Jedro

Obnova pravnomočno končanega kazenskega postopka je dovoljena le iz razlogov, ki so predpisani v prvem odstavku 410. člena ZKP. V nasprotju z obnovo pa se zakonitost pravnomočne odločbe preizkusi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sklepom Ks 1878/2006 z dne 12.12.2008 je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil zagovornikovo zahtevo za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka v zadevi, v kateri je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo III K 29/2004 z dne 11.1.2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 680/2005 z dne 22.8.2005 obsojenca spoznalo za krivega uvodoma navedenih kaznivih dejanj ter mu ob določenih posameznih kaznih in kazni iz preklicane pogojne obsodbe po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju K 51/2000 z dne 30.1.2003 izreklo enotno kazen sedem let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 289/2009 z dne 27.5.2009 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in plačati sodno takso.

2. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in napadena sklepa kot nezakonita v celoti odpravi in dovoli obnovo postopka.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V odgovoru obrazloži stališče glede kršitev, povezanih z obsojenčevo pravico do tolmača. V ostalem poudarja, da je povsem splošna navedba zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče grobo kršilo drugi odstavek 18. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na nepopolne in dvomljive dokaze. V primeru sklicevanja na kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP je potrebno opredeliti, v čem je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. To v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedeno in je v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.

4. Predlog Vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku in obsojencu. Zagovornik v izjavi pojasnjuje svoje stališče do kršitve obsojenčeve pravice, da v postopku uporablja svoj jezik.

5. Po navedbah zahteve so v kazenskem postopku bile kršene določbe 6. in 7. člena ZKP, ker se obsojencu ni postavil uradni tolmač, očitno za njegov jezik (in ne za slovenski jezik, kot je navedeno v zahtevi). Po stališču vložnika zahteve je ta kršitev take teže, da zahteva razveljavitev celotnega postopka. Sodišče je kršilo tudi določbo drugega odstavka 18. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na nepopolne in dvomljive dokaze. V nadaljevanju zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da gre za protispisnost, to je za nasprotja med dejstvi, ki jih izkazujejo listine v spisu in izpovedbe prič glede obsojenčevega alibija ter obrazložitvami napadenih sklepov.

6. Obnova pravnomočno končanega kazenskega postopka je dovoljena le iz razlogov, ki so predpisani v prvem odstavku 410. člena ZKP. Gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se zaradi obstoja novih dejstev ali dokazov izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno odločbo. V nasprotju z obnovo pa se zakonitost pravnomočne odločbe preizkusi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V delu, v katerem vložnik zahteve za obnovo uveljavlja kršitve 6. in 7. člena ter 8. člena ZKP, ki naj bi bile storjene v kazenskem postopku, ki je bil pravnomočno končan, uveljavlja kršitve zakona. Tega pa v postopku obnove ne more storiti.

7. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče presodilo dokaze, na katere se sklicuje zahteva za obnovo z vidika obstoja precejšnjega oziroma resnega dvoma o ugotovljenem dejanskem stanju. Po določbi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP morajo biti nova dejstva ali predloženi novi dokazi po vsebini in kvaliteti takšni, da utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Glede na vsebino procesnih dejanj, ki so bila opravljena v skladu z določbo drugega odstavka 413. člena ZKP, je senat sodišča prve stopnje zaključil, da novi dokazi ob upoštevanju v pravnomočno končanem kazenskem postopku izvedenih dokazov ne vzbujajo dvoma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno odločitvijo in pritožbene ugovore zavrnilo z obširnimi in utemeljenimi razlogi. Zato ni podlage za sklepanje, da sta izvedba postopka za obnovo v tej kazenski zadevi in izpodbijani pravnomočni sklep nezakonita.

8. Trditev vložnika zahteve, da so nasprotja med dejstvi, ki jih izkazujejo listine v spisu in izpovedbe številnih prič glede obsojenčevega alibija, in v obrazložitvi napadenih sklepov, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sklepa nižjih sodišč namreč ne povzemata vsebine listin in izpovedb prič v nasprotju z njihovo dejansko, temveč jih v zvezi s presojo, ali so podani pogoji za obnovo kazenskega postopka iz uveljavljanega obnovitvenega razloga, presojata drugače kot nakazuje zahteva. Po drugi strani vložnik zahteve tudi ni zadostil standardu obrazloženosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj ni navedel konkretno, na katere listine in izpovedbe prič se nanaša protispisnost. Takšna zahteva izhaja iz določbe prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Slednje med ostalim tudi pomeni, da mora zatrjevane kršitve ustrezno obrazložiti. Povsem enako velja za zgolj načelno uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega E.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).