Jedro

Procesne predpostavke za tožbo po drugem odstavku 61. člena ZUS so: posebna zahteva za izdajo odločbe in potek sedemdnevnega roka. Če te niso podane, je tožba vložena prezgodaj in se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 129/2002-2 z dne 12.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo z dne 23.1.2002, ker tožena stranka ni izdala novega upravnega akta v 30 dneh po tem, ko je to sodišče s sodbo, št. U 1800/2000-13 z dne 22.11.2001 odpravilo njeno odločbo z dne 15.3.1999 in ji zadevo vrnilo v nov postopek. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče sklicuje na določbo 2. odstavka 61. člena ZUS. Procesne predpostavke za vložitev tožbe po navedeni določbi so: potek roka za izdajo novega upravnega akta, posebna zahteva stranke za izdajo odločbe v nadalnjih sedmih dneh ter brezuspešen potek sedemdnevnega roka za izdajo odločbe. V obravnavanem primeru je bila sodba, št. U 1800/2000-13 z dne 22.11.2001, s katero je bila odpravljena navedena odločba tožene stranke, toženi stranki vročena dne 3.12.2001 in je postala pravnomočna s potekom 15 dnevnega roka za pritožbo, to je dne 19.12.2001. Sodišče z navedeno sodbo toženi stranki ni določilo posebnega roka za izdajo odločbe v ponovnem postopku. Zato je tožena stranka, upoštevaje sistemsko razlago 3. odstavka 60. člena ZUS, dolžna izdati novo odločbo v 30 dneh, od dneva, ko je postala sodba sodišča pravnomočna. V tem primeru je bila torej tožena stranka dolžna izdati novo odločbo najkasneje do 18.1.2002. Ker je tožnik tožbo vložil dne 23.1.2002, sodišče ugotavlja, da dodatni rok 7 dni za izdajo odločbe na posebno zahtevo stranke, ob vložitvi tožbe ni potekel, tudi če bi tožnik vložil zahtevo, česar pa v tožbi niti ne zatrjuje. Zato je tožba preuranjena.

Tožnik v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna. Ker je rok 30 dni, v katerem bi morala tožena stranka izdati novo odločbo, že zdavnaj potekel, je nesmiselno toženi stranki postavljati še kakšne dodatne roke. Res je postopek tak, vendar se s tem podpira toženo stranko, da zavlačuje z izdajo odločbe. Tožnik meni, da tožena stranka v dodatnem roku ne bi izdala odločbe, tudi če bi to zahteval s posebno zahtevo. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči v zadevi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve, da mu je bila sodba sodišča vročena dne 3.12.2001, da je postala pravnomočna dne 19.12.2001 in da je 30 dnevni rok, v katerem bi morala tožena stranka izdati nov upravni akt, potekel dne 18.1.2001. Tožnik je sprožil upravni spor po določbi 2. odstavka 61. člena ZUS s tožbo, ki jo je vložil priporočeno po pošti dne 22.1.2002. Glede na to, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pred potekom dodatnega sedemdnevnega roka za izdajo odločbe. Iz določbe 2. odstavka 61. člena ZUS namreč izhaja, da ta rok teče od vložitve posebne zahteve stranke za izdajo odločbe. Ker pa tožnik take posebne zahteve ni vložil, kar potrjujejo njegove pritožbene navedbe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožba vložena prezgodaj. Zato je odločitev sodišča prve stopnje skladna z določbo 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Pritožbena navedba o nesmiselnosti dodatnega roka ne more vplivati na odločitev v stvari. Tudi za tožbo po 2. odstavku 61. člena ZUS morajo biti podane procesne predpostavke. Če te, tako kot v tem primeru, niso podane, je to razlog za zavrženje tožbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.