Jedro

Ravnanje imenovane zdravnice ni predstavljalo protipravno ravnanje, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zdravstvena komisija je odločbo imenovane zdravnice spremenila, kar pa ne pomeni, da je izbrana zdravnica ravnala protipravno. Zgolj napake v postopku, ki ga vodi upravni organ pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonodajalec je namreč predvidel možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, zato je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe.

Zdravstvena komisija je ravnala v nasprotju z 82. členom ZZVZZ, saj odločbe ni izdala najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe, vendar pa rok za izdajo odločbe iz 82. člena ZZVZZ ni prekluziven, ampak instrukcijski. Zato zaradi prekoračitve tega roka tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice, niti ni zaradi tega odločba zdravstvene komisije nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2013 v 2. odstavku izreka v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 13. 7. 2013 do 14. 8. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila tožnica začasno zmožna za delo zaradi bolezni od 13. 7. 2013 do 14. 8. 2013 v polnem delovnem času (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 10. 7. 2013 do 12. 7. 2013 ter da ji je toženec dolžan plačati odškodnino za 23 dni neizrabljenega dopusta v višini 909,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter odškodnino za bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 3.000,00 EUR ter da ji imenovana zdravnica A.A., dr. med. dolžna podati pisno opravičilo, zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imenovana zdravnica ravnala protipravno, saj sploh ni odločala o predlogu osebnega zdravnika z dne 23. 7. 2013, v katerem je predlagal začasno nezmožnost za delo v polnem delovnem času zaradi hudih bolečin v predelu levega kolena. Nedopustno ravnanje imenovane zdravnice se kaže v nepodaljšanju bolniškega staleža, kljub temu, da tožnica za delo ni bila sposobna. Njeno ravnanje je močno odstopalo od pravil stroke, kršila je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ter Zakon o splošnem upravnem postopku. Navaja, da imenovana zdravnica 1. 8. 2013 sploh ni odločala na prvi stopnji, temveč je odločanje prepustila zdravstveni komisiji kot drugostopenjskemu organu. Zdravstvena komisija ni ravnala v skladu z 82. členom ZZVZZ po katerem bi morala v roku 8 dni izdati odločbo. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi imenovane zdravnice, ki je izpovedala, da je upoštevala navodila tožene stranke, pri čemer pa tožena stranka teh navodil ni predložila. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnici v upravnem postopku ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Upravne odločbe se ne da niti preizkusiti, njen izrek je nejasen. Nadalje se sklicuje na Poslovnik o delu imenovanih zdravnikov, zdravstvene komisije in zdravnikov izvedencev tožene stranke. Ker ji bolniški stalež ni bil odobren in ker je porabila ves letni dopust, tudi ni mogla na fizioterapijo. Posledično je šest mesecev trpela bolečine in zmanjšano življenjsko aktivnost. Iz tega naslova vtožuje odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Na podlagi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (III. točka izreka) ugodi tožbenemu zahtevku oziroma v tem delu sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji – v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 29. 8. 2013 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika z dne 1. 8. 2013. Imenovani zdravnik je z zadnje citirano odločbo odločil, da je tožnica od 22. 6. 2013 do 3. 7. 2013 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni in od 4. 7. 2013 do 20. 8. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni. Zdravstvena komisija je z dokončno odločbo z dne 29. 8. 2013 pritožbi tožnice delno ugodila in odločbo imenovanega zdravnika spremenila tako, da je odločila, da je tožnica od 8. 7. 2013 do 12. 7. 2013 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela, od 13. 7. 20113 do 20. 8. 2013 pa zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni.

