti tudi takole: dogovor učinkuje tako, da drugo toženki ne bi bilo treba plačati najvišje zavarovalne vsote, če znaša škoda največ 157.894,74 EUR (150.000,00 EUR : 95 %). Pri tem znesku bi znašala škoda, ki bi jo morala nositi druga toženka, točno 150.000,00 EUR. Ker pa škoda, ki jo bo moral nositi prvo toženec, to številko močno presega, je dogovor o udeležbi brez učinka.6 **O stroških postopka**

62. Prvo toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški postopka tožnice z odgovorom na pritožbo prvo toženca so bili potrebni (155. člen ZPP) in jih mora prvo toženec plačati. Pripadajo ji po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) stroški za postopek z odgovorom na pritožbo prvo toženca po tar. št. 3210 v znesku 3.320,00 EUR, pavšalni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR in davek na dodano vrednost po tar. št. 6007 734,80 EUR, v seštevku 4.074,80 EUR. Povračila revizijskih stroškov tožnica ni zahtevala, prvo tožencu pa ne pripadajo.

Stroški drugo toženke so bili na novo odmerjeni, ker je s pritožbo uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Za prvostopenjski postopek ji priglašeni stroški za fotokopiranje in pošto ne pripadajo. Njihove dejanske višine drugo toženka namreč ni dokazala, za uporabo pavšalnih zneskov po ZOdvT (npr. tar. št. 6000) pa ni podlage, ker je ne zastopa odvetnik. Za pritožbeni postopek pa je upravičena do 2.559,00 EUR za sodno takso po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). Do materialnih stroškov ni upravičena iz že pojasnjenega razloga. Stroški postopka tožnici z odgovorom na pritožbo drugo toženke ne pripadajo, ker je drugo toženka s pritožbo uspela.

Če bosta tožnica in prvo toženec s plačilom stroškov zamujala bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen, 299. člen OZ in 313. člen ZPP).

1 Sodba VS RS III Ips 38/2019 z dne 10. 3. 2019, Sodba VS RS II Ips 108/2018 z dne 9. 5. 2019. 2 Primerjaj : Sodba in sklep VS RS II Ips 594/2006 z dne 10. 9. 2008. 3 Primerjaj VSC sodba Cp 559/2011 z dne 26. 1. 2012, stran 2, tožena stranka (Zavarovalnica) je v tej zadevi sicer zastopala enako stališče glede vsebine 4. člena SP kot drugo toženka v tem postopku. 4 Več o tem primerjaj: Šime Ivanjko, Pasti pri zavarovanju odgovornosti odvetnikov, Pravna praksa, št. 38, 2010, stran 6, kjer je razložena terminologija vrste zavarovanja odgovornosti kot claims-made trigger. 5 Primerjaj še: VSL sodba I Cpg 128/2016 z dne 14. 12. 2016. 6 Primerjaj: VSL sodba VSL I Cpg 918/2017 z dne 14. 2. 2019.