6. Pravna podlaga za odločanje v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 s spremembami - v nadaljevanju ZZVZZ), ki v določbah od 80. do 82. člena ureja pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije. Navedeni odločajo tudi o začasni nezmožnosti za delo in sicer za prvih 30 dni osebni zdravnik, nato imenovani zdravnik in v primeru pritožbe zavarovanca oz. delodajalca zdravstvena komisija. Zadržanost zavarovanca od dela, v skladu z 232. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami - v nadaljevanju Pravila), nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opraviti svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

7. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je ravnanje imenovane zdravnice predstavljalo protipravno ravnanje, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je osebni zdravnik 23. 7. 2013 podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža, v katerem je med drugim navedel, da je dne 7. 7. 2013 prišlo do nenadne hude bolečine v levem kolenu in da je bila pri travmatologu. Izbrana zdravnica v izpodbijani odločbi z dne 1. 8. 2013 sicer res ni sledila predlogu osebnega zdravnika, odločila je namreč, da je tožnica od 22. 6. 2013 do 3. 7. 2013 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni in od 4. 7. 2013 do 20. 8. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni. Vendar ni mogoče trditi, da o predlogu osebnega zdravnika ni odločala, saj je odločbo izdala. Drži sicer, da je zdravstvena komisija odločbo imenovane zdravnice spremenila, tako, da je odločila, da je bila tožnica od 8. 7. 2013 do 12. 7. 2013 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela, od 13. 7. 20113 do 20. 8. 2013 pa zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni, vendar navedeno še ne pomeni, da je izbrana zdravnica ravnala protipravno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v skladu s sodno prakso(1) , zgolj napake v postopku, ki ga vodi upravni organ pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, še ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonodajalec je namreč predvidel možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, zato je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v konkretnem primeru prišlo do sanacije napak pri odločanju tožene stranke ter pravilno zaključilo, da protipravno ravnanje tožene stranke ni podano. Oprlo se je na izpoved imenovane zdravnice, ki je pojasnila, da je bila izpodbijana prvostopenjska odločba z dne 1. 8. 2013 po vsebini enaka kot odločba z dne 26. 6. 2013. Pojasnila je, da imajo imenovani zdravniki takšna navodila, da v primeru, da že teče postopek zoper prej izdano odločbo in je vložen predlog, ki se nanaša na isto obdobje, se počaka na rešitev prejšnjega postopka. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedi verjelo, saj je razloge za svojo odločitev izrecno pojasnila, četudi tožena stranka ni predložila internih navodil. Pritožba neutemeljeno vztraja, da sodišče imenovani zdravnici ne bi smelo verjeti, ker tožena stranka ni predložila navedenih internih navodil. Imenovana zdravnica je zaslišana kot priča izpovedala, da je pri presoji zmožnosti za delo upoštevala navodila tožene stranke. Sodišče prve stopnje je takšni izpovedi utemeljeno verjelo. ZPP namreč ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. člen ZPP), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je odločba zdravstvene komisije nezakonita že iz razloga, ker komisija ni odločila v 8 dneh. Zdravstvena komisija je sicer res ravnala v nasprotju z 82. členom ZZVZZ, saj odločbe ni izdala najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe, vendar pa rok za izdajo odločbe iz 82. člena ZZVZZ ni prekluziven, ampak instrukcijski. To pomeni, da zaradi prekoračitve tega roka tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice, niti ni zaradi tega odločba zdravstvene komisije nezakonita.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki naj bi jih storila imenovana zdravnica. Tožniku naj ne bi bila dana možnost, da se v upravnem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Upravne odločbe pa se po mnenju tožnika tudi ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se razlogi za pritožbo, ki so navedeni v 237. členu ZUP nanašajo zgolj na izpodbijanje upravne odločbe. Predmet obravnavanega pritožbenega postopka je zgolj sodba sodišča prve stopnje. Razloge iz katerih se sme izpodbijati sodba pa določa ZPP.

11. Ker je sodišče prve stopnje torej pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti (protipravnost) se utemeljeno ni ukvarjalo z obstojem ostalih elementov odškodninske odgovornosti, kakor tudi z višino škode. Pravilno je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 64/2008, sodba VDSS opr. št. Psp 23/2012 in sodba VDSS opr. št. Psp 262/2010